Liamere na Izštekanih

Če kaj spremljate dogajanje na Valu 202, ste verjetno opazili, da je Jure Longyka letošnji izbor za Izštekane kot ponavadi pripravil z veliko mero okusa. Sezono je odprla zdaj že obče znana Koala Voice, nadaljevali novinci leta, Before Time, pretekli torek, 19. maja, pa nas je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma na odru čakala trip- in alt-hop zasedba Liamere Kaje Skrbinšek in Andija Koglota, ob tej priložnosti z razširjeno, kar 29-glavo združbo, med drugim z 18 člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod dirigentsko roko Leona Firšta. Skozi celotni koncert smo bili priča ekstremni muzikaličnosti vsakega posameznika na odru, ki so se družno prepletali v magično celoto in v aranžmajih na trenutke zveneli precej shoegazy. Za orkestralne priredbe, ki so sledile, je poskrbel Leon Firšt. Aranžmaji so bili narejeni okusno, bas pa je z nekoliko distorziranim zvokom lepo nagruval že precej filmski vtis, ki ga v Sloveniji običajno nismo ravno vajeni.

Ob prihodu na Erjavčevo cesto je bilo opaziti RTV tovornjake s kabli in ostalo opremo, prihod v preddverje pa je bil zmeden. Koncerti, ki svoje dogajanje v živo prenašajo na radijskih in spletnih valovih, se zmeraj pričnejo ob točni uri, česar veliko poslušalcev ni vajeno. A vendarle je pet minut do 20. ure večina obiskovalcev lepo napolnjene dvorane že sedela. Koncert se je začel z uvodnim, promocijskim džinglom, v katerem sta Kaja Skrbinšek in Andi Koglot na kratko predstavila priprave na koncert, Jure Longyka pa je dodal, da bo vse, kar sledi, odigrano brez matric. 

Uvodna skladba Dakota z EP-ja Provinces je vzdušje ogrela z nekajminutnim stopnjevanjem sampla tiktakanja ure, vokala in klavirja, do momenta, ki smo ga vsi čakali: kako bo zvenel boben? Roko na srce, koncerti v Linhartovi dvorani ne omogočajo najboljšega razvijanja nizkih frekvenc, ki si ga taka glasba želi. Bobni so tokrat sprva zveneli suho, a so se ob prihodu Simfoničnega orkestra – o tem kasneje – s celotno atmosfero lepo povezali v teksturo, ki jo je v pogovorih z Longyko med koncertom poudarjal Andi. Jure je najprej predstavil bend in njegovo diskografijo ter sproščeno pričel pogovor. Dvojec je omenil, kako zahteven je projekt izštekanja v glasbi, ki temelji na elektronskih elementih. Zadevo je mogoče rešiti z uporabo samplov in sintetizatorjev, ki naravni zvok popačijo do te mere, da vseeno zveni elektronsko. Slišali smo, da so priprave trajale od decembra lani. Sledile so tri pesmi z novega albuma: Re-, Settle Down, Leave in Singular, in sicer na tej stopnji večera še v klasični zasedbi s Koglotom za klavirjem, sintetizatorjih, samplerju, shruti boxom, akustično kitaro in še čim, Kaja Skrbinšek je prispevala vodilni glas in efekte, Margarita Ulokina je zaigrala na violino, liro, prepariran banjo, glockenspiel, harfo, jekleni jezični boben in sintetizatorje, Anej Kočevar je v rokah držal bas kitaro, Klemen Tehovnik kitaro in lap steel, Anže Knez je sedel za tolkala, Laura Gazzari, Lara Capuder in Manca Kemperl pa so bile spremljevalne vokalistke. 

Po kratki predstavitvi začetkov benda, ki segajo v leto 2015, je sledila skladba Manitorba. Skozi celotni koncert smo bili priča ekstremni muzikaličnosti vsakega posameznika na odru, ki so se družno prepletali v magično celoto in v aranžmajih na trenutke zveneli precej shoegazy. Sledile so skladbe Dust, Grapevines in Plaything. Slednji dve je na saksofonu podkrepil Primož Fleischman, ki je v aranžmajih s solažami povzročil kar nekakšen floydovski moment ter nam dal misliti, da se ustvarjalni pristopi h glasbi niso dosti spremenili v primerjavi s prejšnjim stoletjem, le tehnologija je omogočila razvoj novih zvokov, ki včasih v elektronski glasbi ustvarijo iluzijo popolne novosti. Even if in Prospects sta bili zadnji skladbi, ki jih je deseterica izvedla pred prihodom osemnajsterice iz godalne sekcije Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.

Za orkestralne priredbe, ki so sledile, je poskrbel Leon Firšt. Najprej je bila na vrsti uglasitev vseh godal, nato se je pričela Sabotage. Na tej točki je malo umaknjen, bolj akustično slišan boben v dvorani zvenel logično. Aranžmaji so bili narejeni okusno, bas pa je z nekoliko distorziranim zvokom lepo nagruval že precej filmski vtis, ki ga v Sloveniji običajno nismo ravno vajeni. Bounds, Restless, Home in Memorygazer so bili zadnji štirje komadi, ki so, če ne štejemo bisa, zaključili večer. Pred tem je Longyka napovedal še jesenske goste Izštekanih, in sicer zasedbi Zmelkoow in Leopold I., ter se zahvalil vsem nastopajočim in poslušalcem. 

Potem ko je odzvenel zadnji ton, so ljudje v dvorani nastopajoče nagradili z dvominutnim aplavzom in stoječimi ovacijami. Andi Koglot je po koncertu za Odzven povedal, da se mu je od srca odvalil velik kamen, ker da so se na koncert pripravljali več kot pol leta. »Igrati s Simfoničnim orkestrom sem si res dolgo časa želela in danes se je zgodilo. Vesela sem, da smo danes na odru vsi uživali,« je postavila piko Kaja Skrbinšek.   

Delo je bilo pripravljeno za glasbeno revijo Odzven ter oddano tudi kot študijska obveznost na Fakulteti za družbene vede.