44. Festival Radovljica 2026

Festival Radovljica je mednarodno prizorišče stare glasbe in nepogrešljivi del poletne festivalske sezone. Gre za ugleden festival, katerega prepoznavno podobo, ki sega preko meja, je ustvaril zlasti umetniški vodja Domen Marinčič. Festival, ki se je letos odvijal še štiriinštiridesetič, Marinčič pa ga usmerja že dvajsetič, poteka ob podpori Društva ljubiteljev stare glasbe Radovljica in Občine Radovljica. Domen Marinčič ni le umetniški vodja festivala, ki je v Radovljico pripeljal prenekatero izvajalsko ime svetovnega slovesa, pač pa je tudi sam eden takšnih izvajalcev. Ne gre prezreti niti dejstva, da je lani postal profesor za zgodovinsko izvajalsko prakso na Univerzi Mozarteum Salzburg.

Letošnji program Festivala Radovljica je zajemal čas med dobo Riharda Levjesrčnega in Johannesa Brahmsa. Kot eden od vrhuncev festivala se je izkazal že uvodni koncert Godalnega kvarteta Altemps s kvarteti Josepha Haydna, Wolfganga Amadeusa Mozarta in Ludwiga van Beethovna. Najvidnejši projekt festivala je bil oratorij Magdalenino spreobrnjenje skladatelja Giovannija Bononcinija, ki je požel velik uspeh. V naslednjih dneh so se zvrstili še Tokata in fuga v d-molu J. S. Bacha in Sonata v g-molu, imenovana Vražji trilček, koncert Bachovih sonat za flavto in čembalo ter večer, poimenovan Diabolični Forqueray. Na svoj račun so prišli tudi ljubitelji trubadurske glasbe, festival pa se je zaključil s klavirskima kvartetoma Schumanna in Brahmsa. Oratorij Magdalenino spreobrnjenje Giovannija Bononcinija je bil pravo slavje, izpostavil pa je soliste Kathrin Hottinger, Francesco Ascioti, Johanno Roso Falkinger in Lisandra Abadie). Priznanje si zasluži tudi Baročni orkester Festivala Radovljica pod glasbenim vodstvom Domna Marinčiča na čembalu, saj so se glasbeniki izkazali kot izjemni in poznavalski spremljevalci.

Koncert Godalnega kvarteta Altemps je vsekakor sodil v sam vrh festivala, saj so člani vsi vrhunski in priznani izvajalci, ki se ukvarjajo z zgodovinsko izvajalsko prakso. Interpretirali so Kvartet št. 4 v D-duru, op. 20 Josepha Haydna in zablesteli s pretehtano eleganco in izvirnim tonom. Njihovo izvajanje je bilo izdelano do potankosti in hormonsko so se odlično ujeli ter dali kvartetu neponovljiv in celosten izraz. Mozartov Kvartet v G-duru, KV 387 je bil izveden virtuozno in mojstrsko lahkotno, v usklajeni dinamiki se ni izgubil niti najmanjši detajl. Sledil je Beethovnov Kvartet št. 4 v c-molu, op. 18, v katerem so glasbeniki pokazali sijajen dinamični diapazon, ki sta ga uokvirjala pretehtana mera čustvenega izraza in neverjetna lahkotnost, s katero so pretehtano in obenem z zagonom dovršeno in briljantno odigrali kvartet. Tako njihovo izbrušeno obvladovanje glasbil kot tudi enkratna medsebojna povezanost jim je dajala podobo magičnega organizma, ki je vsako od del poustvaril nadvse živo, neposredno, študiozno in obenem z globoko prežeto muzikaličnostjo.

Oratorij Magdalenino spreobrnjenje Giovannija Bononcinija je bil pravo slavje, izpostavil pa je soliste Kathrin Hottinger (sopran – Magdalena), Francesco Ascioti (alt – Marta), Johanno Roso Falkinger (sopran – Božja ljubezen) in Lisandra Abadie (bas – Zemeljska ljubezen). Priznanje si zasluži tudi Baročni orkester Festivala Radovljica pod glasbenim vodstvom Domna Marinčiča na čembalu, saj so se glasbeniki izkazali kot izjemni in poznavalski spremljevalci. Sonoren in barvit sopran Kathrin Hottinger je izvrstno inkarniral Magdalenino vlogo, solistka je svojo vlogo odpela s tankočutnimi odtenki in suvereno. V vlogi Magdalenine sestre Marte je nastopila altistka Francesca Ascioti, ki je dala svoji protagonistki resnoben, temnejši, bolj umaknjen zvočni stav, z vso interpretacijsko globino. Eterična in sublimna Johanna Rosa Falkinger je kot Božja ljubezen navdušila s suverenim nastopom, lep pendant pa ji je predstavljal Lisandro Abadie kot Zemeljska ljubezen, ki je plastično upodobil skušnjave tuzemskega življenja. Oratorij je bil nedvomno rezultat velikih naporov in je požel izjemno navdušenje občinstva.

Večer z naslovom Partenopina harfa je izpostavil profesionalno igro in prepričljiv nastop vrhunske, mednarodno priznane harfistke Margret Koell na dvojni harfi, ki je eno vodilnih imen med izvajalci na zgodovinski harfi. Predstavila je program neapeljske glasbe 16. in 17. stoletja in pri tem izkazala mojstrsko obvladovanje inštrumenta. Njeno izvajanje je bilo kot meditacija, zelo intimno in odigrano z delikatnostjo mojstrice, igra je bila prečiščena, sublimna, obenem pa jo je vodila suvereno ter z voljo in znanjem vrhunske izvajalke. Fascinantno občutena dinamika s pridihom miline se je vila kot prava dvorna idila, prečiščena melodija z virtuoznimi vložki pa je izražala intimno pripoved s prefinjeno noto izrazite gracilnosti. Koncert Margret Koell je bil poseben dogodek in se nam je vtisnil v spomin po izjemni umetniški prezenci nastopajoče ter njene vrhunske igre, ki je odražala čisto artikulacijo in natančno interpretacijo, obenem pa razpon med meditativno kontemplacijo in virtuozno izraznostjo.

Odličen je bil tudi koncert Eleonore Biščević na baročni prečni flavti in Mélanie Flores na čembalu. Izvedli sta Bachove sonate za flavto in čembalo ter pri tem izkazali težko dosegljivo tehnično bravuroznost in stilno prepričljivo izraznost, zlasti v obeh sonatah za flavto in obligatni čembalo, v katerih sta nastopili kot enakovredni sogovornici. Medtem ko je Eleonora Biščević prava aristokratinja na baročni prečni flavti in je znala iz tega krhkega glasbila izvabiti rafiniran, čist, topel ton z mehko artikulacijo in s taktom oblikovano melodijo, ki ji ni manjkalo lirične note, je Mélanie Flores stopala v čudovit harmonični odnos z njo s svojim polnokrvno brezhibnim, natančnim in živahnim interpretiranjem, s katerim se je suvereno postavila ob bok flavtistki ter pokazala izjemen poznavalski pristop. Njuna vrhunska interpretacija je odražala intimnost in diskretni šarm flavte ter neomajno šarmantno uravnoteženo čembalsko spremljavo. V obeh sonatah za flavto in obligatni čembalo sta postali briljantni sogovornici. Gibka, mehko tekoča in melodično dognana igra flavtistke je dobila odličen okvir v bravurozno zgoščeni čembalski interpretaciji, polni notranje napetosti. Sonata za flavto solo v a-molu, BWV 1013 je bila izvedena fascinantno občuteno ter izrazno dovršeno, z do potankosti izdelanim fraziranjem in tehniko vrhunske izvajalke. Eleonora Biščević ima izostren občutek za fino in polno igro, v kateri ne manjka bravuroznosti.

Zavedamo se, da smo predstavili le izbor iz čudovitega programa letošnjega 44. Festivala Radovljica, ki je po kakovosti vsekakor vrhunsko prizorišče mednarodnega pomena in navdušuje širšo okolico, zlasti pa poznavalsko občinstvo. Kar prehitro je minil, a naj v tolažbo vsem ljubiteljem povemo, da se koncerti stare glasbe nadaljujejo tudi med letom, in sicer v okviru cikla Harmonia Concertans, stara glasba na Novem trgu, ki ga prirejata zavod Harmonia Antiqua Labacensis in Muzikološki inštitut ZRC SAZU. V vsakem primeru pa se že veselimo prihodnjega glasbenega poletja v Radovljici!