17.11.2026

Slovo od mladosti

Na drugem albumu Zgodbe o sijaju gre Jet Black Diamonds z razlogom na Nanos in postane z nostalgijo in hiti zadnja runda pred »resnim življenjem«.

Jaša Lorenčič

Zgodbe o sijaju

Jet Black Diamonds

Zgodbe o sijaju

samozaložba
2026

DIGITAL

Simbolika je namenska in povedna. Za naslovnico svojega drugega albuma Zgodbe o sijaju je zasedba Jet Black Diamonds šla na Nanos, in povrhu vsega s stokilsko jadrnico, ki jo je zadnji kos poti, ko je ceste naposled zmanjkalo, nesla kar šesterica sama. Jet Black Diamonds, v osnovi bend iz Vipave, je po letih v Ljubljani prišel do prelomne točke, kar je po svoje tudi Nanos. In na Nanosu Jet Black Diamonds legitimno stoji kot novovalovski bend z abonmajem popevk tedna na Valu 202, polnim Kinom Šiška itd. Kljub temu se zdi, da to ne zadošča, vsaj ne povsem. Jet Black Diamonds hoče na vrh, kakršen je Nanos, kjer slavi svoja razmišljanja in čas. S himnami. To pač ni več tisti bend, ki je spesnil Retro anorak.  Zato za Zgodbe o sijaju obvelja, da je to album, vreden vseh odločitev, menjavanja, vztrajanja ter iskanja tistega, kar je na koncu najbolj lastno takemu bendu. Ne pride vsak bend nazaj tja, od koder je izšel, in pri tem opravi premislek, ob tem začuti toplino. To je pot tega benda, njegovo poreklo, njegova zgodba. Je sijajna? Precej, ne pa nujno. Vsekakor so to zgodbe o sijaju.

Prešeren je napisal Slovo od mladosti, zasedba Jet Black Diamonds pa je posnela bendovski album, s katerim ne izpade poceni ali naivno, čeprav prepeva lalala. Ja, to ni nujno najboljši album, ni album presežkov, ni namenska nadgradnja prvenca, dokazovanje zrelosti, produkcijsko pretiravanje, to je, preprosto povedano, fajn album. Včasih prav tak nenadejano dobi, kar bolj ambiciozni iščejo in zgrešijo, namreč zvesto, dolgotrajno publiko. In to bo bend potreboval, kajti četudi se dnevi kdaj vlečejo, leta vendarle lahko kaj hitro zbežijo. V našem, slovenskem rocku je trenutno mnogo težje odgovoriti na vprašanje, kako to početi pri tridesetih kot pa pri petdesetih letih. 

Jet Black Diamonds zdaj še bolj spada v novovalovski katalog indie/pop/rock skupin. Bend je po EP izdaji Večvredne romance (2022) in prvencu Sladki problemi (2024) potreboval drugi album. Pa ne zato, da bi lovil zaostanek za kolegi, ker tega niti ne more. Čeprav je bil Festival 202 v Križankah lansko poletje in se morda zdi, da je preteklo že malenkost več let. Drugi album, ki je dodatek k prvencu, ima svež, moderen zvok in v Urbanu Koritniku glas, ki ni ne premlad ne prestar, ravno letom ustrezen je. Malenkost šibkejši je le uvod s skladbo Tramvaj. Ima pa ta svoj smisel, namreč kot vezno tkivo s prvencem, saj je vokal še lebdeč, širok, melodije so zajetnejše in verzi nekako festivalski, produkcija pa dokaj retro (klaviature in kitare izpadejo kot namig na šestdeseta). Jedro albuma se zgodi v prvem delu: Najstna leta je čisti komad v duhu slovesa od mladosti. Hit. S tako klaviatursko linijo, ki spominja na osemdeseta, ter značilnim vokalom in predvsem besedilom je to filmska zgodba, vredna nostalgije. Verz »Ne ne poznam doline srečne / kjer take zgodbe niso večne« je sam po sebi večen. Že slišan? Mnogokrat, ampak vsake toliko je ravno ta večna ugotovitev vsake generacije prijetna, če ne nujna. Učinkuje, in to celo vsak dan na kakšnem rockovskem radiu. Cel teden.  

Presek za band bi lahko bilo Primorsko srce. Škoda je le, da zasedba Jet Black Diamonds v svojem neo lokalpatriotizmu ni šla bolj do konca. Nihče ne pravi, da je narečje nujno, ampak po priznanju, da »Ljubljani ključe sem pustil / in vem, da sem se spremenil / si dajal maske na obraz / in takrat sem vedel ...« in srčnem vzkliku »vsak v sebi dobro ve / kje primorsko je srce / in tu ostajam in vztrajam«, človek to nekako pričakuje. Seveda to ni himna tipa Vse bi dal (Alo!Stari) ali poudarki Leopolda I., bi pa lahko bil komad, v katerem avtohtonost in lokalnost štejeta toliko več. Ker to je pač neponovljivo in edinstveno. Tako pa pesem Primorsko srce obstane tam nekje na Rebernicah, za tiste, ki dom začutijo šele na poti čez ovinke, kjer burja odloča, kdaj (ne) boš doma. V Jet Black Diamonds so ravno dovolj stari, da s takšnim komadom nagovarjajo vrstnike, ampak za ene in za druge prihajajo novi izzivi, nove zgodbe, nova realnost. In takrat bo najbrž vse tudi zvenelo drugače. Ker kreativnosti in naboja še ne manjka, je za vse tovrstne skupine ključno vprašanje, kako ohraniti poslušalstvo in sčasoma dodajati novo. Ne glede na vso medijsko prepoznavnost te skupine Jet Black Diamonds za zdaj nagovarja le del občinstva, četudi zvestega, kljub temu pa še ne tako velikega. A morda je za pravo generacijsko izkušnjo vendarle zadosti en Joker Out. V času prodornih in vzgojnih cikcak koncertov, ko Koala Voice (ali Leonart) že zelo uspešno nagovarja (naj)mlajše, se zdi, da so se v Jet Black Diamonds dokončno poslovili od mladosti na svoj, speven, pričakovan način. Formula, kako v treh minutah zadovoljiti ušesa, je znana. Ampak je dejstvo, da se ponavlja. Kako drugače razumeti komad, kakršen je Ena sreča? Indie pop rock viža, himna, lalala melodija, narejena za popevanje, ampak tudi s kakšnim desetletjem ali dvema zamika. To je prekletstvo, ki ga v Jet Black Diamonds očitno razumejo kot izziv. In ga rade volje sprejmejo. Ena sreča je tako čista sreča in tisto, kar albumu daje vetra v jadro. Podobno in še bolj to velja za srčkano pesem Ljubljena, seveda popevko tedna. »Na dušo piham in ti šepetam / jaz se predam, se ti predam« se zlije v refren »samo midva, kriki vredni so zlata / zlita sva v svilo, ljubljena / kot da na svetu sama sva«. V Jet Black Diamonds so prekleto nalezljivi in zares uspešni v kombinaciji retro in lastnega zvoka, nekakšni mešanici že slišanega, ampak z ravno dovolj svežine. 

Album Zgodbe o sijaju se nato zave, da če bo nizal hit za hitom, ne bo nujno učinkovit in lahko otopi. Zato komad Tebe imam, ki sicer ni nič manj himničen, porine naprej Koritnika in njegovo dikcijo. Zrel vokal, zrele zgodbe – prav škoda bi bilo, če bend ne bi vztrajal v tej svoji kreativni špuri. Eden od takšnih poskusov je Če se že delaš, da me ni, ki pa se nasloni na podobne duete (Glavno, da midva sma skup od Alo!Stari je malo trši). S čimer ni nič narobe, je pa dobro, da spusti v svoj melos Katarino Samobor (Tabu), ki se prav lepo prilega vokalu, ko je Koritnik nežnejši in kar odklonski ter odpre precej prostora za gostujoči vokal. Pri Ne boj se teme, ki je temnejša in globlja skladba, se bend poskusi ozirati naprej, in to nikakor ni slab poskus, a vendarle še ni tako izpiljen, ni še tam, kjer čez čas morda bo. Pravzaprav v drugi polovici Zgodb o sijaju bend vidno presoja, kje je bil in kam bi rad šel. Aladin in Stara hiša bi na prvencu zelo izstopala, ne tako na albumu, ki premore Zaenkrat smo vredu. To je klubska, elektronska in hkrati bendovska, a najbolj odklonska in samosvoja skladba. Ja, saj so fantje povedali ob promociji v Kinu Šiška, kakšen komad je to: namreč takšen. Njihov odgovor, njihova razlaga, kje so, kdo so, in to ne glede na nasvete in ugibanja, kakšen band bodo z refrenom, kakršen je »Je res? Je res, da človek niti sanjati ne sme? / Je res, da sanje spet pustili smo drugje?«. Retorična vprašanja, vredna oznake, funkcije in sporočila. Kajti to je bend, ki je, kot slišimo v komadu Pet let, pred petimi leti »odhajal čez domača vrata / proti novemu, proti tujemu / na pot odprto čez Razdrto« in je svojevrstno slovo od mladosti generacije, ki je sicer že šla v Ljubljano na študij s kufrom. Za album, ki traja dokaj zajetnih skoraj petdeset minut, je Diamant pričakovano sklepno tavajoče priznanje in izlitje: »jst sm diamant / ti si diamant / vsak v svojem krogu / vsak v svojem slogu«. Drži. Tako kot drži, da Jet Black Diamonds ni več neizbrušeni diamant. 

Zato za Zgodbe o sijaju obvelja, da je to album, vreden vseh odločitev, menjavanja, vztrajanja ter iskanja tistega, kar je na koncu najbolj lastno takemu bendu. Ne pride vsak bend nazaj tja, od koder je izšel, in pri tem opravi premislek, ob tem začuti toplino. To je pot tega benda, njegovo poreklo, njegova zgodba. Je sijajna? Precej, ne pa nujno. Vsekakor so to zgodbe o sijaju, ki imajo par sijajnih hitov, idealnih za filme, kakršnih pa na žalost snemamo premalo. Takšnih, ko se na koncu zgodi tisto, kar je fajn videti. Ja, prav nič ni narobe s fajn, prijetnim albumom, s fajn komadi, hiti. Ni nujno, da bo tretji album ponudil odgovor na vprašanje, ali je to dovolj. Ne za bend, ki zdaj pač ve in poje, kaj je Ena sreča. La, la, la.