16.11.2026

Šest desetletij Evroradijskega jazzovskega orkestra

Devetnajst glasbenikov iz petnajstih evropskih držav je izvedlo glasbo dirigenta Matjaža Mikuletiča, ob njem pa sta Slovenijo zastopala basist Jošt Lampret in pevka Joliette Anžlovar.

Nina Novak

60 years

Euroradio Jazz Orchestra

60 years

ZKP RTV Slo
2026

DIGITAL/CD

Nedavno je ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Radiem Slovenija – Program Ars izdala posnetek koncerta z naslovom 60 years, ki je obeležil šest desetletij delovanja Euroradio Jazz Orchestre, se pravi Evroradijskega jazzovskega orkestra, ki ga je leta 1965 ustanovila Evropska zveza radijskih postaj (EBU). To leto velja za eno pomembnejših prelomnic v zgodovini jazzovske glasbe, saj so takrat izšli nekateri še danes temeljni, kar kultni projekti tega žanra, med njimi albumi A Love Supreme Johna Coltrana, E.S.P. Milesa Davisa, Juju Wayneja Shorterja in Song for My Father Horacea Silverja. Odtlej orkester vsako leto sestavljajo (drugi) glasbeniki iz različnih držav, ki se v gostiteljskem orkestru predstavijo pod vodstvom izbranega dirigenta, in sicer s skladbami, napisanimi prav za to priložnost. In naključje je želelo, da se jubilej obeležuje prav v Sloveniji. Dogajanje je dodatno zaznamovalo sodelovanje slovenskega in hrvaškega nacionalnega radia, zato je bil maja lani izveden koncert v ljubljanski Cukrarni (neposredni prenos na Programu Ars in RTV365) in dan zatem še v zagrebški Kontesi (neposredni prenos na tretjem radijskem programu HRT in po družabnih omrežjih), kjer je potekalo tudi snemanje. V primerjavi z ostalimi projekti Evroradijskega jazzovskega orkestra na albumu po pričakovanjih dokaj pogosto zasledimo vključevanje pozavne, navsezadnje je Mikuletič sam pozavnist, večje presenečenje pa je avtorski rokopis, ki je bil doslej pretežno bolj v drugem planu. Tandem Mikuletič-Hawlina, ki poleg združevanja tradicije in modernih jazzovskih smernic v ospredje postavlja jasnost ter spevnost, deluje zelo prepričljivo.

Devetnajst glasbenikov iz petnajstih evropskih držav je izvedlo glasbo dirigenta Matjaža Mikuletiča. Ob njem sta Slovenijo zastopala trenutno eden bolj zanimivih basistov mlajše generacije, Jošt Lampret, in širši javnosti zaenkrat manj znana pevka Joliette Anžlovar. Po kakšnih merilih so ju izbrali, ni znano, a sklepamo, da je bilo v pristojnosti Mikuletiča kot avtorskega in dirigentskega nosilca projekta, da k sodelovanju povabi še kakšnega slovenskega glasbenika ter tako evropskemu občinstvu predstavi zastopnike slovenskega jazza. Rezultat je deloma inštrumentalni in deloma vokalno obarvani repertoar, ki zajema devet novokomponiranih kompozicij. Del jih je nastal v samostojnem avtorstvu Mikuletiča, k preostalim pa so doprinesli Miha Hawlina (My Way Looks Like Highway, Go Strong Not Wrong, Spectrum, A Timeless Pulse), Tadej Tomšič, Bruno in Tita Urh (Hollotecture) ter Aleksandra Krečič (That's the Time). 

Morda tudi na ta način dosežena slogovna pestrost razgrinja pred poslušalci dokaj raznolike kompozicije, znotraj katerih osrednjo vlogo zavzame pretežno vselej drug element. Tako se približno polovica repertoarja naslanja na tradicionalne jazzovske oblike, preostanek pa se spogleduje z zvrstmi, kot sta soul in pop. Moderen, sintetiziran zvok prevladuje v odprti skladbi Is Anoying, v kateri je zanimivo občasno podajanje in prepletanje linij različnih skupin inštrumentov iz pihalno-trobilne sekcije (saksofoni, trobente, pozavne), ki je pogosto v vzporedni vlogi. Podobno velja za ritmično čvrsto My Way Looks Like Highway, kjer so prisotni efekti, ki ležejo na vokal, medtem ko That's the Time pušča vtis pretirane vokalne zgoščenosti, zaradi česar solisti ne pridejo dovolj do izraza. Slednji pravzaprav največ prostora dobijo v inštrumentalnih kompozicijah, zlasti v Time Zone, Almost Anoying, Quintensive in v vokalni baladi Go Strong Not Wrong. Izstopajo škotska pozavnistka Anoushka Nanguy, češka pozavnistka Ana Šteklova, estonski saksofonist Nikita Korzoun, nemški pozavnist Paco Montenegro in nemški saksofonist Darius Blair, precej manj pa kljub dvema solističnima točkama Jošt Lampret. Tudi Joliette Anžlovar zaradi pretiranega vokalnega preobražanja iz skladbe v skladbo ni naredila posebnega vtisa oziroma kljub tekočim interpretacijam deluje kot še ne povsem izoblikovana pevska osebnost.

V primerjavi z ostalimi projekti Evroradijskega jazzovskega orkestra na albumu po pričakovanjih dokaj pogosto zasledimo vključevanje pozavne, navsezadnje je Mikuletič sam pozavnist, večje presenečenje pa je avtorski rokopis, ki je bil doslej pretežno bolj v drugem planu. Tandem Mikuletič-Hawlina, ki poleg združevanja tradicije in modernih jazzovskih smernic v ospredje postavlja jasnost ter spevnost, deluje zelo prepričljivo. Seveda pa v povezavi s tovrstnimi projekti ne smemo pozabiti na temeljno prednost meddržavnih sodelovanj: odkrivanje novih, slovenskemu poslušalstvu manj znanih ali celo neznanih obrazov evropske jazzovske glasbe in odkrivanje tujemu poslušalstvu doslej manj znanih ali celo neznanih obrazov slovenske jazzovske glasbe.