Rja nikoli ne spi

Na predvečer dneva reformacije so vse poti vodile v Izolo. V mislih imam seveda predvsem tisti del zdrave generacije, ki je od sredine devetdesetih let divje odraščala s skupino Res Nullius in sem jo v popoldanskih urah srečeval pri še enem glasbenem označevalcu mesta, Bifeju pri kralju. Ne bom rekel, da tega nisem pričakoval, nekaj podobnega sem namreč že doživel pred dobrimi osmimi leti ob zaenkrat edinem povratku skupine Miladojka Youneed v Novi Gorici, sem bil pa na koncertu prijetno presenečen, da se je med nas pomešal znatni del mladih obrazov, ki očitno ločijo zrno od plev, kar se domačega rock’n’rolla tiče. Vsaj tako upam. V tisti uri in dvajset minut čistega in neprilagojenega blitzkriega smo prejeli vse tisto, kar smo pogrešali od trenutka, ko so člani skupine konec leta 2013 izpraznili svoj ustvarjalni šaržer. Skupina Res Nullius se namreč oglasi takrat, ko ima kaj povedati, saj ne zahteva stalne prisotnosti same po sebi, da bi z neumnostmi in poziranjem upravičila svoj obstoj. S tem si je že dolgo nazaj prislužila naše spoštovanje. Samo nekaj več kot dobra ura je bila potrebna, da so nas na tisti večer fantje usmerili nazaj na pot, s katere prevečkrat radi sestopimo, in nam znova povrnili upanje, da je v rock’n’rollu še vedno bolje zgoreti kakor zbledeti. Rja pač nikoli ne spi. Skupina Res Nullius je najlepši dokaz za nesmrtnost Youngovih misli. In ne samo to, medtem ko mnogi o tem samo govorijo, si Res Nullius to upa zaigrati. Karte bo skupina v naslednjih dveh mesecih razdelila v še nekaterih krajih po Sloveniji, največkrat v soboto zvečer.  

Res Nullius v praznem času in prostoru ni spremenila odnosa do umetnosti, z njo zavestno ostaja opozicija povprečnosti v vseh ozirih. Še vedno ničesar ne počne na silo, ravno nasprotno, čaka, da stvari (čustveno) dozorijo, se pred in med tem večkrat odpravi v staro kmečko izbo nad Velenjem – tako predvidevam – in vadi program tako, da si člani v vsakem trenutku upajo stati in obstati za njim. Te individualnosti in nedotakljivosti danes praktično ni več. Poetičnost skupine Res Nullius se namreč posluša kot navdahnjeni odmev o življenju na ulici kot stanju duha. Govorimo o rock’n’rollu kot živem tkivu, zavezanemu tradiciji visokooktanskega rhythm and bluesa v odnosu do glasbene govorice asfaltnega vsakdana, predvsem njegovega polsveta, ki ga zaznamujejo izobčenci z etičnim kodeksom. Ta sinteza v pravi meri pride do izraza predvsem na živih nastopih. Vloge v bendu ostajajo opazno razdeljene, a ne glede na to skupina deluje kot nedeljiva celota. In tako tudi nastopa: brezkompromisno in poetično, zavezano predvsem ali izključno glasbi, ki jo izvaja in jo začini z nebrzdano energijo in generacijskimi medklici. Zatorej poudarjena terminologija Zdravo je biti divji tudi po vseh teh letih ni ničesar izgubila na svoji pripovedni prepričljivosti. Pri tem pa ne gre samo za glasbo, ampak predvsem za odnos do nje. Res Nullius stoji za svojimi pesmimi in z njimi napaja svoj (in naš) čustveni ego. 

Na odru Hangar-bara je Res Nullius na točki dotika povezala preteklost s sedanjostjo. Če spregledamo nekaj sivih las (več), se je zdelo, kot da vmes ni minilo celih trinajst let, ampak precej krajše časovno poglavje, le tako dolgo, da so fantje prvotno nasičenost razbremenili do te mere, da so znova lahko sprostili ustvarjalni in izvedbeni nagon. Najnovejši album, Poker mizantropov, je vrednost, dodana že preizkušenemu materialu s preteklih plošč, kjer se odnos do rock’n’rolla ne meri, marveč začuti. Člani Res Nullius se namreč ne zapletajo v prekleta nadigravanja, za to ni nobene potrebe, niti ne intelektualizirajo, pač pa s preprosto poetiko in brez prenasičene metaforike nagovarjajo najbolj osnovne prvine človekovega dojemanja sveta. Revolver ljubezni se med koncertom prazni in polni in znova prazni …, medtem pa strelja čistokrvne obrazce zrelega rock’n’rolla, tako prodornega in hkrati tako zelo preprostega. V njegovih podtonih je moč odkriti skrito šifro, preko katere se sporazumeva generacija, ki še verjame in prisega na pristno življenje na divji strani. V njem je zapisano vse, kar predstavlja in posreduje velenjski četverec: aktivno igro z roba, ki se na nobeni točki ne sramuje čustvenih zasukov. 

Samo nekaj več kot dobra ura je bila potrebna, da so nas na tisti večer fantje usmerili nazaj na pot, s katere prevečkrat radi sestopimo, in nam znova povrnili upanje, da je v rock’n’rollu še vedno bolje zgoreti kakor zbledeti. Rja pač nikoli ne spi. Skupina Res Nullius je najlepši dokaz za nesmrtnost Youngovih misli. In ne samo to, medtem ko mnogi o tem samo govorijo, si Res Nullius to upa zaigrati. Karte bo skupina v naslednjih dveh mesecih razdelila v še nekaterih krajih po Sloveniji, največkrat v soboto zvečer.