Intimno ozvezdje

Enaindvajseti avtorski projekt Roberta Jukiča, enega najbolj produktivnih slovenskih glasbenikov, prinaša v naš prostor svežino minimalizma, morebiti bolj značilno za skandinavske države. Glasbeno potovanje skozi neprespane noči, kakor zbirko tako daljših kot krajših kompozicij opisuje sam, se med drugim naslanja na prizore in zapise režiserjev Akire Kurosawe, Wima Wendersa in Davida Lyncha ter pisateljev Harukija Murakamija in Charlesa Bukowskega. Jukič jih vse vključuje v kontekst lastnih spominov in trenutkov premisleka, s čimer ustvarja izhodišča za nova zunanja doživetja ter notranja spoznanja. Zvočne slike, s katerimi podaja življenje namišljenega posameznika, so polne intimnih improvizacijskih tekstur, zato ne čudi, da nemalokrat prej kakor osnovne teme, ki marsikdaj ostajajo precej neizrazite, v ospredje prihajajo posamezniki in njihova barvitost. Prav nihče od naštetih ne izstopa, pač pa k spevnosti, subtilnosti, strastnosti ter sem in tja zadržanosti vsi prispevajo enakovredno, četudi je res, da je vsak od njih na temelju hierarhične razdelitve deležen svojega prostora. Skratka, zvočno-kinematografsko pustolovščino tvorijo družno.

Tišina (in premori med temami, improvizacijami, melodijami) je sestavni del liričnih pripovedi, s pomočjo katerih sodelujoči glasbeniki oživljajo preteklost, osmišljajo sedanjost in si zamišljajo prihodnost. Pri tem se opirajo na jazz, blues, americano, folk, ambientalno in mestoma celo klasično glasbo, vendar tej stilni razgibanosti navkljub projekt We All Bleed z vsemi svojimi poglavji ostaja zamejen z zadanim okvirjem. Zaradi tega je zbirka skladb, ki je v razširjeni fizični obliki izšla le v omejeni nakladi, morda slogovno najbolj celovito delo v že tako bogati karieri (kontra)basista, skladatelja in tudi poeta, ki od vsega začetka svojega delovanja ustvarja v različnih žanrskih poljih. Ne glede na usmeritev pa avtorsko vselej stremi k programskim, tematsko, vsebinsko in stilno zaključenim delom, kar je bržkone vsaj delno posledica njegove dolgoletne samostojne izobraževalne poti. Začel je namreč kot samouk, šele nato je pod mentorstvom Wayna Darlinga diplomiral in magistriral v Gradcu.

Zvočne slike, s katerimi podaja življenje namišljenega posameznika, so polne intimnih improvizacijskih tekstur, zato ne čudi, da nemalokrat prej kakor osnovne teme, ki marsikdaj ostajajo precej neizrazite, v ospredje prihajajo posamezniki in njihova barvitost. V teku albuma ima tovrstno vlogo predvsem spremenljiva kitara, ki z akordičnimi pasažami barva Grand Canyon is not big enough in Just like Brenda, but not at all, kot nosilka zvočnega dogajanja pa se pojavlja v Uli. Klavir enako nalogo opravlja v Hold your fire, medtem ko na splošno v večini kompozicij mesto vodilnega melodičnega glasbila pripade čistemu, tekočemu saksofonu. (Izjema je osrednji del albuma, ki je tudi najbolj odprt, posebno skladba Paranoid blood and jealous bones where pregnant women go to smoke.) Nasprotno bobni skladbe nežno zgoščujejo, wurlitzer pa doda mističnost in posamezne odseke popestri, kar pa ne velja za precej zapostavljen, redko uporabljeni bas klarinet, ki bi ga zlahka pogrešali. 

Na trenutke predvidljivi in enostavni harmonsko-ritmični obrazci umetnika, ki že leta živi v Bruslju, ponujajo estetsko izkušnjo, za katero so potrebni nedominantni, a vendarle odlični, izjemno muzikalni glasbeniki, katerih osrednje vodilo je zavedanje, da energijo v resnici daje kompaktno ozadje, očiščeno odvečnih elementov. In prav takšne je Jukič (kontrabas) tokrat zbral okrog sebe. To so Lenart De Bock (tenor saksofon), Roeland Celis (kitara) in Matthias De Waele (bobni), kot gosta pa se pojavita Wajdija Riahija (klavir, wurlitzer) in Toinea Thysa (bas klarinet). Prav nihče od naštetih ne izstopa, pač pa k spevnosti, subtilnosti, strastnosti ter sem in tja zadržanosti vsi prispevajo enakovredno, četudi je res, da je vsak od njih na temelju hierarhične razdelitve deležen svojega prostora. Skratka, zvočno-kinematografsko pustolovščino tvorijo družno. In ta je opremljena z uvodnim in sklepnim dejanjem, če si sposodimo filmski žargon, s t. i. špico, za katero poskrbita uvodni Prologue: Evening. Tsukuru at Shinjuku in sklepna skladba Epilogue: Morning. Tsukuru at Shinjuku z nekoliko modificirano temo, ki jo lahko razumemo kot odraz nikoli končanega kroženja. 

Vsak konec je namreč lahko nov pričetek in, upoštevajoč minevanje časa, vsaka iztekajoča noč povod za novo svitanje. S tega gledišča je We All Bleed zrel, domišljen glasbeni film, ki s pretresanjem določenih eksistencialnih vprašanj vabi k spreobrnitvi v dojemanju, da so vsi zunanji dogodki vedno le povod za notranja občutja, čeprav so za oblikovanje vseobkrožujoče vsakdanjosti bolj ali manj zadolženi prvi, ki izhajajo prav iz notranjosti. Kar pa je le še ena od neštetih oblik kroženja.