Ravnotežje med rockovsko trdoto in pop melodičnostjo

Medtem ko mi od drugod prihaja na uho, kako slab odnos imajo do preteklosti svoje popularne glasbe, za naše okolje tega ne morem trditi. Morda je fenomen celo obraten, včasih se celo preveč zanašamo nanjo, kar bi znova lahko razčlenili v več smeri ali misli, zlasti ob priložnostih, ko ni zaznati konkretne želje, da bi pristop k zapuščini pop glasbe premaknili vsaj korak dlje od nostalgičnega obujanja spominov. Na ponovni izid albuma Od višine se zvrti se tako lahko odzovemo na več načinov, čeprav je v veliki meri ta namenjen generaciji, ki je skozi osemdeseta leta odraščala s skupino, predvsem po njeni preobrazbi, ki se je zgodila s prihodom Vlada Kreslina. Do tistega trenutka – na prvih dveh albumih Bombonjera (1982) in Martin Krpan 2 (1984) – je bila skupina Martin Krpan precej bolj kompleksna in ekscesna in se kot taka ni podrejala družbenim in estradnim smernicam, z njegovim prihodom pa se je osredinila in s tem postala tržno precej zanimivejša. Sprememba sloga – iz nekakšnih hermetičnih poskusov simfo rocka proti bazičnemu rocku, ki je izhajal iz vokala in kitare – je skupino na neki način poslovenila in približala ljudem na tej strani Kolpe. Aranžmaji so postali enostavnejši, manj je bilo akordov, zato pa več energije, s katero so v Martinu Krpanu močno razgibali tedanjo dokaj premočrtno in utrujeno poprockovsko sceno pri nas. To je bil album, ki je imel tisto, čemur v anglosaškem jeziku pravijo »the nick of time«. Med nas je prišel ob pravem trenutku in skozi devet pesmi povezal ljubitelje najrazličnejših muzik, od urbanih središč do odrov v kulturnih domovih na vasi. Martin Krpan je pomenil najširši konsenz, v katerem smo lahko uživali tudi brez predznanja, občutka krivde in samoanaliziranja. Skupina nam je sredi osemdesetih ponudila album, ki mu ne takrat ne zdaj ne moremo ničesar očitati. Prva naklada plošče in kasete je bila v hipu razprodana, kako se je oziroma se bo odrezala tokratna ponovna izdaja, pa bomo še videli. Vsekakor gre za ploščo, ki je ne smemo preslišati, pri čemer nostalgija ne igra prav nobene vloge.

Tudi po vseh teh letih se da album Od višine se zvrti moč razumeti in poslušati z dveh (povezanih) zornih kotov: na njem se je določena skupina ljudi avtorsko razbremenila do te mere, da je znala poiskati ravnotežje med rockovsko trdoto in pop melodičnostjo (zmaga na prireditvi Pop delavnica leta 1987 je zgovorna), kar se je naravno prevedlo v devet skladb oziroma, bolje rečeno, uspešnic. Plošča dejansko predstavlja nabor uspešnic (malih plošč) ali obrnjeno, katerakoli kompilacija skupine Martin Krpan bi bila nepopolna brez teh devetih pesmi. Najširšemu krogu je približala slovenski pop na rockovski način in mu z varne razdalje povrnila izgubljeni spomin. Krpani so sredi osemdesetih vlekli povsem svojo špuro, ravno prav odprti so bili za široke množice in ravno prav neprilagojeni za najstnike, ki so iskali prvi pravi stik s klasično rockovsko pesmijo. Predvsem pa so bili konkretni v svoji rockovski estetizaciji, brez spodkopavanja osebnih ambicij kot znakov sproščenega pristopa k izvedbi, kar je bil pravzaprav znak nove zrelosti. Še danes se ni moč znebiti občutka, da so v skupini k snemanju albuma pristopili brez vnaprejšnjega razmisleka, kaj sploh želijo, z odnosom, no, pa pojdimo v studio, priklopimo inštrumente in bomo videli/slišali, kaj se bo zabeležilo na trakove. Brez koncepta in želje po uspehu – in očitno je bila prav to zmagovalna enačba. Živahno prepletanje prodornega Kreslinovega vokala in inštrumentalne spremljave je nagovorilo še tako povprečnega in najbolj zahtevnega poslušalca, zimzelena himničnost nekaterih skladb, kot sta nedvomno naslovna Od višine se zvrti in zmagovalna Še je čas, pa sta iztočnico poslušanja in vrednotenja albuma privzdignili v območje brez roka trajanja, prvega berila in poistovetenja tudi za generacije, ki so Krpane jemale za nazaj. Nič ne bi bilo narobe, če bi omenjeni skladbi nekoč zamenjali pesmi Njen trenutek prihaja, Sovražnik ne spi ali moja favoritka To ni političen song.          

Kar nekaj časa sem potreboval, da sem svoje misli o skupini Martin Krpan, vezane na številne špile v Kulturnih domovih in na kasonu od tovornjakov, uredil v prostor in čas, ko je, vsaj v mojem primeru, po punkovski še rockovska kultura zašla tudi na podeželje. Martin Krpan je pomenil najširši konsenz, v katerem smo lahko uživali tudi brez predznanja, občutka krivde in samoanaliziranja. Skupina nam je sredi osemdesetih ponudila album, ki mu ne takrat ne zdaj ne moremo ničesar očitati. Prva naklada plošče in kasete je bila v hipu razprodana, kako se je oziroma se bo odrezala tokratna ponovna izdaja, pa bomo še videli. Vsekakor gre za ploščo, ki je ne smemo preslišati, pri čemer nostalgija ne igra prav nobene vloge.