Popotniki skozi atomski vek

Ponatis Izvir verno sledi izvirniku z rekonstrukcijo ovitka in remasteringom, ki prinaša pesmi z albuma v sveži sonični podobi. Ob izidu so se v prostorih založbe ZKP RTV Slo (KP – nekoč kaset in plošč, zdaj kakovostnih programov) zbrali štirje od petih preživelih članov, Andrej Konjajev, Dare Petrič, Marko Bitenc, Marjan Lebar, in pospremili ponatis s svojimi refleksijami o času, ko se je vse skupaj dogajalo. V zasedbi Izvir so s svojo epopejno uglasbitvijo in izvedbo Borove pesmi nekako povezali in označili zeitgeist ter z njim tudi prihodnost. Borova vizija je še danes nadvse aktualna, vinilka prav tako, pri čemer velja znova pozorno poslušati preostalih pet pesmi na albumu, ki ta zeitgeist podčrtajo in zakoličijo. Če prisluhnite pesmim Šareni pas, Čovjekov strah in Oblak, vam bo hitro jasno, kako vizionarska je bila ta glasba.

Sredi sedemdesetih let je bila v Jugoslaviji razvejana rockovska scena in obstajalo je kar nekaj platform, na katerih so se lahko dokazali bendi, ki niso stremeli za pop slavo, ampak so želeli igrati glasbo po svoje. Največji rockovski senzaciji sta bili zasedbi Buldožer in Bijelo dugme, medtem ko je Izvir leta 1977 zmagal na Jugoslovanski rock selekciji v Subotici. »Sami se nismo cenili tako visoko,« pove klaviaturist Andrej Konjajev, »to je organizirala Zveza socialistične mladine.« Tam so rekli, da bodo naredili tako kot z Bijelim dugmetom: turneje, snemanje plošč ... Dolgometražno vinilko so člani Izvira snemali v studiu Akademik v Ljubljani pod taktirko Mira Bevca. Trije izmed njih so morali služit vojaški rok in so po vrnitvi igrali v drugih zasedah, med drugim v Avanturi in Predmestju, Dare Petrič pozneje v Hazardu, bil pa je tudi v ekipi, ki je v začetku osemdesetih posnela prvenec kantavtorja Marijana Smodeta. (Ta je leta 1981 z aranžmajem Vaska Repinca posnel Mrtvo reko, jo izdal na mali plošči in naslednje leto po volji občinstva zmagal na tedaj že usihajočem festivalu slovenske popevke, ki takrat niti ni več nosil tega imena.) Dva člana, Franc Opeka in Andrej Konjajev, sta dve desetletji pozneje dve leti sodelovala v zasedbi Agencija Rokenrol, ki je v času svojega delovanja (2000–2002) posnela dva albuma. Šlo je za nekoliko drugačno glasbo, v bolj klasičnem rokenrolovskem slogu, vsaj na prvem albumu, medtem ko je na drugem Opeka obudil svoje progrockovske avtorske in izvajalske spretnosti, ki so leta 1977 zaznamovale najbolj znano pesem Izvira, Šel je popotnik skozi atomski vek. Ta dvanajstminutna epopeja je v celotni nekdanji skupni državi vzbudila precej pozornosti. 

»Frenk je šel do Mateja Bora, da bi dovolil uglasbitev,« povedo člani zasedbe. S kompleksnim instrumentalnim aranžmajem in doživeto vokalno interpretacijo je ta pesem postala in ostala jedro albuma, ki je še pred kratkim na zbirateljskem trgu dosegal štirimestno vsoto, niti piratski ponatis izpred let ni zbil te cene; pojavila se je celo zgoščenka, a s slabim zvokom in ne preveč skrbno vizualno podobo. Ovitek za izvirnik je naredil Kostja Gatnik. Člani pravijo, da se sicer niso obremenjevali s slogom ovitka, a oznaka prog-rock, ki je glasbenozgodovinska kategorija, hkrati nakazuje, da ne obstaja ena sama varianta rocka, in to se je odražalo na ovitku. Med šestimi pesmimi na albumu se niso pojavile štiri pesmi z dveh malih plošč: leta 1976 je izšla singlica Medtem/Pesem upanja in leta 1977 še Ljetna afera/Mojih sanj svet (obe pri ZKP). V predalih založbe je torej še nekaj gradiva, ki priča o pestrem glasbenem delovanju zasedbe. 

Glasba ni bila plesna, pravi Marko Bitenc, a to sredi sedemdesetih ni bilo pomembno. Izhajalo je ogromno različne glasbe, ki se je bodisi prijela bodisi ne, važno je bilo, da so mladi hodili na koncerte. Pomemben je bil tudi čas, in ta je bil podvigom, kot je bil prvenec zasedbe Izvir, naklonjen. Sočasniki, kot so bili Buldožer, Jutro, Oko in še prej Sedem svetlobnih let pa September, Srce in na področju Jugoslavije Bijelo dugme, Time, Smak in drugi, so vsak zase na sceno prinesli svojo vizijo avtorskega rocka s primesmi jazza, funka, bluesa in kar je še podobnih oznak. V zasedbi Izvir so s svojo epopejno uglasbitvijo in izvedbo Borove pesmi nekako povezali in označili zeitgeist ter z njim tudi prihodnost. Borova vizija je še danes nadvse aktualna, vinilka prav tako, pri čemer velja znova pozorno poslušati preostalih pet pesmi na albumu, ki ta zeitgeist podčrtajo in zakoličijo. Če prisluhnite pesmim Šareni pas, Čovjekov strah in Oblak, vam bo hitro jasno, kako vizionarska je bila ta glasba. 

Ko sem tu podpisani spomladi 2000 naivno stopil v proslulo Frenkovo klet na Tugomerjevi 51, kjer se je začela druga vrsta zgodovine, ko so skozi tisto sobo prehajali člani Izvira, Prahu, Dekameronov, Hazarda, Očesa, Martina Krpana, Buldožerjev, Don Mentony Banda in drugi, nisem slutil, da bom posredno še sam postal del zgodbe sedemdesetih. Zato naj bo pričujoči zapis tudi osebni hommage pokojnemu Frenku Opeki, avtorju in kitaristu, ki je z matično zasedbo posnel enega najbolj iskanih jugoslovanskih albumov in verjel v avtorsko moč mladega samospevca, mene, ki je z obljubo založbe Helidon iskal izvajalski in avtorski izraz za svoje pesmi. In popotovanja so se nadaljevala.