Vrnitev v jazzovski objem

Jadranka Juras je na svoji bogati, žanrsko raznoliki pevski pot dosegla več uspehov, pri čemer pa je s svojim razpršenim delovanjem znotraj različnih glasbenih umetnosti doslej dajala vtis razdvojenosti. Prepevanju v skupini Planet Groove je sledila solistična pop kariera in nato opera, vendar jazz vseskozi ostaja njen zvesti spremljevalec, h kateremu vrača – da bi jo ta očistil, povezal s seboj in ji omogočil, da zacveti oziroma zablesti. V kolikšni meri je za to zaslužen njen ustvarjalni in življenjski sopotnik Milan Stanisavljević, pianist in pedagog na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, ostaja neznano, je pa ta tudi tokrat prevzel vlogo aranžerja, pravzaprav več od tega, saj se na albumu Dva črna vrana pojavlja kot avtor vseh (številčno skromnih, a vsebinsko razkošnih sedmih) skladb, izjemi sta le popevki Dneva krog, pod katero sta podpisana Simon Krčmar in Katja Petrovec, ter Zrnce soli, ki je skupno delo Jadranke Juras, Milana Stanisavljevića in Roberta Jukiča. Besedila sta prispevali Jurasova in Maja Pihler Stermecki (Bilbi). Zbirka melodij na pričujočem albumu prej kot v polje jazza posega na področje nove slovenske popevke, kjer veselje čutimo v vsaki odpeti besedi. Vendar lepota in zadovoljstvo nista edino, s čimer postreže umetniško dozorela Jadranka Juras. Kot družbena aktivistka izdajo posveča prenehanju trpljenja vseh čutečih bitij in sporoča, da če lepoto izkušnje bodisi izvajanja bodisi poslušanja glasbe iščemo sami, jo dovolimo doživeti tudi drugim.

Smiselna nadgradnja projekta Paris Honey iz leta 2016, v okviru katerega je par obdelal jazzovske standarde, posega po izključno avtorskem repertoarju, toliko pomembnejšem, ker so vse skladbe napisane v slovenščini. A četudi se zasnova tesno navezuje na jazzovske korenine, melodije Stanisavljevića posegajo na področje popevke, šansona in kantavtorstva. Da te v večini primerov presegajo tradicionalno jazzovsko obliko in se s posameznimi linijami umeščajo v druge veje glasbene ustvarjalnosti, dokazuje že prisotnost godalnega kvarteta pod vodstvom Matije Krečiča, ki je obenem aranžer vseh godalnih partov na plošči in eden od violinistov kvarteta, ki ga poleg njega sestavljajo Deyan Muc (violina), Hana Lavrinc (viola) in Ema Krečič (violončelo). V povezavi s tem se nedvomno odpira vprašanje o naslednjem koraku dvojca Juras–Stanisavljević, ki bi predstavljal logično nadaljevanje dosedanjega dela, kot se je to zgodilo na You & I and the Music (2019), to je razširitev zasedbe z big bandom, glede na vsebinsko naravnanost skladb pa še bolj tudi sodelovanje z Big Bandom RTV Slovenija in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Bomo videli ... 

Na Dva črna vrana za inštrumentalno podlogo ob Stanisavljeviću in Jukiču (kontrabas) skrbijo Kristijan Krajnčan (bobni), Elvis Penava (kitara) ter Aleš Suša (saksofon, flavta), ki z najpogosteje zastopanimi solističnimi vložki domišljeno dopolni vokalne linije in precej preseneti, posebej če poznamo njegovo primarno delo v nacionalnem jazzovskem orkestru, kjer njegove veščine večkrat ostajajo neizkoriščene. Edini vokalni gost je v uvodni, naslovni skladbi Saša Tabaković, ki pa za razliko od Jadranke Juras prej kot interpretativno jasnost v ospredje postavi čustveno brezbarvne zgodbe. Stilno izredno raznovrstne skladbe sicer obdelujejo ljubezenske teme in medsebojne odnose (ne nujno med partnerjema, ampak z vsemi bitji in celo tvarino, kot je umetnost), pri čemer skladnost glasbe in besed odraža melanholično nostalgijo (»rosa sije, me umije, briše liste preteklega« – Dneva krog), bolečino (»prelomil morje si obljub«, »izpraznil najin svet« – Balada o žalosti), razigranost, v kateri se kaže sposobnost zaznavanja lepote malih reči (»megla v Ljubljani in zmrznjeno listje pod nogami mi šelesti, vzamem kapo, šal in rokavice, bundo in topel čaj« – Potep), in skrivnostnost, še dodatno poudarjeno z vložki na flavti (»tiho vstopa kot privid«, »mesec sveti na obris obraza, ki ob oknu čaka« – Poet). V Poetu Jadranka plaho nakaže kasnejše suvereno izražanje s pomočjo skatanja, torej prostega vokalnega improviziranja (Potep), v isti pesmi pa so godalne linije, čeprav za celoto nepogrešljive, potisnjene malce v ozadje. Enako velja za Zrnce soli, povsem drugače pa je s skladbo Dneva krog, v kateri prevladujejo prav godala in odredijo melodični potek, medtem ko jih dograjujejo krajše klavirske pasaže Stanisavljevića, ki je na splošno nevsiljiv in ima opaznejšo inštrumentalno vlogo le v Poetu. Dokaj neizkoriščena ostaja kitara, ki sicer pride v ospredje v Potepu in sklepnem Belem rododendronu, medtem ko kontrabas in bobni samo zapolnjujejo glasbene slike. Ob vokalnem delu ima tako najpomembnejšo vlogo Aleš Suša z najrazličnejšimi pihalnimi vložki, ki mestoma odredijo prevladujoče vzdušje (Poet) in se drugje približajo muzikalnosti bolj odprte jazzovske forme, a s prepoznavnim podpisom avtorja Stanisavljevića, kot to velja za Beli rododendron. Omeniti velja, da gre za predelavo inštrumentalne kompozicije Levant, ki jo najdemo na predlani izdanem Stanisavljevićevem albumu Inner Light. 

Zbirka melodij na pričujočem albumu prej kot v polje jazza posega na področje nove slovenske popevke, kjer veselje čutimo v vsaki odpeti besedi. Vendar lepota in zadovoljstvo nista edino, s čimer postreže umetniško dozorela Jadranka Juras. Kot družbena aktivistka izdajo posveča prenehanju trpljenja vseh čutečih bitij in sporoča, da če lepoto izkušnje bodisi izvajanja bodisi poslušanja glasbe iščemo sami, jo dovolimo doživeti tudi drugim