Najprej vsebina, nato vse ostalo

»Verjel v nas itak nihče ni, zato smo morali toliko več delat. In se fajtat,« tako Vladimir Rukavina opiše, kako je Narodni dom Maribor in z njim Festival Lent nastal in obstal. Oče Festivala Lent, ki ga v Mariboru praktično vsi poznajo po vzdevku Gogo, se je pod prvega podpisal leta 1993, zanj zadnji nosi letošnjo letnico. Spomladi se namreč ikonični Rukavina z odhodom v pokoj po debelih treh desetletjih poslavlja od vodenja Narodnega doma Maribor. Postali smo neke vrste ščuka v slovenskem kulturnem ribniku. Nikdar zares strašno dobrodošli, dajali pa smo občutek, da se da stvari narediti tudi drugače. Če nas ne bi bilo, bi se razvijalo drugače. Dejstvo je, da smo drugi največji prireditveni center v državi, zdaj pa sploh, ko dobivamo še Center Rotovž. In to kot samorastniki, ki nikdar nismo pozabili na izobraževanje in poslanstvo. Zato se najbolj bojim, kaj bo. Ne le zato, ker sam počasi odhajam. Če se bo gledalo samo na ekskluzivnost, ne bo v redu. 

Gospod Rukavina, ker se pogovarjava za Odzven, kaj bi odgovorili na poizvedbo, kako je glasbeno odraščal Festival Lent? Sploh glede na to, da ste tudi sami osebno izšli iz folklore v KUD-u Študent. 

Začelo se je že štiri leta pred prvim festivalom, seveda s folkloro, torej plesom in glasbo, kar poznamo kot Folkart. Podobno je na Lentu živel tudi splavarski krst, ko so izvedli nekaj podobnega. Iz tega, kar se je na obrežju že dogajalo, smo prišli na idejo, da naredimo še nekaj drugega, in ja, to je bilo predvsem glasbeno naravnano. Nemudoma smo začeli razmišljati o jazzu, etno glasbi in tudi popularni, a kakovostni glasbi. Ob tem ne smemo pozabiti še uličnega gledališča in uličnih glasbenikov, za kar smo naredili natečaj, kar je bila prva tovrstna scena ulične glasbe. Za prvi festival smo na začetku postavili tri odre, ki so bili predvsem glasbeni. Zato je povezava z glasbo zelo, zelo velika.

Iz tega so nastali Glavni oder, Sodni stolp, Jurčkov oder, Večerov oder in drugi. Kako je potekal programski izbor, koliko je Festival Lent sam izbiral ter določal sceno in obratno?

Recipročno je bilo. Za primer: najmanjši je bil oder v Dravski ulici (kasneje Jurčkov oder) pa pri Brut baru, in že takrat smo takoj razmišljali o kantavtorjih, kot so Kreslin, Predin, Lovšin in številni drugi. Razmišljali smo tudi, da bi jih gostili več dni in postavili še na večje odre. Veliko smo improvizirali. Za JazzLent smo takoj našli rešitev v Minoritih, ki ga je kuriral Manč Kovačič. Poiskali smo, kar smo lahko uresničili, z vezami, sprva bolj bogimi. Rastel je sam po sebi, moja po svoje sreča je bila, da se na glasbo nikdar nisem dovolj dobro spoznal. Imel sem kvečjemu le občutek.

Saj ravno to, nihče vam ni predpisal jazza ali etna. Lahko bi se nabrala povsem drugačna ekipa s čisto drugačnim okusom in preferencami.

Razumem. In priznam, seveda sem razmišljal tudi v stilu, kaj bi jaz mel. A imel sem sodelavce, kot je bil Manč, ki sem mu prepustil pripravo JazzLenta. Je pa res, da je imel on praktično čin v svoji vojaško postrojeni ekipi (smeh). Meni je bil všeč žanr, ampak znotraj tega tisti, ki sem jih želel, tedaj niso bili niti približno dosegljivi. Priznam, da so bile moje želje Ray Charles, B. B. King, James Brown in tako naprej.

Že leta 1993 ste torej sanjali o takšnih imenih?

Smo, čeprav nismo le sanjali. Ko sem bil na Svetovnem festivalskem združenju, sem se, priznam, kreativno lagal, kaj vse da mi že delamo v Mariboru. Saj smo čez leto dni (na)povedano imeli, a sem si v enem tednu v Rotterdamu program in odre po, recimo temu, balkansko izmislil. Še preden smo sploh kaj imeli. Ko so prišli sem, so rekli, o, glej, oni imajo res festival (smeh).

Ko okusi postanejo kriteriji, je linija lahko tudi tanka. Kakšen je bil ta kriterij v primeru Festivala Lent?

Z ljudmi sem se vedno pogovarjal, toda na koncu je bila odločitev moja in za njo sem moral stati. Če je bila prava ali ne, so presojali in presojajo drugi. Res pa je, da je čas, mislim, da pokazal, da je bila bolj prava. Kot je spet res, da se je moje poznavanje glasbe nekje tudi končalo.

S.A.R.S. in Dubioze kolektiva, recimo, vi ne bi prepoznali tako zgodaj?

Ne. Zelo veliko skupin je pripeljal pokojni Smiljan Kreže ter naši otroci in mlade sile, ki so vedeli precej, ko so v sklopu Mladinskega odra iskali bende po celi Sloveniji in bivši Jugoslaviji.

Sposobnost samozavedanja in samoomejevanja sploh ni samoumevna. Ali je v tem Narodni dom drugačen?

Situacije so specifične. Na eni strani imamo profesionalnega glasbenika Darka Brleka, ki je umetniški vodja in zelo kvalificiran za svoje področje. Sam iz glasbe ne izhajam, res pa je, da sem znal poslušati druge ljudi. Imamo Koncertno poslovalnico, kjer si je, recimo, žal že pokojna Brigita Pavlič, s katero sva veliko govorila, zaželela Davida Byrna iz Talking Heads. Jaz pa sem si zaželel Dr. Johna. Srečno naključje nas je pripeljalo do Raymonda Trickom, preko katerega smo potem prišli do največjih imen in nam še danes pomaga. Hodili smo marsikam, navezovali stike, Brigita Pavlič in Marjan Rajbenšu sta šla v Montreux, od koder sta sicer, pustimo ob strani, prišla skregana (smeh). Sam sem še vedno umetniški vodja kompletnega programa v Narodnem domu, ampak poslušam ljudi ob sebi. Na koncu je, ja, moja beseda zadnja, obenem pa nisem prav velikokrat rekel ne. Nekateri pevci ali pevke lažje glasbe pri nas niso nastopili, kar je morda res osebni okus, toda vedno v debati s sodelavci.

Baje je Goran Bregović enkrat rekel, da se v Mariboru ustaviš samo, če ti crkne guma, čeprav je nastopil s skupino Bijelo dugme v Ljudskem vrtu in kasneje na Festivalu Lent (tako solo kot z bendom). Kakšna je v resnici vloga, razvoj Narodnega doma in Festivala Lent v tej regiji in državi?

Tudi jaz sem slišal, da je Bregović menda to izjavil, ja. Maribor je imel nekoč res buhtečo sceno. Bili smo jugoslovanski Liverpool, sam sem bil na prvem koncertu v življenju na East of Eden, ta scena je bila močna. Res pa je, da so bila poletja v mestu tiha, nato je prišlo še do t. i. Štihove kulturne sivine. Sam sem bil strokovni sodelavec pri Zvezi kulturnih organizacij in sem ugotovil, da bi se poleti, ko je Maribor mrtev, lahko naredilo več. Prepričan sem bil, da bodo kako stvar že imeli radi, čeprav sem vedel, da karte ne bodo kupili, v dvorano pa poleti sploh ne bodo šli. Torej? Če ne pride Mohamed h gori, pride gora k njemu. Ker ne verjamem v majhne korake, smo šli takoj na polni šus, da smo vse šokirali. Prepričal sem banko in zavarovalnico, da smo lahko imeli prireditve za obiskovalce brezplačne in naenkrat je lentovska promenada zaživela.

Temu bi se danes reklo celo kulturna politika. Ampak pri vas je laufala na entuziazem in ideje, ne na koncepte in alineje.

Glejte, pišete lahko v strategije, kar hočete, ampak če ne bo delovalo na strast, ne bo šlo. Ko so v Mariboru začeli obnavljati Lent s samoprispevkom (v osemdesetih, op. a.), niso razmišljali o vsebinah. Meni je bilo popolnoma jasno, da mora biti obratno: najprej vsebina, nato pa našminkaj plac. Odkrili smo te place, pripeljali kakovost tudi v ruševine, jih našminkali in zlezli ljudem pod kožo. Ampak po drugi strani smo ustanovili tudi Mariborsko filharmonijo, kar je bil med največjimi preboji, spiritus agens pa Brigita Pavlič. Z Narodnim domom je glasbeno življenje začelo drugače živeti. Po drugi strani je Maribor imel tudi svojevrstno poetiko s Tomažem Pandurjem in smo naredili burgtheater ter bili po svoje kompatibilni s komedijo. Smo pa res leteli na strast.

Toda ko strast trči ob kulturno politiko, zna biti problematično. Kako je Festival Lent sobival z lokalno kulturno politiko? Je v Mariboru bilo kaj lažje, težje?

Najprej, bilo je lažje, ker prej vsega tega ni bilo in je bil prostor prazen. Če bi se danes prijavljal za mesto vodje Narodnega doma in Festivala Lent, ni šanse, ni variante, da bi bil izbran. Mi smo si vse to izmislili sami, nam tega niso mogli vzeti – že zato ne, ker smo se večinoma financirali sami. V ZDA so me naučili o poslu, zato sem vedel, da za Festival Lent potrebujemo sponzorje. Ko smo postali dovolj veliki, pa so vedeli, da me bodo težko nagnali, čeprav so imeli raznorazne vizije o Festivalu Lent. Ubogal itak nisem nikoli. Tudi potem ne, ko smo morali festival skrajšati s šestnajstih na devet dni in smo ostali brez plavajočega odra.

Edina stalnica so spremembe, tako ste rekli pred lanskim festivalom. Eno je evolucija, rast, sprotne spremembe, ki pridejo skozi čas, ampak nekaj drugega je, ko gre za vprašanje samega obstoja. Ali Lent sploh bo, je bilo dolgo ponavljajoče se vprašanje. 

Krizni menedžment je to bil, da. Moraš se prilagajati, še bolj pa se fajtat. Ko je festival postal znan, se je že začelo mešanje s politiko, ker sem poznal vse sponzorje, hodil na ambasade in je prepoznavnost rasla. In v tem momentu je prihajalo do vedno večjega strahu ravno pri politiki. Aha, češ, on je znan. Kar jih je pripeljalo do logike: če bo šel kandidirat, smo adijo. Pa si nisem želel kandidirati. In nisem. Pomagali so sicer nam, kolikor je bilo potrebno, toda nobena politika ni zrihtala ozvočenja, odra, logistike. O, ne.

Zamenjali ste kar nekaj kulturnih ministrov ...

... vse. Pa še sam bi moral biti dvakrat, prvič pri Janezu Drnovšku, ko sem se, priznam, fsral, kako mu reči ne, a je na srečo potem prišlo do ženske kvote, drugič pa pri Borutu Pahorju. Politika me enostavno ne zanima, česar politiki preprosto ne razumejo.

Kaj s svoje pozicije vodje Narodnega doma Maribor vidite, na kaj pomislite, ko vidite napis Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije?

Najprej prostor, kamor nikdar ne bi šel v službo, ker preprosto o kulturni politiki, obrti in gnilih kompromisih ne vem dovolj. Potem pa vse tiste gospode in gospe, ki nam niso pomagali dovolj, nas niso šmirglali in resno razmišljali o nas. Saj smo s 67. členom dobili vsaj nekaj, ampak vedno smo se morali prijavljati na razpise, se haklali, ampak nikdar nismo prišli do pogovora, kako naj se nehamo zezat z razpisi. Povejte, koliko denarja nam boste dali – kot ga daste Cankarjevemu domu, kjer predložijo program, nekaj naredijo sami, ostalo pa prispevajo oni. Prišli smo do ene točke, ampak ko je prišel ZUJIK (zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo), je bilo konec. Sušna leta. Katastrofa je, ko na razpisu ne uspeš s Festivalom Lent in Festivalom Maribor. Zato ne vidim ravno nekoga, ki bi nam pomagal. So pa to videli v mestu, denimo Goran Rajić, ki nas je podpiral. Brez njega sploh ne bi bil direktor, imel sem sicer še tri izpite do diplome, toda potem sem jih lahko ob delu naredil. Danes to ne bi bilo več mogoče. Vendar smo vse počeli zato, da smo zaslužili zraven še za marsikaj drugega.

Na letošnjem Festivalu Lent je bil predstavljen BEE koncept. Inovativni pristop, ki med drugim vidi veliko povezavo med kulturo in skupnostjo.

Gre za našo inovacijo. BEE koncept je koncept soživljenja v mestu. Z vsem dobrim in vsemi izzivi. Gradili smo na ideji Davida Brauna, jo nadgradili in aplicirali na vse probleme današnjega časa, kar nam je dalo nove vizije, kako naj skupnost (za)živi. Pustimo turiste in obiskovalce, BEE koncept daje življenje lokalnemu okolju, ko se lahko počutimo kot metropola, kultura, sobivanje.

Sprva ljudje za dogodke na Festivalu Lent niso plačevali ničesar, zdaj je odstotek prihodkov od vstopnin vedno večji. Že zelo znaten.

Dali smo marsikaj skozi. Imeli smo popotni list, kasneje imenovan lenta, ki je imel kupone ne le za dogodke, temveč za popust pri nakupu avta, sladoleda, pice. Ugotovili smo, da se vzpostavi neprimerno večje zanimanje in da lahko nekatere koncerte tudi prodamo skozi vstopnice in s popusti. To so inovacije, ki smo jih delali ves čas, in so nenazadnje del moje ameriške šole.

Saj podobno je bilo s pokrovitelji.

Naš največji konkurent na začetku je bila – televizija. Boril sem se za to, da bi kaj odkupili in predvajali, obenem pa sem vedel, da je živa izkušnja pač edinstvena. Kasneje je prišel internet in veste, da smo prvi imeli prenos z Glavnega odra na internetu? In nadalje, ko je bila pandemija, smo imeli prenos koncertov iz našega turna in dvorane. Uspeli smo prepričati, da je nekaj videti v živo bistveno drugačna izkušnja. Nudili smo prijetnost, četudi smo se oprijemali sofisticiranosti. Le(n)tanje z enega na drugi oder je bila tudi naša inovacija. Že zelo zgodaj smo vztrajali tudi pri jam sessionih. Ko na začetku padejo ideje, so debate vroče. So mi rekli, da naj pripeljemo Morcheebo. Sam sem najprej rekel, da ne, ampak sem poslušal, se posvetoval – in na koncu je koncert na letošnjem festivalu zelo dobro uspel.

Ker izhajate iz folklore, me zanima, kako vi vidite neodvisno kulturo v Mariboru, od Pekarne prek Kible do GT22.

Če govorimo o nevladnikih, je bil v mojih mladih časih eden glavnih KUD, se je pa to spreminjalo skozi čas. Vedno sem nevladnike in neodvisne ustvarjalce maksimalno podpiral, čeprav sem v hiši slišal upor, češ, zakaj bi jim dajali ozvočenje in podobno. To je najmanj, edino, kar lahko naredimo; pa še denar smo jim dali, da lahko delajo, kar hočejo. Kiblo sva ustanovila Alja Brglez in jaz, demolirali so celotno spodnje nadstropje v stavbi Narodnega doma, in to je bila posledica moje kudovske šole. Kadar vidim, da lahko pomagam, pomagam. Še na stanovske kolege sem se pred približno desetimi leti obrnil in rekel, naj pomagajo, ker zame je to naloga, poslanstvo. Če imamo prostore, stole, ozvočenje, ne bomo zaračunali. Kar bi morala delati država, smo delali mi. Mesto ima razpis, toda kaj, ko šele na koncu leta izveš, če boš dobil plačano, kar si že izvedel. Mi pa smo se odločili za vse od Ane Desetnice do Živih dvorišč in najprej naredili vsebino. Če boš najprej zgradil in se potem lotil vsebine – tako ne gre. Zato se mi zdi pametna ideja, da so nam dali v upravljanje bodoči Center Rotovž, ker je tukaj skupina ljudi z znanjem in izkušnjami.

Vem, da je široko in splošno vprašanje, ampak kakšna je vloga Narodnega doma v slovenski kulturni krajini?

Izjemno pomembna, česar se ne zavedamo, čeprav smo zrasli iz najstarejše koncertne poslovalnice na področju bivše Jugoslavije. Zrasli smo sami. Cankarjev dom je bil zgrajen in financiran, mi pa smo se sami zbrali in v veliki meri financirali sami ter postali neke vrste ščuka v slovenskem kulturnem ribniku. Nikdar zares strašno dobrodošli, dajali pa smo občutek, da se da stvari narediti tudi drugače. Če nas ne bi bilo, bi se razvijalo drugače. Dejstvo je, da smo drugi največji prireditveni center v državi, zdaj sploh, ko dobivamo še Center Rotovž. In to kot samorastniki, ki nikdar nismo pozabili na izobraževanje in poslanstvo. Zato se najbolj bojim, kaj bo. Ne le zato, ker sam počasi odhajam. Če se bo gledalo samo na ekskluzivnost, ne bo v redu.

Saj, na Festivalu Lent so številni šli od najmanjših odrov, celo za otroke ali zgodaj popoldan, vse do največjih prizorišč. Ampak ko Terrafolk ali Katalena prvič igrata na Festivalu Lent, ne igrata na razprodanem koncertu.

Terrafolk so dejansko nastali pri nas, kot je bilo letos ob njihovem krasnem nastopu dobro rečeno. Poglejte, Maribor je bil v tistih prvih letih Festivala Lent takšen, da se je zdelo, kot da si v New Yorku. Ne pretiravam, tako je bilo, takšen občutek si dobil. Zakaj? Ker smo goste gostili več dni. Vlatko Stefanovski je igral tudi z Drug' orkestrom, sestavljenem iz srednješolcev, cel kup izjemnih muzičarjev je na Minoritih džemalo s totalnimi mulci. Nadalje, Janez Dovč je bil, ko sem ga prvič videl, še folklorist in harmonikar. Pa poglejte, kam je prišel! Enako Boštjan Gombač iz omenjenih Katalene in Terrafolk. Nahranili smo vse te glasbenike, dali vstopnice in zanalašč smo jim dajali občutek druženja.

Bi se to danes dalo? Se še da?

Bi, vedno se da, bi pa danes stalo najbrž malenkost več. Res je, da so cene šle visoko v zrak, entuziazem je morda drugačen, ampak vedno se da. Dali smo življenje, strast, razširili entuziazem na druge.

In za konec tole: letos 1. aprila sem ob prebiranju novice iz vašega PR sporočila še sam za hip verjel, da bo Festival Lent imel svojo ljubljansko izvedbo.

Hahahaha. Uh, koliko ljudi nam je pisalo, če je res!

Malo za res, malo za hec: ljubljanska verzija Festivala Lent?

Sploh ni bilo tako daleč, ko je bila županja Vika Potočnik, moja dobra prijateljica. Ne smemo pozabiti, da imajo tam Imago, ki konec avgusta naredi dogajanje, ampak videl sem, kaj in kje bi se dalo narediti kompatibilne stvari tudi s Festivalom Ljubljana. Dalo bi se, seveda. Ampak franšize pa nismo nikdar želeli delati (smeh).