Intenzivni lirični zvoki

Najnovejše delo Roka Zalokarja in njegovega kolektiva Zhlehtet ima operativni naslov Intention, Intensity, Shuffle (Namen, intenzivnost, premešanje). Dokaj jasno torej nakazuje postopke ustvarjanja in razkriva kreativne intence jazzovske produkcije, nekako v razponu od ideje do izvedbe, kjer je tako in tako vse odprto v neskončnost variacij. Slednje lahko sklepamo po besedi »premešanje«, ki prostodušno razloži, da se material, ki nastaja med oživljanjem idej in navdihov, na koncu premeša v zaključeno enoto, skladbo, ki smisel in pomen dobi šele z naslovom in zvočno realizacijo. Plošča je izšla letos junija pri neodvisni založbi ZARŠ Records, v glasbeno vesolje pa so jo instalirali Rok Zalokar (klavir, elektronika), Alja Petric (tolkala, vokal), Lenart De Block (flavta, saksofon) in Žiga Smrdel (bobni). Za miks in produkcijo je poskrbel Zalokar, mastering je izvedel Alastair McNeill, šarmantna jin-jang naslovnica pa je delo Urške Preis. Vse skladbe, ki jih Zhlehtet ustvari, so trdno zasidrane v prostoru in v realnem, celo stvarnem trenutku bivanja. Vse izhajajo iz nekakšnih realističnih postavk, doživetij, spoznanj, imajo torej zemeljsko trdnost, ki se potem po principu ustvarjanja (sublimacije) modificira v čisto abstrakcijo, ki je prav tako avtonomna in nekakšen nov organizem, nova realnost. Če špekuliramo, bi rekli, da so vse te skladbe otroci celotnega kreativnega pogona samih vrhunskih muzikov, da so vsa zvočila in navdih, ki stoji za njimi, en sam organizem, ki samostojno raste in se krepi. Kljub temu še vedno lahko govorimo o eksperimentalnem jazzu, v katerem je združenih veliko različnih elementov. 

Prav ta vidni znak, ta vizualni stik ploščo precej natančno opredeli v vseh mogočih nasprotjih, ki pa so organsko povezana. Stalno se srečujemo s kontrasti, kot so mirno-aktivno, notranje-zunanje, temno-svetlo itd. V glasbenem jeziku to namiguje na razgibano dinamiko, ki v glavnem kalibrira občutke ustvarjalcev v stvarnem okolju, in sicer z nabiranjem idej na gostovanjih v raznih mestih, deželah ..., vse to pa potem, te vtise torej in doživetja, skuša spraviti na skupni imenovalec umetniškega izražanja. Ali kot preberemo na zavihku glede programske in zvočne zasnove plošče: »Ta nas od mehkih not sončnega zahoda vodi v bolj nemirne, razpršene zvočne krajine, skupaj pa razkriva le delček širšega, osebnega glasbenega dnevnika, polnega spominov, občutkov in zvokov, ki jih je zasedba zbirala z več koncerti.« 

Brez zadrege lahko trdimo, da ima plošča meditativne temelje, saj izhaja iz raziskovanja in iskanja najbolj primarnih občutij, ki šarijo po telesu in duši. Muzika se resda potaplja tudi v apokaliptične vode (End of an Era) nekakšne freejazzovske estetike, hkrati pa v istem zamahu prisluhne uspavanki zimskega solsticija (Winter Solstice Lullaby) ali pa se znajde v družbi žab, dvoživk iz nekega drugega sveta, ki nam v resnici ostaja neznan (Frogs are Around). Če samo tako malo prešinemo naslove, takoj vidimo, da je vsega na pretek. Enaindvajset zelo različnih skladb v dolžini skoraj dveh ur in pol, to je tudi zanimiv podatek. V Zhlehtetu so potentni kreativci, čisto v skladu z naslovom dvanajste skladbe, Sexy, but from the Heart, ki nam daje vedeti, da jim strasti ne zmanjka. Zhlehtet je neusahljiv vir idej, v tem primeru v odtenkih intenzivnih in liričnih zvokov. Vse, kar ustvarijo v kolektivu, je polno poetičnih občutkov, kot rečeno tudi meditativnih, tako da se na trenutke kar ambientalno razlijejo po prostoru. Toda intenca jih ne pušča na tej ravni, ne, radi se premaknejo globlje ali širše, višje v free jazz ali v čisto enostavne ljubke zvočne misli, ki so kot nekakšni drobni utrinki, okruški velikih idej. Tako tudi učinki polne lune v Balah (Istra?) niso enaki, kot jih luna lahko generira kje drugje, prav tako kot sončni zahod v Bujah (Buje at Sunset), ki je čarobno razlitje svetlobe tik pred mrakom in temo. Vendar ne kot odhajanje luči, ampak kot kontrastna pla(s)t svetlobe, noč, ki odpira čakre nežnega pričakovanja novega jutra, ki ga duša že sluti. 

Vse skladbe, ki jih Zhlehtet ustvari, so trdno zasidrane v prostoru in v realnem, celo stvarnem trenutku bivanja. Vse izhajajo iz nekakšnih realističnih postavk, doživetij, spoznanj, imajo torej zemeljsko trdnost, ki se potem po principu ustvarjanja (sublimacije) modificira v čisto abstrakcijo, ki je prav tako avtonomna in nekakšen nov organizem, nova realnost. Če špekuliramo, bi rekli, da so vse te skladbe otroci celotnega kreativnega pogona samih vrhunskih muzikov, da so vsa zvočila in navdih, ki stoji za njimi, en sam organizem, ki samostojno raste in se krepi. Kljub temu še vedno lahko govorimo o eksperimentalnem jazzu, v katerem je združenih veliko različnih elementov. Že prej omenjeni okruški meditativnosti in ambientalnosti so princip umiritve, pogosto se muzika naslanja na improvizacijo, nastaja pa predvsem z medsebojnim poslušanjem in prepuščanjem skupinskemu toku. Najraje med ustvarjanjem ni nobenih jasnih zamejitev ali okvirov, temveč zvočna materija lebdi v prostoru kot samostojna gmota, kot oblak brez jasnih struktur in ostrih robov (zakonitosti). Tu smo res v svobodnem prostoru, ki marsikaj dopušča, zato je ustvarjanju takšne skupinske kreacije in enotnosti hvaležen pomočnik elektronika s svojimi odprtimi barvami in široko paleto zvočnih možnosti. Plošče skoraj ni mogoče umestiti v kak standardizirani koncept, saj iz vsega naštetega raste samoniklo in suvereno gradi svojo kozmogonijo. Nekako smo v območju tistega pristopa ali postopa, ko vse lahko pride prav, če le izrazi glasbenikovo občutje, seveda ne v smislu recikliranja starih oblik, ampak z izgradnjo novih krajin. 

Tovrstne plošče nastajajo iz iskrenih in iskrivih vzgibov ustvarjalcev in so v tem pogledu korak nazaj k umetniku, ki se izraža, ki nam pripoveduje svojo zgodbo in razgalja svoje emocije. Če bi naredili paralelo s poezijo, bi rekli, da se je literarni (glasbeni) subjekt popolnoma zlil s subjektom kreacije, z glasbenikom (pesnikom), iz katerega prihaja in raste vse, tako poezija kot glasba, tako črka kot zvok. Temelj je človek, svet je samo svetloba, ki ga vodi.