Svežina močne in motne žanrske pulpe

Štiričlanska ljubljanska zasedba Dear Annie na čelu z atmosfersko vokalistko Anjo Trobec in tuzemsko vesoljskim kitaristom Julijanom Eričem je s prvencem Freshly Squeezed res primerek sveže stisnjenega. Lahko je to sok ali kaj bolj metaforičnega, tudi recimo duša, jutro, stanje. Po želji. Dear Annie je bend, ki noče biti tetrapak, niti to ne zna biti, ravno tako pa to tudi ni povsem neznan okus, ni butična rariteta ali eksperimentalna avantura. Dear Annie – to so izkušnja, užitek, počasnost, trenutek, v katerem Zlatko Djogić, skupaj z Markom Petričem na basu, skrbi za ritem. In Freshly Squeezed je album ozadja in premisleka. Dear Annie je zelo konkretno, četudi sanjavo, atmosfersko, nesredinsko muziciranje. Vse tisto, kar Dear Annie na prvo žogo odmika od mainstreama in medijske prepoznavnosti, je hkrati ravno zelo privlačno. In to kljub temu, da je to bend, ki človeka v treh minutah ne le ne more prepričati, ampak ga lahko celo odbije. Toda v štiridesetih minutah ponudi izkušnjo in doživetje, za katero bi eni storili marsikaj in se nesramežljivo prilagodili. Dear Annie se vsekakor ni. Ne z jezikom, ne z žanrom, ne s formatom, z ničimer. To je sveže iztisnjena Dear Annie, kar pomeni – užitna zdaj. Sploh za tiste, ki ne bodo spraševali, ali je notri kaj močne in motne žanrske pulpe.

Erič in Djogić sta oba člana Prismojenih profesorjev bluesa, ampak tega, kar prinašata v Dear Annie, absolutno ne bi mogla prodati v Profesorjih. Eričeva kitara pogojno še, ampak ko se na to podloži lahkotno hlapljivo synth jedro in sledi vokal Anje Trobec, je jasno, da je Dear Annie nekaj povsem drugega. Čeprav najprej še ni čisto jasno, kaj. Prvenec se z uvodnim klaviaturnim pejsažem namreč bolj zapre, kot odpre. Počasen, zasanjan, zatopljen ne-tempo prisili poslušalca, da se upočasni, in ga v primerno naslovljeni skladbi Given the chance prepusti vokalu Anje Trobec. Ritma skoraj ni, vokal je osenčen, raztegnjen, prepišen in bolj skiciran. Uvod je torej bolj dajanje priložnosti, skica. In ko se to v neke vrste aha efektu zloži v There It Goes, je že bolj razvidno, da gre vseeno za bendovski zvok, stabilen ritem. Nekje v širšem ogrodju je tole torej indie pop. Vokal (in ne kitara) je tisti, ki presoja in prebija in določa Dear Annie. Ne zato, ker to hoče, ampak ker tako pač je v zvočni podobi, kjer je zasanjani vokal tisto, kar vzpostavlja razliko. Pri Anji Trobec sta linija in barva vokala tista, s katero bend dobi rahlo prednost in nujni ščepec prepoznavnosti. 

Bend ni prepozen v svoji žanrski mešanici, se pa sliši malenkost zamude, ko se skozi album podaja enkrat bolj (šestminutna skladba Freshly) in drugič manj (Weekdays) v globine. Kot da se nekako ne more odločiti za format, dolžino ali dokončno produkcijo, kar je posledica sestavljanja albumov iz singlov. Da ne bo pomote, produkcija je vrhunska, studijski zvok je dih jemajoče oprijemljiv. Bolj ko se album udobno namešča in predaja atmosferi, bolj poudarja posamezne elemente. V Weekdays je to v prvi vrsti jazzovsko, soulovsko tipanje vokala, ne da bi že prišlo do vidnejšega prodora, v Red Dress, ki je razgibana po postulatih shoegaza, pa so v ospredje porinjeni ritmični in rifovski vidiki. Ti že sami zase dobro stojijo, ampak verjetno ni poanta pokazati, da Erič in ekipa znajo delati rife ali da obvladajo shoegaze, kajne? Red Dress med drugim tudi s funk motivi popelje Dear Annie malenkost stran od forme ter išče in vsekakor najde močnejše točke zasedbe. Dear Annie ni bend, ki bi računal na popevanje refrenov. Ne. Stavi na vokal in kitarske solaže, a hkrati ve, da s tem ne ponuja ničesar novega, le daje, kar bi lahko dal kje drugje. Red Dress je zato kompromis, kakršnega v tej maniri Crybaby, prvi singel, še iz leta 2024, ni imel. Crybaby je neizogibno new wave, ampak nekako tudi punk pop, power pop in synthpop, skratka mešanica, znana mešanica. Obstajala so leta, v katerih bi Crybaby dobro figuriral v Videospotnicah, so pa tudi leta, ko se s tem ne bi prišlo nikamor in bi se izgubili v poplavi bendov. In zdaj so leta, ko igrajo bendi, ki ogledov in koncertov in zgodbe ne štejejo, ampak doživljajo. V nekih drugih časih bi Crybaby lahko postal hit in zdaj si pušča prostor, da to za zelo ozek krog ljudi tudi bo. Škoda le, da (post)MTV generacija tega najbrž ne bo slišala. 

Bolj ko se komadi nizajo, bolj ravno vokal potrjuje, da Dear Annie išče svoj karakter, čeprav je ves čas zelo povezana celota. Ali najde svoj karakter? V Company se v bolj umirjenem tempu, a še vedno polnem aranžmaju ponudi priložnost za kaj več. Nihče ne pravi, da bi Anja Trobec morala biti Amy Winehouse ali Debbie Harry, ni pa težko zaznati, kje bi se aranžma lahko prelevil proti drugačnim, bolj neposrednim odtenkom. Z malenkost manj zasanjanosti bi Dear Annie lahko bil čisto drugačen bend, mnogo močnejši in vokalno bolj mamljiv, toda ko v Company zavije k pihalni solaži (flavti), hkrati suvereno ovrže tako primerjave kot pomisleke. Ne, to ni tak bend. Najbolj konkretno to sporoči Wavegrave, ko se skupina zavije v svoje bistvo, svoj džem, svoj svet in svoja stanja. Temnejši, rahlo psihedelični odmiki so dodatna dimenzija in ne nujno albumu dodani samo zato, ker je kontrast dobrodošel. Je pa razvidno, kaj sporočajo, ko sveže stiskajo in stiskajo in stiskajo zlasti notranji boj proti otopelosti. Za konec potem pride To the best of my knowledge, ki je tudi srečanje z začetkom in dokončno tavajoče uživanje, vokalno lebdenje in baladno sprehajanje, po katerem je album izkušnja, v kateri komadov ne šteješ, ampak jih sešteješ v močnih štirideset minut. 

In v tem trenutku in na tak način, ki ni alternativen, obskuren ali eksperimentalen, je to vredno tako pohvale kot celo občudovanja. To ni glasba, s katero bi glasbeniki pokazali, kaj še znajo. Vse prej kot to. Dear Annie – ime je posledica dejstva, da je Anja Trobec precej poslušala istoimenski album irskega raperja Rejjija Snowa – je zelo konkretno, četudi sanjavo, atmosfersko, nesredinsko muziciranje. Vse tisto, kar Dear Annie na prvo žogo odmika od mainstreama in medijske prepoznavnosti, je hkrati ravno zelo privlačno. In to kljub temu, da je to bend, ki človeka v treh minutah ne le ne more prepričati, ampak ga lahko celo odbije. Toda v štiridesetih minutah ponudi izkušnjo in doživetje, za katero bi eni storili marsikaj in se nesramežljivo prilagodili. Dear Annie se vsekakor ni. Ne z jezikom, ne z žanrom, ne s formatom, z ničimer. To je sveže iztisnjena Dear Annie, kar pomeni – užitna zdaj. Sploh za tiste, ki ne bodo spraševali, ali je notri kaj močne in motne žanrske pulpe.