24. Kantfest: Časom navkljub

Že Rilke je znal povedati, da mora umetnost izhajati iz nuje. Če si lahko predstavljamo, da bi počeli karkoli drugega, in se nam ta misel zdi kolikor toliko vzdržna, potem je najbrž bolje, da se lotimo kar tega. Hrupa je že tako preveč, pozornosti premalo, umetna inteligenca pa preračunljive proizvajalce danes snede za malo malico. Če se kljub priložnostim za lagodnejšo poklicno pot in dobičkonosnejše dejavnosti, kljub nesrečnim pogojem na umetniškem trgu dela in ob mačehovstvu nam domnevno zapriseženih zavetnikov odločimo za poezijo, nam res ni pomoči. Splačalo se še vedno ne bo, godrnjali bomo, ob polena se bomo spotikali, a druge izbire očitno nimamo. Pristna umetnost hočeš nočeš priča o sodobnosti. In tudi letošnja bera času nastavlja pregovorno zrcalo, čeravno posredno. Lirična introspekcija je bila vselej značilna za kantavtorje. V tej ediciji sem opazil še izrazitejši obrat navznoter: v podrobnosti in nepopolnosti vsakdana, ki se sredi brezkončnih kriz zdi vse bolj krhek, v zatočišče begavih občutij, spominov in odnosov. Ne jemlje se preresno, toda za ironično razdaljo je slutiti tesnobo in negotovost. Sodobni kantavtorski subjekt v intimizmu najdeva uteho pred surovostjo sveta in upanje na nov začetek.

Za take romantične duše v glasbenem stihokleparstvu že štiriindvajseto leto skrbi mednarodni kantavtorski festival Kantfest pod neutrudnim zanesenjaštvom Petra Andreja iz Kluba Ku-ku. Zaveda se, da nuja, ki žene sodobne samospevce, še zdaleč ni samo posamična, eksistencialna, ampak kratko malo civilizacijska. Zato jo je treba podpreti bolj kot kadarkoli. 

V tem zanesenjaštvu ni nič samoumevnega. Pretekli dve leti je Kantfest na razpisu ministrstva izvisel, zato si tekmovalnega dela organizatorji niso mogli privoščiti. »Ko ni bilo denarja, smo pač rolali kalibre, ki so za Kantfest največ naredili,« razlaga Andrej. Letos so bili sicer uspešni, »čeprav ne vemo, če bomo kaj dobili. Podpisali smo pogodbo, se zaleteli v vse to in zdaj se jaz tresem«. 

»Ampak nima veze.« Vseh čeri in močvirij vajeni 67-letni Mariborčan ničesar ne obžaluje. 14. in 15. avgusta se je na trgu pred ruško občino festival zgodil, prvi večer s tekmovanjem in zaključnim nastopom Jureta Ivanušiča in drugi večer z nastopom nagrajencev ter Severe Gjurin z zasedbo. »Se je splačalo vreči na glavo, ker sem izjemno presenečen nad to mlado generacijo, ki je danes bila na odru,« pove Andrej. »Mene so se eni komadi tako dotaknili, pa sem že marsikaj slišal.« 

Andrej Vilčnik nas je zopet božal s svojim zvonkim basom, Boštjan Pertinač pa opomnil, da že dobro ve, kako se stvarem streže po kraško. Matija Snoj je ob nežnem brenkanju postregel s prav tako občuteno izpovedjo. Nataša Anderle je z nami podelila svojo družinsko zgodbo, Lan Tertinek pa je še take cinike dobil, da so prižgali lučke (na telefonu). Tea Rakovič Schmidt nas je medtem dregnila z energično nagajivostjo, ki ji je piko na i postavila s kazujem. Tako si je prislužila nagrado občinstva vox populi.

Potem so tu še slavno neslavne kante. V času, ko ni nič oprijemljivega in vse sestoji samo še iz ničel in enic, ostajajo konkretne in – za razliko od zvrsti – sila funkcionalne. Letos jih je podelila žirija v sestavi Teje Klobčar, Janija Kovačiča in Urške Čop Šmajgert, ki sta jim v predizboru družbo delala še Adi Smolar in Jure Potokar. »Srečen sem, da imam tako komisijo, kjer so vsi, vsak v svojem fohu, vrhunski in pomagajo,« jih pohvali Andrej. »Z nekim strokovnim sitom to stoji ali pa pade. Če zaradi popularnosti preveč spustiš kriterije, potem ni nič.« 

Eli Škaler, ki je letos domov odnesla bron, je presenetila z očarljivo iskrostjo in nenavadno gibčnimi melodičnimi linijami, ki raztegujejo možnosti slovenskega glasbenega melosa in jezika. Srebrni Blaž Krušič nam je postregel s spretnim in sproščenim ubiranjem bluzovske kitare, pevsko preprosto, kratkomalo govorno, a besedilno od vseh morda najbolj hudomušno in zašpičeno. Proti zlatonagrajeni Miji Novak klobuk dvigam zlasti za odkritosrčnost, neizumetničenost in neposrednost. Njeni pesmi sta bili izklesani in enoviti, nastop izčiščen, glas pa tako zveneč, da bi mu rad prisluhnil tudi v bolj popevkarskem kontekstu.

Pristna umetnost hočeš nočeš priča o sodobnosti. In tudi letošnja bera času nastavlja pregovorno zrcalo, čeravno posredno. Lirična introspekcija je bila vselej značilna za kantavtorje. V tej ediciji sem opazil še izrazitejši obrat navznoter: v podrobnosti in nepopolnosti vsakdana, ki se sredi brezkončnih kriz zdi vse bolj krhek, v zatočišče begavih občutij, spominov in odnosov. Ne jemlje se preresno, toda za ironično razdaljo je slutiti tesnobo in negotovost. Sodobni kantavtorski subjekt v intimizmu najdeva uteho pred surovostjo sveta in upanje na nov začetek.

Slišati je bilo tudi nekatere tipično kantavtorske hibe. Izgovorjava ni bila posebno čista, pri harmonskih obratih bi si nekateri lahko privoščili kakšnega več, in tudi tekstopisju ne bi škodilo, če bi domišljijo še marinirali v naši izjemni slovenski poeziji. Poleg tega sem pogrešal malce ostrejšo satirično noto. Introspekcija je potrebna, ker neguje človekovo notranjost tudi v časih, ko je ogrožena od zunaj. A zrcalo, ki ne odbije še žarkov sosveta, v katerega smo posamezniki vpeti, ne more zajeti celote naše bivanjske situacije. Zato bi bil vesel, če bi skozi okno pogledali vsaj z enim očesom. 

Ampak robove gladijo in obzorja odpirajo izkušnje. Tisto, kar je važno, je to, da kantavtorji ustvarjajo, da se ne dajo, da ne preračunavajo, temveč kljubujejo, poskušajo, se lomijo in premagujejo. Ker morajo, ker si ne morejo pomagati. »Je pa res, da če hočeš zlesti nad oblake, rabiš neko sceno, neka sredstva, rabiš razmere, da se samo s tem ukvarjaš,« opozarja Andrej. Če bi mlade ustvarjalce tako radi spravili s pregovornih domačih kavčev, jim moramo ponuditi priložnosti. Tega komercialni trg ne more storiti. Zato je tudi prisotnost Prvega programa Radia Slovenija, ki je koncert posnel in ga bomo lahko slišali jeseni, več kot dobrodošla. 

Andrej si ne dela iluzij, da bodo kantavtorji kdaj polnili stadione ali zakladnice. To niti ni smisel take muzike. Bistveno je, »da iz oči v oči nagovarjamo drug drugega«. Meni, da lahko z nekaj potrpljenja v še tako ozki niši marsikaj dosežemo. Kljub negotovostim je z mislimi zato že v naslednjem letu, ko bo festival obeležil četrt stoletja. 

V to, da kantavtorjev tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo, ne dvomi. Nasprotno, čas po njih kar kliče, letošnja izdaja pa priča o tem, da se odzivajo z zanosom. »Slovenci smo neverjetni v teh individualnih športih, če lahko kantavtorstvo primerjam z alpinizmom, s kolesarstvom,« dodaja Andrej, »skratka z vsemi temi stvarmi, v katerih človek sam kljubuje čudnim, višjim silam – in se žene višje.« Kantfest je tu, da jim da odskočno desko. In letos se je z nje pognalo veliko nadobudnega.