Svojat proti nacionalnemu napuhu

Svojat (Andrej Fon, Ivo Poderžaj in Vid Dašler), ena najizvirnejših domačih avantrockovskih zasedb, in enako inovativna gledališka platforma Via Negativa, ki je od svojega nastanka leta 2002 poskrbela za kar nekaj odmevnih projektov, pripravljata postperformans Fuga za narod. V njem se ukvarjata z vprašanjem nacije v današnjem času, pri čemer presegata preproste kulturne boje in dnevnopolitične interese ter zarezujeta v srž dobe. Ta se kaže tudi v državi kot digitaliziranem aparatu za nadzorovanje, kaznovanje in reguliranje političnega delovanja, ki uspešno onemogoča zamišljanje in organiziranje prihodnosti po meri ljudstev in posameznikov, v skladu z načelom enakosti. Prvi izvedbi se imata zgoditi v nedeljo, 10., in ponedeljek, 11. maja, v vrhniškem Cankarjevem domu. Med zavzetim delom smo pocukali za rokav basista in vokalista zasedbe Iva Poderžaja in režiserja Bojana Jablanovca ter jima postavili nekaj vprašanj. Andrej Fon, Vid Drašler in Ivo Poderžaj so izjemno inteligentni, subtilni in artikulirani posamezniki, ki govorijo z jezikom zvočnosti in elektrificirajo misel, ki poganja Fugo za narod. Svoje razmerje do dominantne kulture povprečnosti, potrošništva, svobodnega trga, kulturne industrije, socialnega pravičništva, razsvetljenskega razumništva in nacionalnega napuha povzemajo s svojim imenom – Svojat. So polnokrvni soavtorji projekta in performerji. Via Negativa se z velikim užitkom, hvaležnostjo in globokim spoštovanjem umešča v Svojat.

V predstavitvenem besedilu Fuge med drugim piše: »Aktualno nacionalno politiko Fuga za narod razume kot orodje ideološkega pritiska na posameznika, ki ga država potrebuje za legitimacijo svoje politične moči – ne glede na svojo ideološko usmeritev«. Lahko kateri od vaju kaj doda k temu? 

Bojan Jablanovec: »Narod je namišljena skupnost,« je menil Benedict Anderson. Meja, ki si jo narod zariše na zemljevidu, je njegova omejenost. Kultura, v katero se narod zapira, je njegova duhovna kletka. Država, ki narodu obljublja svobodo, je politična manipulacija. V svobodi se narodi ne zapirajo v države. 

Ne glede na ideološko usmeritev se pri vprašanju naroda vrtimo okoli kulture, od frajtonarice do električne kitare. Velja, da je za osamosvojitev bistveno zaslužna tudi alternativna kultura. Se vam zdi, da je ta sčasoma med drugim postala tudi sredstvo narodnjaške hegemonije? 

Ivo Poderžaj: Alternativnost določa pozicija do večinskega (ne)okusa, ne pa ime in priimek. Če je Johnny Rotten postal rojalist, Pero Gnus pa popevkar, to ne pomeni, da je pank crknu. Da je Big Foot Mama kulisa za kozlarije ljubljanske Študentske organizacije, ni kriva kitara. Sicer pa sta bila tako vsakokratna protisistemskost alternativcev v osemdesetih kot nacionalni naboj zlorabljena za načrt bodočih politikov, prekupčevalcev z orožjem, veleposestnikov. Včasih v eni osebi. Periferni kapitalizem nima kolonij in žre le svoje – tudi »alternativce« in narodnjake, proticepilce in apolitične ezoterike, če se mu le ne uprejo.

Eden od mitskih krajev te kulture je Metelkova. Opozarjate na podrejanje posameznikov varnostnemu režimu: v imenu naroda. Zdaj pa je bila Metelkova nominalno v imenu narodove varnosti, dejansko pa najbrž zaradi višanja cen nepremičnin narodove elite razglašena za nevarno območje. To je omogočil Šutarjev zakon, ki je izšel iz nasilnega medetničnega incidenta. Kaj to pomeni za glasbeno sceno?

Ivo Poderžaj: Nič novega: udri po siromaku. Metelkovo so s tem dejanjem liberali, ki se jim osuva perje, hoteli za par glasov kot žrtveno jagnje ponuditi volivcem domnevne sredine. In da bi spotoma zamaskirali svojo rasistično zakonsko šlamparijo. Kaj v praksi to pomeni za kulturnopolitične delavce in produkcijske pogoje na Metelkovi, ne vem, sam pa se od razglasitve območja ne počutim s strani države nič bolj zavarovanega, kar bi morala biti posledica ugotovitve, da tam straši. Bolj me vznemirjajo naspidirani junci po mestu kot izkoreninjenci iz tako imenovanega tretjega sveta z dolgočasno in preglasno muziko v agori Metelkove.

Fuga bo uprizorjena v Cankarjevem domu na Vrhniki. Ta je bil nedavno na podelitvi Cankarjeve nagrade za literaturo prizorišče še enega narodnjaškega kulturnega boja. Očitno gre za razgreto prizorišče, ki je pomembno za narodno vprašanje, vi pa vanj vstopate s kritiko koncepta naroda. Kako se umeščate v to prizorišče, ali pričakujete kakšno kontroverzo?

Bojan Jablanovec: Ob 150-letnici rojstva Ivana Cankarja na Vrhniki v Cankarjev dom Vrhnika vstopamo kot v kulturno infrastrukturo slovenstva, prav tako kot bomo ob 108. obletnici smrti Ivana Cankarja v Ljubljani vstopili v Cankarjev dom Ljubljana. Obe prizorišči sta železobeton občinskega, državnega in političnega kapitala za distribucijo kulture

Danes smo priča paradoksu: prepričujejo nas, da smo postali suvereni, a cena te suverenosti je podrejenost vojnim in gospodarskim interesom velesil v okviru nadnacionalnih institucij. Je to sodba, ki si jo je narod pisal sam?

Ivo Poderžaj: Naj približno povzamem misel kolega Belušiča: zvezda južnih Slovanov je politično in gospodarsko (in še kako drugače) izžarela v obdobju 1941–1991. Ves ostali čas, nekaj stoletij, ta plemena, vključno s slovenskim, ne premorejo izvirnosti ali poguma ali razuma za kaj v tem smislu omembe vrednega. Da, konec koncev se je volilno tele samo zaprlo v ogrado, ki jo omenjaš. In zopet ima od tega korist le peščica, ki ji legitimnost dajejo ovce, ki jih taista elita odira, ne da bi to opazile.

Projekt se je sčasoma precej razširil, postal multidisciplinaren. Spremljajo ga risbe Mateja Stupica in samostojni glasbeni projekt, nov komad z videospotom. Je to razvejanje bolj spontano in del avtonomne poti različnih sodelavcev v predstavi ali pa vse skupaj vidite kot organsko dopolnjevanje samega postperformansa?

Bojan Jablanovec: »Danes stvari padajo v prazno,« je v enem od naših pogovorov za VN Depo detektiral Blaž Lukan. Smo v obdobju gluhega časa, prebojnost sodobne umetnosti je odvisna od kontekstov, ki jih je sposobna generirati, posamezne umetniške prakse same zase padajo v prazno. Projekt Fuga za narod zato poteka na nivoju različnih umetniških praks in njim lastnih medijev. 

Gospod Jablanovec, kakšne so v okvirih vaše režijske prakse specifike umeščanja glasbenega benda na oder? S kakimi izzivi ste se soočali?

Bojan Jablanovec: Andrej Fon, Vid Drašler in Ivo Poderžaj so izjemno inteligentni, subtilni in artikulirani posamezniki, ki govorijo z jezikom zvočnosti in elektrificirajo misel, ki poganja Fugo za narod. Svoje razmerje do dominantne kulture povprečnosti, potrošništva, svobodnega trga, kulturne industrije, socialnega pravičništva, razsvetljenskega razumništva in nacionalnega napuha povzemajo s svojim imenom – Svojat. So polnokrvni soavtorji projekta in performerji. Via Negativa se z velikim užitkom, hvaležnostjo in globokim spoštovanjem umešča v Svojat.

Kaj pa za vas, glasbenike, pomeni biti v tem mediju? Kako zelo se to razlikuje od koncertnega nastopa?

Ivo Poderžaj: Rokerski koncert ima deloma obredni značaj, nasekljan je na 3- do 7-minutne dramaturške lokce. Za Fugo za narod smo se ujeli v past, misleč, da bomo eno uro ropotali komade, ki smo jih morali izgotoviti v za nas nenormalno kratkem roku, igralci pa bodo igrali. Nato nam je Jablanovec razmetal lego kocke in nas vpregel v tekst. To pa je, fascinantno, storil tako, da se da Svojat prenašati dve uri. No, gotovo jih bo v prvih dvajsetih minutah vsaj ducat pobegnilo iz dvorane. Ampak zasluge za to ne bodo samo naše.

Vsekakor zveni vabljivo, vsaj za tiste, ki smo tu in tam opredeljeni kot svojat. Hvala in srečno