Svojat: med banalnim in genialnim

Na noč, ko je Radio Študent praznoval leto manj od Abrahama, je v odmevajoči Švicariji med drugim nastopila Svojat. »Fon je skupaj spravil nov kitarski bend, to bi težko bilo slabo.« Nastop je bil kratko udaren, zvok raztreščen in pivo drago. Od Svojati je do nedavnega ostal zgolj ta bežni spomin. Nakar je ZARŠ za uvod v dekado brez pretiranega pompa povil prvenec te zasedbe. Taista založba, ki je pet let pred tem izdala album Hupam, da ste dobro (Olfamoštvo, ZARŠ, 2015), za katerega rad trdim, da je po Brecljevem Cocktailu prvi diskografski vrhunec popularnih glasb pri nas. Vendar to razpravo pustimo raje za kakšen drug format. /.../ Dalje se zdi, kot da je celotna plošča sestavljena iz enega in istega, da gre bolj kot za niz skladb za nekakšno šestdelno enovito glasbeno in pesniško pripoved o vsem ter hkrati o ničemer. Dokončno cinična poteza bi bila vse skupaj zaviti v kitično-refrensko mehurčasto folijo. Ravno tu, na ravni oblikovanja posameznih kosov, pa Svojat naredi nekaj premišljenih korakov naprej, ki izhajajo iz izkušnje zrelih, bolj (in manj) resnih glasbenih udejstvovanj ter skoznje vzhajanih misli in muzikaličnosti.

Po megalomansko enajstčlanskem Olfamoštvu, ki je skupaj zaradi očitnih razlogov odigralo vsaj dvajset koncertov premalo, se Andrej Fon (z basistom Ivom Podržajem in bobnarjem Tadejem Čauševičem) vrača k svojim koreninam bendovskega ustvarjanja (Strahuljari, Kraški solisti, Žoambo Žoet Workestrao). Omejitev na zvočnost power tria je dosledna, zdi se celo, da plošča mine skorajda brez nasnetega zvoka. To pa ni edini izziv, ki so si ga vnaprej zastavili glasbeniki, vajeni brezmejnih zvočnih širjav iz (prosto) improviziranih glasb: izhodišče plošče je zavestna odločitev za okrnitev materiala na nekajtonske motive ter pentatonske melodije, kot bi jih sestavila odraščajoča »svojat«, ki želi ustvariti nekaj svojega in zato slepo sledi izključno preizkusu ušes. Ob njih in z njimi Fon norčavo vokalizira. Totalno banalno, a banalnost je sestavina. Ščepec pikrosti à la Fon za in o plehkosti vsakdana. »Dihat. Flikat. Sikat. Rezat. Klikat. Migat. Fukat. Dihat. Slikat. Likat.«

Dalje se zdi, kot da je celotna plošča Svojat sestavljena iz enega in istega, da gre bolj kot za niz skladb za nekakšno šestdelno enovito glasbeno in pesniško pripoved o vsem ter hkrati o ničemer. Dokončno cinična poteza bi bila vse skupaj zaviti v kitično-refrensko mehurčasto folijo. Ravno tu, na ravni oblikovanja posameznih kosov, pa Svojat naredi nekaj premišljenih korakov naprej, ki izhajajo iz izkušnje zrelih, bolj (in manj) resnih glasbenih udejstvovanj ter skoznje vzhajanih misli in muzikaličnosti. Idiomatski pristop k miljeju hrupnih kitarskih zvenov tako porodi izobilje glasbenih zamisli, delikatno sešitih v skoraj striktno linearne fantazije. Omenimo posnemanje vrtenja plošče v dveh različnih hitrostih v Ljubavbav pa skladbo Če sem natančnejši, ki se prične kot katera izmed himn popevkarjev stadionskega formata, po krajši ansambelski onomatopejski medigri pa Fon ob hrustajočem basu že oponaša primata. Repetitivnejši odseki so v skladbe umeščeni tudi z mislijo na živo publiko in izvedbo. Venomer vsebujejo notranjo logiko, razvoj ali pa so prekinjeni na mestih, kjer ob prvem prisluhu poslušalec tega gotovo ne bi pričakoval. Prelivanje, cezure in celo nasilno združevanje kontrastnih enot vsakič znova služijo glasbeni pripovedi, s katero verzi sodelujejo ali pa poslušalcu namignejo, kako jo gre umevati. Poezija kot vinjete nikogaršnjega in slehernikovega življenja vstopa v formo kot sestavni del celote in nikakor ne dominanta. 

Na vizualni podobi izdaje, katere avtor je prav tako Fon, zbode v oči logotip zasedbe 3D Prasci, predhodne izdaje ZARŠ-a. Oblikovalski feler, ki pa tudi povzame samo ploščo: lahko jo mislimo kot zlitino zrelega glasbeniškega izraza z namenskim madežem vračanja na točko (pre)hitrega. Skoraj dve leti je trajalo, da je zasedba z odra prestopila v diskografsko večnost. Če je Brecelj malemu Andrejčku nekoč resnično prepeval v njegovo zibel (no, pa tudi, če ni ...), je to neprecenljiv košček bodoče slovenske glasbene mitologije.