Brez balasta

Zdaj ko Radio Študent obhaja liho obletnico Klubskega maratona, črnomaljska skupina Broken Lock obeležuje okroglo, dvajseto obletnico. Ne pozabimo, da je z Dežurnimi krivci, Torulom in Bitch Boysi leta 2000 nastopila na zadnjem Novem rocku, predhodniku Klubskega maratona, in je tako z naštetimi pravzaprav starejša sestra Maratoncev. Dve dekadi delovanja Belokranjci ne zaokrožajo s kakšnim »best of« izborom, ampak s čisto svežim, novim albumom.

Eh, šele četrta plošča v dvajsetih letih, ga bo kdo pihnil. Je že res, da je bend po prvih letih zagnanega dela, ki so zaobjeta na ploščah Ater in Endemic, potreboval kar sedem let, da je izpljunil naslednjo izdajo, Want to exit this ergastulum?, toda z njo je opozoril, da v tem vmesnem času sploh ni zapadel v apatijo, ampak je mlel svojo izraznost in jo prestavil za stopnico ali dve više. Odmaknil se je od grungerske in stonerske zakletosti ter postal kompleksnejši in bolj nepredvidljiv. K temu je veliko prispevala trdna in nespremenjena zasedba, ki še danes deluje v izvorni postavi kvarteta s petim stalnim članom, ki za mešalno mizo skrbi za zvočno podobo. Dolgi diskografski odmori bendu očitno ustrezajo, saj novi izdelek po šestih letih, Unicorns We All Chase, pomete z vsemi pomisleki o iskanju, pomanjkanju idej in navdiha. Broken Lock je z njim spet razprl krila, morda še najširše doslej.

Skupina Broken Lock rada plete in zapleta svoje komade, zato njena diskografska abstinenca ne čudi. Komadov ne dela rafalno drugega za drugim. Žilavo, napeto in poglobljeno jih sestavlja iz nadrobljenih delcev v razdelane gmote in bruha križance. Sliši se, da so se člani benda nenasitno naposlušali raznolikih (rock) muzik, od ekstremnih do eteričnih, iz česar tudi črpa podlago za svojo mozaičnost. Nova plošča je za razliko od predhodne zastavljena bolj agresivno in odseva stanje, duh in čas, v katerem je nastala. Na pol filozofska, na pol mistična sporočilnost o zagatah modernega žitja je mastno podmazana. Bend ne skriva in ne tlači svojega besa, vendar pri tem nikoli ne izgubi glave, kar je več kot pohvalna redkost. Deluje suvereno in skoncentrirano, predvsem pa racionalno in natančno z domišljeno dramaturgijo.

Nobena od sedmih skladb ne zataji. Ostrino in poudarjeno nažigačino, ki kot da bi jo skupaj ustvarjali Voivod, NoMeansNo in Faith No More, dopolnjujejo obvezni atmosferični izleti ter reggae, funky in jazzy začimbe. V razpoloženjskem premetavanju (pod)žanrskih postulatov ni odvečnega balasta, zato so skladbe učinkovite. Progresivni dribling je na trenutke vznesen, a zajet v pravšnji okvir, da ne zapelje v evforijo. Po dvajsetih aktivnih letih zasedba Broken Lock torej še zdaleč ni zapadla v veteransko obujanje nostalgije in spominov, ampak tvorno in v dobri kondiciji nadaljuje svojo težaško pot, ki je še zdaleč ne ugonablja, temveč ji je v prvi vrsti v veselje.