Po renčanju grrizliji sedaj tudi grizejo

Novo tisočletje in še bolj zadnja leta so v domači (alternativni) glasbeni prostor prinesla opazno spremembo. Če je v devetdesetih in pred tem imela primat rockovska glasba, po novem spremljamo vse več bendov, ki rockovsko podstat cepijo v različne izpeljanke, recentno predvsem elektronsko obarvane. Gre za dobrodošel pojav, ki kaže na to, da domači ustvarjalci budno spremljajo svetovne trende, kjer je podiranje žanrskih kodov oziroma križanje različnih izročil danes tako ali drugače postalo stalnica. Vse lepo in prav, kljub temu pa je občasno še vedno lepo slišati bend, ki zna iz rockovskih konvencij izluščiti izraz, s katerim zareže do kosti. Nekaj takih vrhunskih bendov v zadnjih letih ustvarja in igra tudi v domačih studiih in na odrih. V bazični rock formaciji, torej kombinaciji bobnov, basa, kitare in vokala, izstopata predvsem zasedbi Nikki Louder in Barely Modern. Če že ne s prejšnjima ploščama, pa se jima sedaj s svojim tretjim albumom, Bloated Pigs, zagotovo pridružuje še ljubljansko-posavski trojec Grrizli Madams.

Zasedba se je prvič združila pred dobrim desetletjem, toda kmalu je sledil daljši premor, ki ga je v letu 2010 prekinil izid prvenca V vrtincu vsemogočnega miru. S hipnotičnimi, stonerskimi skladbami, v katerih se je še vedno našel prostor za trše metalske pritikline iz zasedbinih začetkov, so Grrizliji takrat zagrizli predvsem v tradicijo zahodnega oziroma severozahodnega ameriškega rocka. Ker se priljubljenost tamkajšnjih kitarskih bendov pri domači publiki vleče že iz devetdesetih let, dober odziv na prvenec Grrizli Madams ni bil presenetljiv, še toliko bolj zato, ker gre za eno redkih domačih plošč, ki se spogleduje s tovrstnimi muzikami. Tistim, ki jih je zmotila odsotnost vokala, je zasedba usta deloma zaprla s svojo naslednjo ploščo Sntntn, s katero je tudi sicer nadgradila svoj izraz. Če je bil prvenec deloma ujet v stonerske spone, je drugi album ponudil precej bolj samosvoj izraz, ki je po novem navdih črpal iz raznoterih rockovskih muzik. S Sntntn so Grrizli Madams dali vedeti, da ne spremljajo le aktualnih stonerskih smernic, pač pa imajo širok pregled nad preteklo in današnjo kitarsko glasbo. Ker sta albuma izrazno zelo različna, se je pred izidom letošnje tretje plošče postavljalo umestno vprašanje, ali bo zasedba ponovno zavila v povsem novo smer. Raziskovanje je sicer zelo cenjen, za uspešen bend tako rekoč ključen atribut, toda hkrati lahko pretiravanje hitro botruje izgubi bendove identitete.

Ta bojazen izpuhti ob prvem poslušanju nove plošče. Samosvoje videnje sodobne kitarske glasbe na eni strani ponudi oporo z izklesanimi elementi stoner, noise, psihedeličnega in alter rocka, na drugi pa navduši z domišljenostjo, svežino in dodelanostjo. Skozi prizmo izraza plošča Bloated Pigs za zasedbo pomeni logično nadaljevanje, ki prinaša odločen korak naprej. Prvima ploščama bi težko karkoli očitali, toda gledano retrospektivno, sedaj dobivamo vtis, da je bil trojec z njima vendarle nekoliko previden oziroma si še ni upal iti povsem do konca. To se je z novo ploščo, gotovo tudi na račun koncertiranja in posledično boljše medsebojne komunikacije, močno spremenilo. Bobnar Gašper Prus in basist Miha Vodušek sta uigrana bolj kot kdajkoli prej. Enkrat navdušujeta z bliskovitimi menjavami tempa, drugič z mantranjem natančno odmerjenih hipnotičnih ritmov, po novem izvrstno poudarjenih z bolj prisotnim oziroma slišnim basom, ki pogosto zatrese drobovje. Nove trike v svoj arzenal doda tudi kitarist Matej Hočevar, ki v neposrednem sozvočju bodisi odlično dopolnjuje ritem dvojec ali pa s solističnimi izleti narekuje karakter posameznih skladb. Za razliko od prejšnjih dveh plošč je trojec skladbe tokrat skupaj odigral v studiu v živo, od tod večja dinamika, pomembno vlogo pa je imel tudi producent Samo Pavlica – Linch, ki je posnetke zmiksal in pomagal z nasveti. Še ena novost je večja prisotnost vokalov, ki jih tokrat prispevajo vsi trije člani. Ker nihče v bendu ni izurjen pevec, se vokalov največkrat lotijo »melvinsovsko« humorno, kar na prvi posluh, predvsem v primerjavi z mojstrsko dodelanimi inštrumentali, izpade nekoliko mačehovsko. Toda ko se jih uho privadi, postanejo le še en znak več, da se trojec pri skupnem igranju preprosto zabava. In to izvrstno ujamejo tudi posnetki. Vsem novostim navkljub se glavni napredek plošče Bloated Pigs skriva v dobro narejenih, izpiljenih skladbah, od »mosh pitovske« Al Jabe, skoraj bazično punkovske priredbe Emeli, ki jo je izvorno preigravala pozabljena krška zasedba Maze, do ekstatično-epske skladbe Pleasure Porntrance in drugih, ki padejo nekam vmes. Vsaka ima svoj karakter, pri čemer izstopa dejstvo, da uspe Grrizly Madamsom to raznolikost ujeti v okvirih svojega izraza. To je tisti atribut, ki dobre bende ločuje od povprečnih.