Železni vetrovi iz Istre

Vento, drugi album skupine Malorshiga, je bil posnet v Studiu Primoža Velikonje in Robija Bulešića, dude in zborovski part so nastali v Studiu Hendrix na Radiu Koper, produkcija in miks sta bila v drsnikih Davida Deutcha in Nikite Kamprada, marsikaj od promocije in zvočnega pa je prispeval aktivni član Aljaž Novak. Malorshiga je metal bend iz slovenske Istre, v katerega se je kreativno povezalo pet psevdonimov, le kako bi drugače razumeli podpise avtorjev: Oəlka prispeva vokal in besedila, Dizghrazia je na bobnih, Mizheria zabija v krsto žeblje z basom, Verghogna in Dishpiazher pa sta kitarista. Ob stalnih članih so na plošči tudi gostje: Shtorta je čisti vokal v štirih skladbah, analogni član Marino Kranjac igra dude v petih skladbah, v enem komadu se vključuje zborovska Klapa Semikanta, za terenske posnetke pa je poskrbel Tarik Haskić. Bend je v duhu metalske glasbe skupinsko delo, eno zvočilo, eno telo, kjer so člani samo vezi celote. Izhajajo s stališča, da njihova glasba ni delo posameznikov, pač pa nekakšno široko polje idej in občutij, ki jih plasirajo med poslušalce. Nekako se skušajo kot posamezniki izničiti in se kot kolektiv podrediti celoti, sporočilu glasbe, ali kot so izjavili sami, »na odru ne stojijo posamezniki, temveč manifestacija zvoka in ideje benda«. Malorshiga želi gnesti podzemlje Istre, zagrobni molk in težkometalsko estetiko in se iz svojih korenin razraščati v svetu muzike, iz trde, a tudi žlahtne zemlje želi pihati v svet, želi Istri nadeti plašč kozmopolitizma. Vento je tudi poklon temu svetu, krajem očetov in dedov, kar so glasbeniki dodatno oplemenitili z elementi istrske etno glasbe pa konkretistično s posnetki iz narave. Slednje je v resnici precej izvirna in zanimiva posebnost. Kot metalci ne segajo čez meje svojega sveta, nasprotno, znotraj svoje Istre na polno dihajo tiste kraje in se pustijo kuštrati vsem naštetim vetrovom.

Močna ekipa za drugi album Vento, ki so ga dodali v svoj opus in vesolju predstavili letos za prvi maj, promocijski koncert pa izvedli v Cukrarni nekaj dni kasneje, je ploščo oblikovala natančno, premišljeno in s trepetajočo roko, bi lahko rekli, zato je izdelek dodelan do perfekcije. Če bi hoteli skupino Malorshiga na hitro stilno opredeliti, opresti v kopreno sloga, bi rekli, da muziko gradi na zvočnih vzdihih in izdihih death in black metala, nadgrajuje pa »z regionalnimi etno-glasbenimi vplivi«, kot so člani zapisali v predstavitvenem besedilu. Če tole zdaj malo razširimo. Naslov albuma pove, da so na plošči prisotno vsi istrski vetrovi. Tam so dobro znani in vsebinsko lepo vgravirani v okolje. Vsak veter ima svojo vlogo, pomen in ljudje ga razumejo kot glas narave, ki usmerja njihova življenja. Torej deset vetrov, in če jih naštejemo, ker so to tudi naslovi skladb na plošči, si sledijo tako: levante, bvrin, bviria, maestral, lebich, ponent, bonatza, ivgo, oshtro in tramontana. Zapisani so nekako po svoje, nemara po istrijansko, z glasom dežele, ki je tako in tako jezikovni babilon. Vsaka skladba črpa in gradi navdih iz narave vetra. Lebich, na primer, je toplo in vlažno gibanje zraka, ki prihaja z morja, začne se spokojno, se izkaže kot zatišje z dodatkom, saj rad ponagaja ribičem z močnim valovanjem. Vsak veter piha po svoje, iz svoje smeri in s svojim namenom. V tem smislu so etno dodatki istrske glasbe še kako pomembno dopolnilo, ker podčrtajo mavrično naravo vseh sap.

Ker člani benda izhajajo iz Istre, prostora, ki se noče opredeljevati kot razrezano geografsko ali raznodržavno telo, četudi so ga skozi zgodovino neprestano kosali na posamezne enote, je popolnoma logično, da se tudi glasba in jezikovni del vežeta na to entiteto. Tu glasbeniki črpajo navdih za svoja dela, kjer je vseh jezikov, popačenih in združenih v novo govorico, za en plenjer (jerbas), ki ga ima šavrinka na glavi. So pač muzikanti, ki so v neposrednem stiku z lingvistično folkloro dotične pokrajine, in ker so meje jezika tudi meje sveta, je to, prmejduš, izviren istrski metal. Malorshiga želi gnesti podzemlje Istre, zagrobni molk in težkometalsko estetiko in se iz svojih korenin razraščati v svetu muzike, iz trde, a tudi žlahtne zemlje želi pihati v svet, želi Istri nadeti plašč kozmopolitizma. Naslednji podvig, si drznemo pomisliti, bo gotovo vezan na tisto krasno »krvavo« zemljo, ki je tam tako rodovitna. Istra je tako in tako terra metallica, metafora za surovo in trdo pokrajino, ki pa po mojih izkušnjah rojeva žlahtne ljudi, polne idej in navdihov. Življenje tu nikoli ni bilo enostavno, še več, bilo je trdo in vedno na meji obstoja. Vento je tudi poklon temu svetu, krajem očetov in dedov, kar so glasbeniki dodatno oplemenitili z elementi istrske etno glasbe pa konkretistično s posnetki iz narave. Slednje je v resnici precej izvirna in zanimiva posebnost. Kot metalci ne segajo čez meje svojega sveta, nasprotno, znotraj svoje Istre na polno dihajo tiste kraje in se pustijo kuštrati vsem naštetim vetrovom. Zanimivo je tudi, da iz vsakega vetra skušajo potegniti neko ozvočeno (glasbeno) sporočilo. 

Kljub logični razlagi o anonimnosti članov zasedbe se je vseeno bilo treba poigrati še z razlagami vzdevkov. Ta firbec se zdi legitimen. Iz želje, da bi spoznal vse te ljudi, nekako potegneš iz vesolja podatek, da imena namenoma zvenijo kot popačene ali narečno zapisane italijanske besede. No, kot istrijanščina. Večina jih ima precej temačen pomen, grobo jih lahko prevedemo kot beda, sram, nesreča, žalost in propad, za Oəlko pa nikjer ne najdem trdnega odgovora. Naj bo oproščeno predalpskemu človeku, če teh imen ne zna ponotranjiti in razumeti. Naslov plošče Vento pa je seveda zgovoren. Gre za vetrove, imena sap, kot smo omenili, ampak veter je tista vesoljska konstanta, ki suvereno odpihne marsikaj odvečnega z obličja Zemlje, zna pa tudi pripihati zvoke, ki nam pripovedujejo krasne zgodbe.