Zimska edicija Metaldays širi svojo idejo

Letos se je v Bohinjski Bistrici v zadnjem tridnevju novembra odvijal drugi zimski festival Winter Days Of Metal. V športni dvorani Danica smo bili priče zimski ediciji metalskega festivalskega velikana MetalDays. Ta je na enem odru pod streho ponudila osemnajst zasedb, a je bila žal le ena domača (Morywa). Festival se s poletno edicijo ne more primerjati, važno pa je, da vzdržuje podporo in predstavlja znana imena, ki pritegnejo poslušalstvo, težje pa je s kakimi manj znanimi tujimi zasedbami. Domačih je bilo vsekakor premalo. Predvsem je pohvalno, da se v metalski smeri poleg rednih koncertnih dogajanj po domovini sploh še kaj dogaja. V upanju na uspešno nadaljevanje v tej smeri tako že nestrpno čakamo, kaj nam prinese leto 2020.

Z znanimi svetovnimi zasedbami ni težko pritegniti pozornosti, predvsem je to logična organizacijska poteza, zato se je za vsakega izmed metaloglavih poslušalcev kaj našlo. Obenem gre za dodatno reklamo za omenjeni poletni festival svetovnih razsežnosti. Obisk ni presenetil, bojda je od lanskega še malo narasel. Dnevni obisk se je gibal okoli 300-glave množice. Organizacija je potekala gladko, zopet pa je bila gostinska ponudba kar cenovno zasoljena in tudi dvorana ni najustreznejši prostor za tovrstno glasbeno dogajanje. Zastonj prevozi z avtobusom vsak dan iz Ljubljane in nazaj, prav tako shuttle do letališča, paketi za različne turistične in smučarske aktivnosti na Voglu in Bohinju, to pa je vse že bolj na drugi strani tehnice pohval. 

Že prvi dan je festival ponudil švicarski ekstrem Matterhorn in poljsko black metal zasedbo Blaze of perdition, ki sta s solidnima nastopa dokazala svojo kvaliteto. Že iz poletnih edicij znana rojaka ekstremnih metalcev, Bölzer, je pričakala že malo večja publika, z osebno najzanimivejšimi Norvežani Dødheimsgard, ki se gibljejo med black in ekstrem podžanrom, in z »zvezdami« večera, kanadskimi power metalci Exciter, pa smo dobili dnevno težkometalsko dozo. Dobra stran zimske edicije za poslušalce je v razmeroma majhnem številu zasedb – nekje od šeste do pozne popolnočne ure se uho še ne namuči toliko. 

Naslednji dan smo poslušali soliden nastop večžanrskih domačih metalcev Moryva, ki so odprli drugi festivalski dan. Povprašali smo jih, kako je bilo odpreti drugi dan festivala. »Precej enostavno, saj greš samo mimo zavese. Šalo na stran, ponavadi si malo bolj živčen kot pri raznih klubskih špilih, saj ne veš, koliko ljudi te bo prišlo gledat, če sploh kdo (sploh glede na to, da si na vrsti prvi), ter koliko od teh te bo videlo prvič in je zato na dotične osebke treba narediti dober vtis, saj menim, da je na metal sceni ustno izročilo še kako pomembno.« In kaj so naši predstavniki od tam odnesli? »Predvsem dobro izkušnjo, saj se je do konca koncerta nabralo kar nekaj ljudi židane volje, tako da je bilo vzdušje precej dobro. Bilo je kar precej znanih ksihtov, a tudi kar nekaj neznanih, ki so v dvorani ostali do konca špila, kar je ponavadi precej dober znak.« Kako pa je z razliko med koncertom na festivalu in tistim v klubu, obstaja? »Da. Glavna razlika je v tem, da se pri klubskih špilih ponavadi precej svobodno lahko držiš pravila '5 minut gor ali dol', na festivalu pa je vse precej bolj natempirano in so vsi precej bolj srečni, če si točen in ne zavlačuješ. Druga precej velika razlika je v samih gabaritih odra in prizorišča, saj imaš kar naenkrat ogromno prostora okoli sebe, sploh če si navajen klubskega odrskega tiščanja. Prav tako ponavadi na večjih prizoriščih (sploh v dvoranah) precej odmeva, zato imajo tonci precej več dela, pa tudi sam moraš biti malo bolj skoncentriran na igranje, saj se hitro vse 'zmaže', sploh če stopiš malo bolj stran od monitorja.« O samem WDOM-u imajo dobro mnenje, saj pomaga prebroditi pofestivalsko vzdušje med sezonama. O obisku so še povedali, da je predvsem rezultat samega termina in da bi bil boljši med prihajajočim prazničnim obdobjem. 

S kvalitetnimi zasedbami, od otoške Dyscarnate prek italijanskih simfodeath metalcev Fleshgod Apocalypse do mešano žanrskih Američanov Whitechapel, glavnih death Kanadčanov Kataklysm in norveških black metalcev Kampfar, se je večdnevni dogodek prevesil v drugo polovico zimskega festivala, čeravno bi za idilo potrebovali še zimsko odejo. Zadnji dan je z ameriško zasedbo Okilly Dokilly pokazal še malo bolj zafrkantsko plat, saj gre za bend, ki tudi fizično predstavlja estetiko risanega lika iz znane ameriške risane serije Neda Flandersa z nekakšnim crossover metalom, ki mu pravijo »nedal«. Malo smeha tudi metalski publiki ne škodi. Prav tako kot ne zvenečnost naslednjih imen: njihovih melodičnih death rojakov The Black Dahlia Murder in trasherjev MOD, ki z melodičnimi death metalci Insomnium s Finske zopet potrjujejo svoj status in so pretegnili največ različnih metalskih privržencev.

Festival se s poletno edicijo ne more primerjati, važno pa je, da vzdržuje podporo in predstavlja znana imena, ki pritegnejo poslušalstvo, težje pa je s kakimi manj znanimi tujimi zasedbami. Domačih je bilo vsekakor premalo. Predvsem je pohvalno, da se v metalski smeri poleg rednih koncertnih dogajanj po domovini sploh še kaj dogaja. V upanju na uspešno nadaljevanje v tej smeri tako že nestrpno čakamo, kaj nam prinese leto 2020.