Na sotočju je zopet rohnelo!

Festival MetalDays je zadnji teden v juliju že peto leto zapovrstjo ropotal na sotočju Soče in Tolminke. Večdnevni koncertni dogodek je vnovič privabil ogromno obiskovalcev s celega sveta: v petih dneh se je na prireditvi zamenjalo okrog 20.000 oboževalcev metala. Hrupna glasba je bila v živo predstavljena na treh lokacijah: poleg manjšega odra za predstavitev debitantov sta bila letos prvi in drugi oder posvečena lani preminulima tuji ter domači glasbeni legendi. 

Na glavnem Lemmyjevem ter na odru Boška Bursaća smo lahko slišali več kot sto zasedb iz domačih in tujih logov. In če je Ian Fraser (aka Lemmy Kilmister, vodja zasedbe Motorhead) nedvomno večja in širše znana glasbena legenda, pa je oder legendarnega domačega tonskega mojstra Boška Bursaća vseeno večkrat ponujal boljšo glasbeno realizacijo v okviru letošnjega festivala. Izvedenci bi lahko špekulirali tudi o boljši postavitvi odra, kot je potrdil dolgoletni sodelavec festivala, tonski mojster Tomo Hrovat: »Sem že kar nekaj let zraven, ja. Še od Metal Campa. Drugi stage je iz leta v leto boljši. Odkar delata program dihurja (domača koncertna organizatorja Dirty Skunks, op. av.), je pa itak 'povozil' glavni oder.« Prav tako se je izkazalo, da glavna zvezda festivala ni upravičila svojega slovesa: Marilyn Manson je bil brez dvoma največje razočaranje festivala. Čeprav je imel pred Lemmyjevim odrom še največ ljudi, ravnica je bila dobesedno polna, je ni in ni mogel zadovoljiti; verjetno je bila za medel nastop kriva smrt njegovega očeta dva tedna pred nastopom na festivalu. Kljub sicer solidni izvedbi s strani benda, se Manson ni in ni mogel vživeti, kar je potrjeval zadržan aplavz publike med posameznimi pesmimi. Prava komunikacija med izvajalcem in občinstvom nikakor ni stekla, kar je malce nerodno za tako šok ikono. Po drugi strani pa smo lahko slišali kvalitetne izvajalce že pred tem istega dne. Odlična domača benda Shut Down in Srd sta popoldne privabila veliko radovednih poslušalcev svojega žanra, heavymetalsko publiko so podkrepili še blackmetalski navdušenci in dokazali, da domači izvajalci po kakovosti ne zaostajajo za svetovnimi. Sledil je nastop neverjetno uigranih trasherjev Crisix. Španci so dokazali, da ne le obvladajo svojo glasbo, pač pa znajo tudi komunicirati s tedaj že razgreto publiko. Uigrano predstavitev na drugem odru so podkrepili z raznimi vragolijami, kot je igranje na vratu nekoga, ki je sodeloval v t. i. circlepitu, teku med občinstvom v krožnem gibanju. Neverjetno! Brez akrobacij so v glasbenem smislu podobno prepričali brazilski death metalci Krisiun. Njihov bobnar oziroma njegovo igranje bi lahko vzeli za učbeniški primer dobrega death metala; skupaj z basom in kitaro je preprosto »streljalo« iz ozvočenja, prav tako kot pri švedskih kolegih Bloodbath, medtem ko so pred odrom lasali najzvestejši oboževalci ter pokazali, kako izgleda perfektna komunikacija med izvajalcem in poslušalcem. Načeloma kar zahtevno metalsko občinstvo so menda zadovoljili tudi tržaški sludge doomerji Grime z odprtjem drugega odra, ravno tako v sredo. 

Za vsesplošno odrsko parodijo in ironizacijo glasbenega izraza so poskrbeli češki grindkorovci Gutalax. V maskah in cenenih belih enodelnih kombinezonih so na prvem odru že čez dan zabavali kar velik del obiskovalcev. Že efekt vokalista, ki spominja na prašičje oglašanje različnih vrst, je povedalo vse: bila je to odbita in hkrati dobra osvežitev glede drugače bolj resnobne poze žanra, ki mu je festival MetalDays posvečen. Če bi moral izpostaviti drugačnost znotraj istega glasbenega žanra, bi mesto zasluženo pripadlo norveškim jazz metalcem Shining; ko sredi festivala slišiš saksofon ... Nedvomno je svoj nastop na velikem oder upravičila kraljica heavy metala, Doro. Ta je prvenstvo dokazovala s profesionalno odpetim in odigranim enournim koncertom in bi lahko obveljala za odličen učbeniški primerek heavy metala; kilometrina izvajalca je tokrat nedvomno imela težo. Dober nastop je številnemu občinstvu ponudil Abbath Doom Oculte (ex Immortal), oziroma  njegov norveški black metal trio Abbath z obvezno črno-belo obrazno poslikavo, značilno za black metal, ki v glasbenem oziru sledi načelu »manj je več«. Torej nalašč zapackano, neolepšano, medtem ko vokal reže svojo temčno pot. 

Nemški metalkorovci Heaven Shall Burn s svojo zvesto publiko komunicirajo drugače, po hardkorovsko. Ko se dodobra razgreto občinstvo razdeli na dve strani, ki začneta na znak teči druga proti drugi, da se ustvari t. i. wall of death ali »zid smrti«, so navdušenci nedvomno priče pravi zabavi. Melodični death metalci Amon Amarth so pridrli na oder kot glasbeni profesionalci, svojo prepoznavnost pred izredno številnim poslušalstvom pa so upravičili tudi popularni ameriški heavy metalci Iced Earth, švedski Opeth in Katatonia, industrial metal rojaki Pain, islandski Solstafir, nemški Grave Digger, kalifornijski trešerji Death Angel idr. Žal je v četrtek iz družinskih razlogov odpadel nastop metalkorovcev Architects, ki postajajo vse bolj komercialno uspešni.

Ker sem na festival prispel šele v ponedeljek pozno popoldne, sem zamudil domače death'n'rollovce Hellcrawler. Miran Mišček, pevec tega benda, je o festivalu povedal: »Zelo je bilo lepo in mislim, da govorim v imenu celega benda, ko rečem, da še zdaleč nismo pričakovali takega odziva publike! Odlično je bilo. Glede mojega osebnega filinga z odra, pa je tako: niti enkrat med koncertom nisem razmišljal o tem, kaj pojem in kaj igramo. Tako da sem se imel the best.« Svojo priložnost na Bursaćevem odru so v torek dobili domači folk metalci Avven. Mali oder za novince sta lepo izkoristila domača hardkorovsko obarvana izvajalca In The Crossfire in Burn Fuse. V primeru domačih nastopajočih je bil po prepričanju vseh odziv publike več kot soliden, kar postaja zaščitni znak festivala. Festival brezpogojno podpira predvsem manjše, še ne docela uveljavljene zasedbe, kar bi si za zgled lahko vzeli v klubskih vodah drugod po domovini, predvsem ko gre za podpiranje domače hrupno-glasbene scene, ki je precej raznovrstna.

Kljub dobro zastavljeni časovnici festivala ni bilo mogoče slediti čisto vsem izvajalcem. Zaslediti pa je bilo mogoče spremembe. O tem je dolgoletni odrski tehnik glavnega odra, Peter Gale, povedal tole: »Moj naj koncert je bil seveda Amon Amarth; z vso svojo odrsko sceno so nas res popeljali v čase Vikingov in njihovih osvajanj. Zelo všečna je bila tudi Doro in pa Heaven Shall Burn z vsemi svojimi efekti. Minus letos je bil, da se na festival areni ni dalo kupiti tobačnih izdelkov, ampak glede na to, da festival obiskuje tudi mladina, mogoče ni slabo, da nimajo reklam za tobačne izdelke ravno pred nosom. Dobra stran festivala je bila, da so pripravili obiskovalce do tega, da morajo pospravljati smeti za sabo, zato da ni po festivalu kot na smetišču. Mogoče me je na začetku motilo, da je kavcija za vsako stvar, ampak izgleda, da drugače kot tako ne moreš pripraviti folka, da bi pospravil za sabo.«

Če komu ni bilo dovolj vsega že v času koncertov, se je lahko pozabaval pri plaži. DJ program je bil neverjetno poln in s tem uspeh tudi za organizatorje, kar se je kazalo z njihovih zadovoljnih obrazov. To je potrdil Sanel Buljubašić, član glasbeno-selektorske skupine Everything Goes: »Vsak festival si poleg dnevnega in večernega dogajanja zasluži tudi nočnega. Tako je letos MetalDays ponoči na plaži pokal po šivih, ko je za program po končanih koncertih poskrbela DJ ekipa utrgancev Everything Goes s prijatelji. A kako je bilo? Noro, noro, polno, divje, plesno, glasno in še enkrat noro!« Napredovanje festa je potrdila Jelena Mijalković, zadolžena za prodajo: »Dobre strani festivala: lokacija je definitivno ena izmed najlepših v Sloveniji, organizacija štima in vse laufa brez problema. Slabe: plačilo prek plačilnih kartic je funkcioniralo samo prvi in drugi dan. Prav tako je tudi na bankomatu na prizorišču zmanjkovalo denarja. Glede na prejšnja leta mi je všeč, da se ponudba hrane vsako leto razširi, ni pa mi všeč, da se je zvok na glavnem odru poslabšal oziroma občutno stišal. Najboljši bendi: Death Angel, Bömbers, Heaven Shall Burn.«

Ker gre za specifičen svetovni festival, je bila cena kajpada temu primerna, a se je dalo poiskati kako ugodnejšo alternativo, le prizorišče kampa je bilo treba prečesati. Ob glasbi je bil letos najbolj izpostavljen pester zabavni program na plaži osvežujoče reke Soče. Čez dan se je lahko uživalo ob raznih aktivnostih, od odbojke do badmintona, potekala je šole bondagea, odvili naj bi se celo dve poroki itd. Pohvalo si zasluži tiskani dnevnik s časovnico izvajalcev in informacijami; vsak dan se ga je dalo prebirati v območju »Slovenske vasi« znotraj kampa. Da pa tudi hrupni žanr počasi bledi oziroma se barva, se je videlo po ne več toliko nošeni črni barvi; a zabavnih likov obiskovalcev je bilo kot vedno dovolj. 

Če so očitki o vedno slabši kvaliteti glasbenega programa koga odvrnili od tega, da bi se odločil za nakup kar drage festivalske vstopnice (vsaj za naše razmere), pa je izkušnja vredna več kot denar. Dokler bo vendarle prevladovala črnina, tudi roza flamingi in ostala barvna paleta ne bodo zmotili. Vsekakor je obisk hrupnega dogodka veliko boljši kot vse dražje morje.