Mojca Zupančič: »Improvizacija mora biti dostopna vsem.«

Pianistka, komponistka, dirigentka in intermedijska umetnica Mojca Zupančič pristopa h glasbi raziskovalno. Njena težnja za združevanjem zvoka s sliko izvira iz študija multimedije na Fakulteti za elektrotehniko, z Nizozemsko oziroma Groningenom, kjer je zaključila študij jazz klavirja, pa jo med drugim povezuje dinamični mednarodni kolektiv Tututu Orchestra, v katerem so zbrani glasbeniki iz Bolgarije, Estonije, Italije, Litve, Malte, Nemčije, Nizozemske, Peruja, Slovenije, Španije in Švice. Ker so se številni od njih tako kot Mojca Zupančič že vrnili v svoje matične države, je organizacija vaj, na katerih zazveni bogati instrumentarij (saksofon, klarinet, flavta, trobenta, pozavna, violina, violončelo, kitara, bas kitara, harfa, bobni, tolkala), izredno zahtevna. Ne pa nemogoča, saj se vsi želijo glasbeno in osebnostno izpopolnjevati skozi delovanje v orkestru, katerega kratkoročni cilj je zaokrožiti dosedanje delo z izdajo kakovostnih koncertnih posnetkov, dolgoročni pa posvetiti se novemu repertoarju ter nadaljevati z raziskovanjem manj ustaljenih improvizacijskih obrazcev. V izobraževalnih ustanovah na žalost vlada zaprt sistem, zaradi katerega prihaja do tega, da se nekdo sedem let uči igranja klavirja, desetletje zatem pa nima poguma sesti za inštrument, ker se ničesar več ne spomni, četudi je vse, kar potrebuje, le motorika, nakar mora sesti za klavir in pričeti igrati. Zato bi rada ljudem pokazala, da za igranje glasbe in improvizacijo ni treba biti najboljši med najboljšimi, kot tudi ni treba slediti vnaprej določenim načinom fraziranja. Pristopov je več.

V sklopu manjše evropske turneje se bodo člani Tututu Orchestra v soboto, 4. oktobra, znova povzpeli na slovenski oder, tokrat drugič v svojem triletnem obstoju. V Katedrali Kina Šiška bodo v prvem delu ob pomoči udeležencev predhodne delavnice, gibalcev iz Pre-gibalnega pokreta in vokalistke Nine Virant, izvedli prav za to priložnost napisano suito, v drugem delu pa bo orkester predstavil svoj standardni repertoar. Celotno dogajanje bo spremljala ilustratorka Maja Vavpotič. Kaj vse pričakovati na dogodku, ki ga finančno podpira Mestna občina Ljubljana, in od kod potreba po ustvarjanju, urejanju kaotičnega zvoka z izvirom v jazzu, impresionizmu in glasbenih tradicijah različnih kultur, v nadaljevanju pojasnjuje M. Zupančič. 

Po lanskoletnem nastopu na Jazz festivalu Ljubljana se Tututu Orchestra vrača v Slovenijo. Gre za zasedbo, nastalo v študijskih letih iz želje po zapolnitvi praznine na področju improvizacije. Si imela že takrat dirigentske ambicije ali se je vse skupaj odvijalo spontano, brez kakega dolgoročnega načrta?

Začelo se je res samo z željo po tem, da bi se srečevali v čim večjem številu in izkoristili študijske prostore, inštrumente ter odlično snemalno opremo, ki smo jo imeli na voljo. Poleg tega sem čutila potrebo po testiranju kompozicij in načina podajanja vsebine, predvsem pa po inkorporiranju svojih zamisli v improvizacijo. Ker sem študirala jazz, znotraj katerega je improvizacija precej standardizirana, saj dobiš le kos papirja z navedbo harmonij, katerim dodaš solistične vložke, me je zanimalo, ali lahko skupina najmanj osmih ljudi improvizira na podlagi kompozicijskih fragmentov. Pripravila sem grafične osnutke in sprva nisem dirigirala, temveč igrala klavir, a le dokler nisem začutila, da je potrebna vsaj neka hierarhija. Na splošno sem pristaš horizontalnih ureditev, vendar se je v tem primeru pokazalo, da je vodja potreben, saj bi v nasprotnem primeru vse ušlo izpod kontrole.

Ali si pred tem obiskala kakšen tečaj dirigiranja oziroma je bil to tvoj stranski predmet?

Ne, za mano je morda ena ura dirigiranja in zavedam se, da imam velik manko znanja, vsaj kar se klasičnega dirigiranja tiče. Pri tem mi veliko pomagajo ostali člani orkestra, ki imajo več izkušenj z igranjem v big bandih in večjih ansamblih. Tisti, ki igrajo inštrumente, kot so saksofon, trobenta ali violina, kjer je potrebno združevanje v sekcije, so v tem pogledu nedvomno bolj izkušeni kot sem sama, ker sem kot pianistka samozadostna. Zaradi tega način mojega vodenja temelji na gibanju telesa, in če česa ne znam, preprosto zaplešem. Klasičnim dirigentom to najbrž ne bi bilo všeč, ker je v večini orkestrov tovrstna komunikacija precej okostenela, sama pa se skušam temu izogniti in najti manj rigorozen, bolj odprt sistem.

Morda tudi zato, ker orkester premore izredno širok in bogat instrumentarij, kar je v kompozicijskem in dirigentskem smislu gotovo precejšni zalogaj. Glede na to, da te najbolj zanima raziskovanje zvočnih tekstur in odnosov med glasbili, me zanima, ali si člane k sodelovanju vabila zaradi inštrumenta, ki ga igrajo, ali zaradi njihovih pogledov na glasbo, pristopa k muziciranju oziroma vrednot?

Na začetku sem vabila tiste, s katerimi sem si delila vrednote. Takrat tudi nisem pisala za vsak inštrument posebej, ampak le grafične notacije za celotno zasedbo, ki sem jo po potrebi transponirala. Šele kasneje sem ugotovila, da se želim naučiti aranžiranja za vsako skupino inštrumentov posebej. To se je zdelo tudi najbolj smiselno. Pričela sem razmišljati o godalni, trobilni, pihalni, ritem sekciji in o tem, kako si želim, da vsaka od njih zveni. Vsekakor pa je najbolj nenavaden, čeprav čudovit inštrument harfa.

Pišeš namensko ali so kompozicije rezultat preizkušanja različnih zamisli na vajah in torej ne nastajajo teoretično, marveč praktično?

Želela bi, da bi bilo več drugega, a žal prevladuje prvo, in to prav zaradi dejstva, da se zaradi lokacijske razpršenosti težko redno dobivamo na vajah. Tako je kompozicijski del nekaj, kar opravim sama doma, vendar vsakič, ko na vajo prinesem nove grafične osnutke, te skupaj spremenimo in dodelamo. Zgodi se, da nekaj na klavirju zveni zelo dobro, ko pa to zaigra trobenta ali saksofon, se sliši grozno. Takšnim delom se seveda posvetimo skupaj. Nekaj kompozicij smo tudi v celoti ustvarili družno in nekako so mi te celo najljubše, ker je vanje vsak dodal kaj svojega, iz česar je nastal mozaik. Idealno bi bilo, da bi se v prihodnosti podali na umetniško rezidenco in bi vsi člani ob komponiranju preželi vsaj teden dni skupaj. To je moja velika želja.

Verjetno so ti kot pianistki najbližje harmonije, vendar pa vsaj v Tututu Orchestru ne sedeš za klavir. Čemu kolektiv posveča največ pozornosti: izraznim melodijam, čvrstim ritmom, navdušujočim improvizacijam ...?

Opažam, da stalnemu raziskovanju harmonij navkljub največji poudarek dajemo ritmom in melodijam. Ne vem natanko, kako je prišlo do tega, morda gre za to, da pri komponiranju zanj izhajam iz preprostih lead sheetov, ki vsebujejo melodijo in ritem, medtem ko imam v drugih zasedbah, pri katerih sodelujem in igram klavir, drugačno vlogo. Tam se posvečam predvsem harmonijam, všeč pa mi je tudi kontrapunkt. Nasprotno v orkestru razmišljam linearno in upoštevam specifike inštrumentov. 

Poleg tega da vodiš kolektiv Tututu Orchestra, si dejavna na impro in jazzovski sceni, najbolj znan pa je najbrž duet Tisa&Mojca s Tiso Nežo Merlec. Kateri format od naštetih je najbolj izzivalen: intimni solistični nastopi, pompoznost orkestra ali odprtost manjših kombo zasedb?

Potrebujem vse. Trenutno se posvečam orkestru in produkciji koncerta v Kinu Šiška, a bom, ko se enkrat zgodi, potrebovala premor. Takšni koncerti se preprosto ne morejo odvijati prepogosto, ker so izredno zahtevni. Zato so v vmesnem času toliko bolj dobrodošli dueti, ki omogočajo, da vso opremo zložiš v en avto, se dobivaš na vajah vsakodnevno in delaš na detajlih.

Slednje je med drugim možno opaziti v dopolnjevanju zvoka s sliko. A je enako pomembno improvizacijsko gledališče, ki ga po svoje vključuješ v dirigentsko prakso.

Na tem mestu moram izpostaviti, da sem se prvič s pojmom improvizacije srečala v okviru improvizacijskega gledališča in da mi je bila zelo všeč, ker mi je omogočala biti karkoli, od laboda do dveh prstov. Prav zato se v času študija jazza nisem mogla sprijazniti z dejstvom, da moram improvizirati po modusih. Tega nisem razumela in sem se nenehoma spraševala, zakaj, ko pa imam možnost improviziranja z dvema prstoma. Kot rezultat tega pri svojem delu izhajam iz neomejenih priložnosti, ki jih improvizacija ponuja, kajti improvizacija naj bi bila odzivanje v trenutku, poslušanje soigralca in iskanje novih možnosti interakcije. V večjih zasedbah je seveda to toliko težje, vendar še vedno iščem načine, kako jo vpeljati med večje število ljudi in kako delovati. Pokazalo se je, da je treba slediti nekakšnim pravilom. A to ne pomeni, da ni igrivosti. Mi smo na odru neprestano razposajeni, imamo vložke, v katerih kričimo, v določenih trenutkih pa pustim, da moj jezik izražanja postane ples. Takrat ena roka ponazarja eno frazo, druga drugo, nakar ju združim. Podoben proces poteka tudi v času komponiranja.

Gre za t. i. soundpainting, vendar se delovanje izven ustaljenih okvirov kaže še v predkoncertni delavnici. Komu je ta namenjena, na čem vse je poudarek in ali bodo udeleženci te v kakršnikoli obliki sodelovali na koncertu?

Kot sem že omenila, je Tututu Orchestra nastal z željo po raziskovanju odprtih glasbenih praks, saj sem med študijem jazza čutila, da moram temu slediti, sicer ne bom uspela, če se tako izrazim. V izobraževalnih ustanovah na žalost vlada zaprt sistem, zaradi katerega prihaja do tega, da se nekdo sedem let uči igranja klavirja, desetletje zatem pa nima poguma sesti za inštrument, ker se ničesar več ne spomni, četudi je vse, kar potrebuje, le motorika, nakar mora sesti za klavir in pričeti igrati. Zato bi rada ljudem pokazala, da za igranje glasbe in improvizacijo ni treba biti najboljši med najboljšimi, kot tudi ni treba slediti vnaprej določenim načinom fraziranja. Pristopov je več. In delavnica, na kateri udeleženci spoznajo osnove improvizacije, načine vodenja celotnega procesa ter oblike sproščanja in poslušanja, je namenjena ljudem, ki imajo neko izkušnjo z igranjem na katerega od inštrumentov ter zgrajeno osnovno motoriko, ki jo izbrano glasbilo zahteva, vendar nimajo ali vsaj ne potrebujejo izkušenj z improvizacijo, saj improvizira lahko vsak, brez predhodnega desetletnega študija lestvic. Udeleženci bodo v prvem delu koncerta nastopili z nami. V ta namen sem pripravila suito, ki sem jo po prvi delavnici to soboto v prostorih šole GrabarArt Music dokončala po predlogih sodelujočih, kar je tudi zame eksperiment, saj tega nisem naredila še nikoli prej. Verjamem, da bi morala biti improvizacija v vsakdanjem življenju dostopna vsem. Navsezadnje improvizirava tudi v tem pogovoru in je kot pristop k nečemu izredno pomembna, ker izboljša življenje.

Kaj pa občinstvo? Tega spodbujaš k petju, vzklikanju in ga tako aktivno vključuješ v dogodek, da postane del samega instrumentarija. Meniš, da danes, v času raznoraznih platform in umetne inteligence, pasivno poslušanje ne zadostuje več?

Doslej na ta vidik nisem pomislila, upam pa, da aktivno sodelovanje ponuja nekaj več. Čeprav je treba priznati, da večina ni pripravljena na tovrstno vključevanje, ker jim je neprijetno in želijo ostati v ozadju. Najbrž zato, ker še nimajo izkušnje povezovanja, soustvarjanja, tako da jim je odveč, da bi še sami kaj povedali. Vsekakor občinstvo povabim in pokažem, da to ni nič neprijetnega. Gre za izkušnjo, ki preseže platforme, in rada razbijem to četrto steno. Vedno je odstotek ljudi dovolj odprt za drugačne zamisli in vpoglede, skozi katere drug drugega učimo ter ustvarjamo skupaj. V prvi vrsti doživetja, zaradi katerih potem odidemo domov polni navdušenja. Ta nepričakovana magija je zame osebno ena najljubših stvari.

Naj se torej zgodi tudi v Kinu Šiška, kjer se bodo orkestru na odru pridružili gostje, in sicer Nina Virant ter kolektiv gibalcev Pre-gibalni pokret iz Združenja Cirkokrog, ki bodo raziskovali gibanje v odnosu do glasbe. Rekla bi, da je to še ena od oblik nadgradnje dosedanjega dela.

Zdi se mi krasno, da imamo možnost nadgraditi glasbo in narediti multimedijsko obarvani dogodek, saj je vse drugače, če ne le slišimo, ampak ob tem tudi vidimo ter občutimo. Zato bodo z nami gibalci, ki so najboljša vizualizacija tega, kar počnemo na odru. Pri nekaterih pesmih se nam bo pridružila vokalistka Nina Virant, prav tako bo z nami ilustratorka Maja Vavpotič, ki bo risala. Našteta področja niso nujno povezana med seboj, a je skupni imenovalec vseh improvizacija. Najlepša koncertna izkušnja je namreč tista, v katero si kot poslušalec vključen, in če se gibalci gibajo, Maja riše, ker je to njen način izražanja, v resnici pa gre za skupni moment, v katerem vsak ustvari svoj del kolaža.

Neprestano poudarjaš pomen improvizacije. V povezavi z orkestrom se pogosto pojavlja izraz vodena improvizacija, ki naj bi potekala na podlagi kompozicijskih fragmentov. Vendar improvizacija sama po sebi označuje spontano muziciranje v danem trenutku, tudi odzivanje na neposredno okolico in tiste, ki so istočasno na odru, v studiu ali kjerkoli drugje. V kolikšni meri še lahko govorimo o njej, če je vodena oziroma če jo nekdo drugim predloži, v tem primeru ti kot dirigentka orkestru?

Želela bi, da improvizacije ne bi bilo treba voditi in da bi se vsi glasbeniki, ki so na odru, poslušali ter samostojno našli skupno pot, vendar iz dosedanjih izkušenj vem, da večje ko je število ljudi, ki igrajo, bolj se poslušanje izgublja, in posledica tega je, da ne moremo več čutiti istega. Zato improvizacijo vodim, ko je to potrebno, ne pa ves čas. Marsikdaj z gesto nakažem, da orkestra ne vodim, in se znova vključim šele, ko pride do kaosa in so, denimo, bobnarji preglasni in se pevcev ne sliši, tako da nekaterim enostavno ni več prijetno. V takih trenutkih je treba bobnarje utišati, da pridejo do izraza pevci. Nisem torej vodja v klasičnem smislu, prej koordinatorka, ki skuša pravočasno začutiti, kaj se dogaja, in nastali kaos znova urediti.

Za konec me zanima, ali ima ime Tututu Orchestra kakšen poseben pomen.

V času študija smo se dobivali v dvorani, katere številka je bila »Two Point Twenty Two«, ki pa smo ji rekli tututu. Poimenovanje je torej povsem organsko. Dejansko je bila to edina beseda, ki sem se je spomnila in je bila neposredno pred nami. Hkrati se mi je zdelo, da »tututu« zveni onomatopoetsko in je dober odraz tega, kar počnemo.