Novi stari Rudi Bučar

Novi album Kamen trn brin kantavtorja in enega najbolj popularnih slovenskih bardov, Rudija Bučarja, je izšel 6. oktobra, skladbe z albuma pa so najprej predstavili v oddaji Izštekani, ki je potekala v živo na Valu 202. Razprodani koncert v Cankarjevem domu, od koder naj bi izvorno prenašali dogodek, pa je bil zaradi tehničnih težav prestavljen. Gre za dokaj tipičen izdelek tega glasbenika, tak, kot ga od njega pričakujemo in vedno znova z veseljem čakamo. Na albumu je deset skladb, večinoma so to pesmi, povezane z Istro, nekaj pa je priredb, ki jih Bučar že dolgo izvaja na svojih koncertih. To so Ljubezen Marka Breclja, Nerodna pesem Tomaža Pengova, Je mimo leto Blaža Učakarja, proti koncu albuma pa še ljudska Noi volemo, ki celotni plošči vpihne neke vrste ljudsko zabavljaški ton. Saj ne, da bi po sili hoteli biti kritični do Bučarja, njegov pristop je pač zelo spontan, kar dokazuje že leta. Vedno ima na zalogi slogovne premetanke, ki znajo očarati in navdušiti, a mogoče bi bil počasi čas, da se kaj od naštetega poenoti še v zaključeno celoto, čisto tako iz umetniških nagibov, da bi se brez zadrege lahko reklo: žur je žur, plošča pa zapik, kjer so tudi vejice pomembne.

Istra je kulturološko zanimiva dežela in Bučar to v svoji (lokal)patriotski vnemi vedno podčrta z značilnimi napevi in vsebinami, ki pa vendarle najlepše zvenijo v lokalu za vogalom, v bolj intimni atmosferi, kjer je stik s publiko pristnejši in na široko odprt za komunikacijo. Lahko bi rekli, da je Istra nekakšna mutikulti celina, kjer se meša in v nove celote spaja toliko različnosti, da ima s tem že pridih pravljične zmešnjave, vezane na trdo življenje, ostro, a tudi milo naravo in neverjetno trdoživost tamkajšnjih ljudi. To je v svojih pesmih krasno izpovedal pesnik in duhovnik Alojz Kocjančič, ki je avtor besedila Kamen, trn in brin, verjetno najlepše skladbe na albumu. Skladba pravzaprav daje celoti liričen pridih, mehak in nežen, četudi je Kocjančičev naslov pesmi, ki je tudi naslov albuma, zreduciran na naštevanje brez vejic. To poenostavitev lahko razumemo kot kreativno svobodo in tudi kot konceptualno razširitev, saj je sama skladba na plošči korektno izpisana in je samo ena od desetih. A ni panike, to je pač glas Istre, glas z Obale, kot pravijo centralno fiksirani Slovenci, glas lepega sveta, ki je poln poezije in čustev, tako ljudskih kot umetnih, če poleg Kocjančiča omenim vsaj še pesnika Edelmana Jurinčiča in pisatelja Marjana Tomšiča. Je tudi glas določene odprtosti in svobode, čeprav v zaprtem geografskem okolju kamnov, trnja in brinovih jagod.

Bučar rad preskakuje med glasbenimi slogi (rokenrol pa folkenrol pa žurenrol so kategorije muzike, kjer se pravila rada sesedejo sama vase), ne ozira se na enotno linijo, pač pa raje po navdihu izraža vse, kar mu leži na duši. Ta značilna bardovska drža ga nedvomno dela ljudskega in široko priljubljenega. Tudi on je torej nekakšen multikulti glasbenik, in če se malo reklamno uglasimo s to trditvijo, recimo, da bo vsakdo našel kaj zase v tej glasbi. Še skladba Lačni blues, ki je imenitno izvedena, besedilno pa cilja na poslušalce z ne preveč zahtevnimi poetičnimi normami, se odvije kot simpatična prigodnica, gre nekako mimogrede in veselo, kar pa ne velja za Pengovovo Nerodno pesem, ki cilja na nostalgike in bolj »intelektualno« klientelo, takšno, ki se lahko sooči tudi z globokimi verzi. Pengov je pač znal očarati z glasbo, žlahtno vokalno izvedbo in z zgodbami, v katerih ne dominira verzifikacija vsakdanjosti, pač pa je to vrhunska poezija univerzalnih razsežnosti. Tokratna priredba (pravzaprav le nova izvedba istega) zazveni lepo, čeprav se je Pengovu postaviti ob bok izredno nehvaležno in nevarno. Je pač že del evergrina slovenskega kantavtorstva in s tem skoraj nedotakljiv ter vgrajen v estetski gen slehernega ljubitelja glasbe. Sam se kar bojim tovrstnih »reciklaž«, a je Rudi Bučar tokrat presegel vse predhodnike in pesem izvedel tako, da bi ji verjetno še sam Tomaž Pengov zaploskal. Nežno, z nekoliko več pop energije, a še vedno v mejah tistih višin, ki jih je imel v mislih avtor.  

Tako nekako skozi vseh deset skladb Bučar preigrava samega sebe, resda piše novo zgodbo, a na svoj preizkušeni način. Tako se s še enim lepim izdelkom vključuje v četico najbolj priljubljenih glasbenikov našega časa, čeprav se vendarle zdi, da plošči manjka resnični presežek. Če bi že hoteli biti malo kritični, bi Bučarju lahko očitali pisanost, pretirano preskakovanje v slogovnem smislu. Slednje je, kot rečeno zgoraj, v intimnem okolju kakšnega žurerskega koncerta nuja, če ne rečemo kar zakonitost, na plošči pa bi človek vseeno pričakoval bolj dodelan rezime, kaj bolj koherentnega in zaokroženega, nekaj kot mejnik v ustvarjanju. Saj ne, da bi po sili hoteli biti kritični do Bučarja, njegov pristop je pač zelo spontan, kar dokazuje že leta. Vedno ima na zalogi slogovne premetanke, ki znajo očarati in navdušiti, a mogoče bi bil počasi čas, da se kaj od naštetega poenoti še v zaključeno celoto, čisto tako iz umetniških nagibov, da bi se brez zadrege lahko reklo: žur je žur, plošča pa zapik, kjer so tudi vejice pomembne.