»Rad imam prosti čas«

Deset let bo, od kar je Niko Novak postavil mikrofon na stojalo, sedel na stol, vzel električni bas v roke in njegove gosto temne in meglene linije zabelil z globokim glasom pripovedovalca zgodb in (ne)zgod vsakdana, prepojenega z melanholijo, otožnostjo, bolečino, a tudi humorjem in kakšnim žarkom upanja. Takrat ni prvič obrnil nove strani v svojem življenju. Po garažnorockovski zasedbi Dicky B. Hardy, katere frontman je bil na prelomu stoletja in s katero je ob treh albumih (med drugim) dvakrat oddelal ameriško turnejo, je bil nato v skupini Kiks, ki je bila bolj kratkega daha, tako da je njen prvenec ostal zaprašeno pozabljen v naši polpreteklosti. V drugo dekado novega stoletja je ošabno stopil naprej s še enim karizmatičnim frontmanom, Brunom Subiottom, nekdanjim pevcem puljskih The Spoons, ljubljanske Borghesie, vrhniških Hic Et Nunc in na koncu še Roger N. Out, ki jo je tvoril s preostalimi člani Dicky B. Hardy. Skupaj sta vzpostavila šarlatansko-šamanski bluesovski tandem Incurabili, ki je rudimentarnejši, tako rekoč koreninski zvok suvereno odtisnil na štiri velike plošče. Po zadnjem Brunovem slovesu leta 2016 je Niko Novak nadaljeval svojo pot kot »osamljeni jezdec« in do danes nanizal sedem albumov in nekaj singlov. Če je bila druga plošča Remains, posneta leta 2017, pretvorjena v soundtrack filma Remains – Confessions to the Ghosts, ki ga je ustvaril z Matevžem Jermanom, in če so bili prvi trije albumi izdani na USB ključu, priloženem knjigi poezije 1, 2, 3, … 4 in podobno še S9 M10 (s priloženimi slovenskimi prevodi Novakovih pesmi), zadnjo, letošnjo dolgometražno ploščo Haphazard Reruns spremlja strip Tamare Mihalič.  Sem neke vrste arhivar, arhivar dogodkov, naj si bo ljubezenskih, barskih, slučajnih, uličnih ... To priredim, menjam, sestavljam, zraven pa imam še koš z besedili, ki še niso bila uglasbena in čakajo, da jih povlečem ven, in s takšnim detajlom dokončam zgodbico, ki se je zgodila meni ali komu drugemu ali pa sem jo našel v kakšni knjigi ali filmu in jo priredim svojim potrebam. Fraze in dogodke, na katere naletim, si zapomnim, jih prevedem in priredim za svoj komad.

Še ena nekonvencionalna poteza torej v nizu Nika Novaka, ki s svojim glasom, stasom in basom ostaja zvest sebi in svojo na videz minimalistično pojavo z roba sublimira v markantno celostno delo. 

Kdo je Niko Novak?

Ker je ta intervju o glasbi, sem glasbenik. Živim pa od delanja scenografij za filme ter za reklame za jogurt in salso, kar mi omogoča ukvarjanje z glasbo v prostem času in tudi potovanja po svetu, na katerih nabiram izkušnje.

Je omenjeno delo nujno zlo za glasbenika tvojega kova, saj ti omogoča, da se ti ni treba prilagajati, popuščati in delati kompromisov pri glasbenem ustvarjanju, temveč lahko ostajaš zvest samemu sebi in slediš svoji poti? 

V mojem primeru je jasno, da moram delati, ker mi to omogoča ukvarjanje z glasbo. In želim, da tako tudi ostane. Naj ustvarjanje glasbe ostane moj hobi. Nisem prepričan, če bi mi bilo všeč delati muziko in živeti od nje. Zelo rad jo še vedno delam, za zdaj, v inkasu je pa pač manko. (smeh) 

Za vsako posneto ploščo porabim eno leto. To je proces, med katerim se ne ukvarjam z vprašanji, koliko bo stala produkcija plošče, koliko bom zaslužil ali koliko koncertov bom naredil po njeni objavi. Pomembno mi je, da si naredim prostor v glavi za ustvarjanje, in ko imam deset novih komadov narejenih, jih grem posnet, ker naslednjih – dvanajstega, trinajstega in petnajstega – ne bi zmogel posneti. Torej, ko imam deset, enajst komadov, jih zvadim, izpilim in posnamem ter nato delam naprej nove komade. In ko plošča izide, je krog sklenjen, na zalogi pa imam že nove komade. 

Sploh slediš samemu sebi in svoji hiperprodukciji?

Saj ne gre za hiperprodukcijo. Bolj kot da bi sledil sebi, raje delam. Na leto ali leto in pol pač izdam eno ploščo in v desetih letih sem jih objavil sedem.

Po bendih Dicky B. Hardy v devetdesetih letih in Kiks v začetku novega tisočletja ter po Incurabili, tandemu z Brunom Subiottom, si stopil na pot solista. Kaj te je napeljalo k temu?  

Žal je šlo za posledico smrti Bruna, s katerim sva skupaj igrala, in nato moje selitve v Berlin, kjer sem imel dovolj časa za spoznavanje z inštrumentom, se pravi z bas kitaro, iz česar se je razvilo moje solistično ustvarjanje, s katerim sem prišel do prve plošče, druge, tretje in tako naprej. Nisem dober glasbenik, ampak to, kar ustvarjam, je res moje. Še vedno pa bi rad dal nogo na monitor in malo pljunil. Nikoli nisem izključeval možnosti, da bi bil v kakšnem bendu, ki se pač do zdaj ni zgodil. Kdo ve, mogoče me še kdo vpraša in nagovori.

 

Potreben je bil pogum, da si kot frontman s prve linije in z mikrofonom v roki presedlal na bas kitaro in se sede lotil glasbe. Kako se je to zgodilo, kaj je bil povod? Čisto naključje?

Slučaj. Osamljenost. Poezija. In dovolj časa, da sem jo uglasbil na eno struno. Zdelo se mi je enostavno. Že prej sva z Brunom nekaj brenkala, ampak nisva bila dovolj tehnično podkovana, bolj ljubitelja, z drugo besedo amaterja. Z basom mi je, preprosto rečeno, fino. Nikakor nisem hotel biti nekdo, ki v kotu gostilne z akustično kitaro poje o tem, da je šla pa potem prišla nazaj, ko sem šel jaz … 

Iz basa pogostokrat izvabiš globoke podtone in temne zvoke. Je na tvoje ustvarjanje vplivala vzporedna uveljavitev zvočnih umetnosti pa drone in druge eksperimentalne glasbe v zadnjih letih? 

Popolnoma nič. Name nič več ne vpliva. In nenazadnje, še vedno ne znam uglasiti kitare. Če mi kdo reče: G – D – C, jaz tega ne znam zaigrati, in da bi igral bas v bendu, to ne bi šlo, ker ga preprosto ne znam igrati. Lotil sem se ga kot samouk, ki ugotavlja, da ima na razpolago štiri strune: če pritisnem tukaj (z roko ponazori pritisk prstov na struno na vratu kitare, op. I. B.), je v redu, če pritisnem istočasno še na drugem mestu in gre zraven in se dobro sliši, sem zadovoljen, če ne gre, pa se s tem ne ukvarjam. Na takšen način zlagam sliko, ki se sicer velikokrat ponavlja, ampak tako pač je. Včasih pride najprej rif, včasih besedilo.

Kako pa nastajajo besedila, v katerih si oseben in melanholičen ter strežeš opažanja okolice, ki te obkroža?

Sem neke vrste arhivar, arhivar dogodkov, naj si bo ljubezenskih, barskih, slučajnih, uličnih ... To priredim, menjam, sestavljam, zraven pa imam še koš z besedili, ki še niso bila uglasbena in čakajo, da jih povlečem ven, in s takšnim detajlom dokončam zgodbico, ki se je zgodila meni ali komu drugemu ali pa sem jo našel v kakšni knjigi ali filmu in jo priredim svojim potrebam. Fraze in dogodke, na katere naletim, si zapomnim, jih prevedem in priredim za svoj komad. To so medmeti, ki jih vtikam v komade. 

Se imaš za trubadurja? 

Ne. Rad imam oder in ozvočenje. Rad imam koncert, za katerega ljudje plačajo karto in pridejo poslušat. Ne nastopam po berlinskih pajzlih, kjer bi igral za klobuk in kjer si bolj za background music, kjer ti zaploskajo in nato rečejo: Play the Beatles. Ne grem se tega in prav zato mi je fajn, da ne živim od glasbe. 

Kaj je bil razlog za odločitev, da stopiš za meje komforta domovine in greš v Berlin?

Nobene filozofije ni za tem. Delanja scenografij se človek nasiti in po petnajstih letih klanjanja oziroma tega kastnega sistema sem imel preprosto dost. Podaril sem kombi in vse orodje ter sprejel službo snemalca dopisnice TV Slovenija v Nemčiji. Tukaj sem oddal stanovanje, tam sem ga najel in se je pokrilo. Vse je bilo OK, dokler se mi tudi to ni dalo več delati. Vrnil sem se k reklamam, zraven pa ustvarjam muziko. Čas mi je zelo pomemben. Rad imam prosti čas. 

Kaj ti je dal Berlin?

Odpre, vse odpre. Lahko si opazovalec, lahko se potuhneš … Še vedno je zelo dobro mesto. Zdaj sem sicer v Ljubljani, a štirikrat na leto grem tja za tri, štiri tedne. Čez poletje sem bil tukaj, kmalu se vračam. Odbrenkal bom dva koncerta, srečal prijatelje … in zajel sveži zrak. Danes pogostokrat slišim, da se je Berlin pokvaril in podražil, vendar to govorijo ljudje najinih let, se pravi petdeset plus. Za nekoga, ki je star petindvajset let, je to še zmeraj najbolj liberalno in odprto mesto, kjer se dogaja in kjer si lahko, kdor pač si. Vsak večer lahko greš ven in še zmeraj lahko kelnariš dva, tri dni na teden in sanjaš, da boš glasbenik, igralec, režiser itn. Ves čas lahko črpaš iz Berlina, iz ljudi, iz dogodkov, iz vsega, kar te obkroža. 

Kaj pa ostala nemška mesta? 

Leipzig in Berlin sta zelo podobna, mogoče še Hannover in Hamburg, medtem ko je München čisto nekaj drugega. 

Kaj pa primerjava Berlina in Ljubljane, ki se je svoj čas okitila z imenom »mali Berlin«?

Bi se kar strinjal, po miselnosti smo si zelo podobni. Razlika je v velikosti. Tukaj poznaš sceno, in ko boš šel na koncert, boš poznal vsaj petino ljudi. V Berlinu nikogar ne poznaš. Ali je to dobro ali slabo, ne bi razpravljal. Zame kot glasbenika pa je še ta razlika: v Ljubljani imam lahko največ štiri koncerte na leto, ker potem se me boste nasitili in me ne boste več hodili poslušat, v Berlinu s petimi milijoni ljudi pa lahko igram vsak teden, vedno za drugo publiko.

Si tudi v Berlinu zgradil takšno bazo fanov, kot jo imaš na ljubljanskih koncertih? 

Se kar ponavljajo, ja. Malo je slovenske diaspore, malo so berlinski prijatelji in znanci. Ker se toliko dogaja v mestu, kjer imaš, denimo, ulico z dvajsetimi klubi, vsakega s svojim koncertom, se je tudi zgodilo, da je bilo prazno na mojem koncertu. Pač se zgodi, ampak pridejo pogledat. 

Po čem se naša scena razlikuje od nemške, Ljubljana od Berlina?

Ob klubih, kjer se igra po principu pay-to-play (plačaj za igranje, op. I. B.), česar ne počnem, prevladujejo klubi, kjer se dogovoriš za najem, če ne, igraš na klobuk. Princip je pač takšen, da za koncert najameš klub, plačaš tonskega tehnika in prodajalca kart. Ti postaviš ceno karte in vstopnina gre tebi. Torej, če želiš zaslužiti sto evrov, moraš prodati najmanj dvajset kart. Takšen deal je zato, ker mora vsak klub preživeti in ne bo šel v minus. Zdi se mi, da je pri nas scena bolj podprta z državnim in občinskim denarjem oziroma z javnimi financami. Tam ni takšnih prizorišč, kot sta Kino Šiška ali Metelkova. Sam najraje igram za vstopnino, toliko sem pač vreden. To velja za tam in tukaj. 

Igrati v Nemčiji pomeni tudi, da na koncertih prodaš več mercha. Pri nas te bolj podpirajo prijatelji in znanci, tam pa se res kupuje merch in vse gre, tako vinilke in cedeji kot majice. Občinstvo se zaveda, da bendi bolj ali manj živijo od tega. Zdi se mi, da pri nas še ni tega zavedanja. 

Je to razlog za tvojo produktivnost?

Ne. Se ti res zdi, da sem izdal veliko plošč?

Hja, tako rekoč ploščo na leto. 

Ja. To je samo deset, dvanajst pesmi na leto. 

Nastopaš kot osamljeni jezdec …

To je nekdo drug rekel. (nasmehne se) Nikoli se nisem predstavil kot osamljeni jezdec.

Četudi si solist, imaš vedno takšne in drugačne sodelavce ob sebi. Rad spoznavaš nove ljudi, se družiš, navezuješ stike in ustvarjaš z različnimi ljudmi, iz teh poznanstev črpaš energijo in rad povlečeš dobrobit. 

Seveda. Medtem ko se je tiskala zadnja plošča, ki je izšla poleti, sem dopolnil spisek novih dvanajst komadov, ki bodo šli na naslednjo ploščo. Po njej bi rad naredil ploščo duetov, z recimo petnajstimi ljudmi, s katerimi sem v stiku ali ki jih bom še povabil zraven. Komade bi lahko ustvarili in posneli tudi prek spleta. 

Nekaj takšnega, kot si že posnel s P. W. Longom in Joejem Armstrongom ali Gavinom Taylorjem?  

Tako! Ko snemam ploščo, povabim ali pokličem glasbenike, ki pridejo in dodajo svoje, iz česar se na koncu sproducira ploščo. Da je bolj raznolika. (smeh) Ko igram v živo, nastopam sam, izvajam poezijo v spremljavi basa. Imam tudi takšno ploščo Ambition to Help Is a Killer, ki jo je posnel Chris Eckman. Njemu se to zdi v redu, zame pa so komadi prepodobni.

To z dueti bi res rad naredil. Že dolgo se o takšni plošči pogovarjam s P. W. Longom, s katerim se slišim enkrat na mesec. Ves čas se o tem pogovarjava, ampak bolj ko se pogovarjava, bolj se čas odmika in nikamor ne prideva. Želim si jo narediti s prijatelji in znanci, saj če se že družimo in imamo podoben pogled na svet, zakaj ne bi vrinili še takšne plošče vmes. Gre za veliko boljše glasbenike od mene, zato se bom moral pošteno potruditi. Ne bi rad, da oni nadgradijo moje komade, ampak da nekaj naredimo skupaj.

Koga imaš v mislih oziroma na popisu ob P. W. Longu in Joeju Armstrongu?

Sem odprt za sodelovanja. V bistvu bi rad delal z ljudmi, ki bi radi sodelovali z menoj, ne glede na žanr, v katerem sami ustvarjajo. Komad ali dva bi z veseljem posnel s kakšnim modularcem, pankerjem, klasikom, jazzistom, pevko ... Zanimalo bi me tudi, kako bi skupaj zvenela zgolj dva basa in dva vokala.

Veliko sodeluješ z Jimom Jonesom iz Londona, nekdanjim članom Thee Hypnotics, Black Moses pa serije njegovih aktualnejših bendov. Tudi zadnja plošča Haphazard Reruns je nastala pod njegovo producentsko taktirko. Kako si navezal stik z njim? 

Deset let nazaj sem iskal producenta, ki bi cenil moje delo. Jima Jonesa sem poznal, njegov kontakt mi je dal Terens Štader. Pisal sem mu, da imam komade, ki bi jih posnel pri njem. Odgovoril mi je, da seveda. In ker šepajočih konjev ne menjamo, se je nadaljevalo tako, kot bi hodil na kavo v isti kafič; k istemu človeku grem posnet ploščo. Vmes sem eno ploščo posnel v Berlinu z Leonardom Kaagejem in eno s Chrisom, naslednjo bo pa nekdo drug. Nekaj se izpoje, nekaj ostane vedno v redu. Ne razmišljam veliko o tem. 

Kakšne so izkušnje z Jimom Jonesom? Katero ploščo bi posebej izpostavil? 

Pomembnejše mi je besedilo kot pa muzika, za katero on poskrbi. Sploh ne morem izpostaviti posamezne plošče. Vem, kateri komadi so boljši oziroma slabši. Plošče so zame kot dokument, so komadi, ki bi jih lahko posnel prej ali kasneje. O sodelovanjih z različnimi producenti lahko rečem, da ni bistvenih razlik, vsi so profesionalci. Bolj kot producente rabim glasbenike, ki posnamejo posamezne dele. Seveda so razlike med producenti, eni so bolj prijazni, drugi manj. V današnjem času splošne dostopnosti tehnike za snemanje se mi ne zdi, da je vloga producenta tako pomembna, kot je bila nekoč. Ni več takšnih producentov, kot je bil Phil Spector s svojim »wall of sound«, ko so ti govorili, kako mora kaj biti. Danes pridejo bendi z dodelanimi komadi v studio k producentu, ki je pravzaprav tonski tehnik, ki se razume na produkcijo. V popu je morda še vedno tako, da nekdo napiše besedilo, nekdo drug glasbo, producent pa pove, kako in kaj, v bolj alternativni glasbi, sploh kitarski, pa bend zvadi komade, ki jih pride pripravljen posnet. Tudi sam tako delam, producenti samo nadgradijo.

Se je pa Jim Jones vendarle izkazal s številnimi detajli, s katerimi je obogatil tvoje komade.

Seveda. Bil je fizično prisoten in tudi igral je, jaz pa sem bil naročnik, ki je pokimal, ali je dobro ali slabo. Gre za direktni biznis. Šel sem za en teden v London oziroma v primeru zadnje plošče sploh nisem šel gor, ampak sem tukaj posnel bas kitaro in glas ter mu poslal te posnetke skupaj z denarjem. Potem sem čez nekaj časa dobil nazaj. »Si zadovoljen?« »Ja, hvala, see you next year.« In plošča je bila narejena. 

Kako si prišel do francoske založbe Ports of Call Music, ki je tvojo zadnjo, aktualno ploščo založila skupaj s Škucem?

Prek prijatelja iz Berlina, ki se je preselil v Francijo in odprl založbo, kjer ima pet, šest znancev oz. prijateljev. Vprašal sem ga, če bi lahko prišel zraven, in je rekel, da seveda. To je to. Samo papirje je zrihtal. 

Pri svojih izdajah se ne oklepaš samo enega formata izdaje, nimaš samo vinila ... 

Prve tri – Gone, Remains in Pankow – sem izdal skupaj na USB ključu, ki sem ga privezal na knjigo z besedili 1, 2, 3, … 4. Nato so prišli na vrsto vinili pa še ena knjiga S9 M10, prav tako z USB ključem, zadnja pa je izšla na CD-ju in vinilu, katerima smo priložili strip. Prijateljico Tamaro Mihalič sem prosil, če bi narisala videospot za Domestic Opera. Ko ga je narisala, sem jo vprašal, če bi narisala strip. In tako je narisala deset zgodbic in iz tega je nastal strip, za katerega dobiš QR kodo, da bereš strip in poslušaš muziko. 

Kako izbiraš vse te formate?

Ne gre za hud načrt, v bistvu se prilagajam. V zadnjem primeru sem preprosto vprašal, če bi narisala strip, in je rekla, da ja. Pri tem stripu mi je fajn, da je zraven, ker gre za ploščo z nekoliko težje razumljivimi besedili. Strip slikovno razloži, kaj je umetnik s tem želel povedati. (nasmeh)

Si fan stripa?

Niti ne. Tudi ne poslušam takšne glasbe, kot jo sam izvajam. 

Kaj pa poslušaš? 

Ista jajca. Enkrat na teden ali dva si zagotovo dam gor Stooges. Zdaj pa je itak toliko muzike, da se izgubiš in ti nič ne more postati všeč. Tako hitro gre naprej, da preprosto ne moreš več zdrajsati plošče ali komada. Ni časa. In tako je tudi z mano, tudi sam nimam več časa, da bi dvajsetkrat poslušal novo ploščo, kot se je to včasih počelo. 

Kot scenograf filmov in reklam si te izkušnje prenesel tudi v svoje ustvarjanje, v spote in filme s svojo glasbo?

Vesel sem, da si to vprašal. Pri glasbi imam rad, da se jo vidi, da se jo gleda. Kot pri knjigi, ki jo bereš, si opisana zelena vrata z dvema stopnicama lahko predstavljaš. In prav tako bi rad, da se moji komadi, ki so zgodbe z uvodom, jedrom in zaključkom, poslušajo in gledajo, da se jih lahko vidi in da si jih lahko predstavljaš. Iz tega črpam navdih in zdaj tudi sam delam spote ali pa s prijateljem Matevžem (Jermanom, s katerim sta med drugim ustvarila film Remains – Confessions to the Ghosts, op. I. B.). 

Pri tem se zelo rad zatečeš k črno-beli tehniki, k bolj dokumentaristično arhivskim tonom.

Črno-bela se mi še vedno zdi lepa, to pa ne pomeni, da ne maram barv. 

Ima pa črno-bela v sebi melanholični moment, naboj. 

Res je, mogoče tudi zato. Zmeraj je boljše črno-belo. Kjer se le da, dam v črno-belo. Če je v barvah v redu, potem ostane v barvah. Če je samo malo boljše črno-belo, bo ostalo v barvah. Ko pa je črno-belo v redu, bo črno-belo.

Ko sem že omenil melanholijo, me zanima, če se s svojimi pesmimi, s svojimi besedili in muziko na neki način poslavljaš od sveta, kateremu si pripadal? 

Ne. Ali pa se že zelo dolgo poslavljam in se bom še dolgo poslavljal. (smeh) Ne, vse to je isti svet. Kot sem že prej rekel, še vedno bi rad divjal. Ne vem pa, če bi še sedel v kombiju in se cel mesec vozil naokoli, ali pač. Nič se ni spremenilo. Za enkrat se še ne poslavljam. Melanholija je bila vedno prisotna. Danes napišem tisto, kar vidim oziroma kar se mi zgodi, je pa danes življenje bolj melanholično kot svojčas. To poskušam popraviti s humorjem sem ter tja. 

Kako pomemben je humor?

Zelo, humor mora biti vsak dan. Ne vem, če si opazil, da imam na vseh ploščah le štiri ali pet refrenov. Ne, da nočem imeti refrena, rad bi ga imel, ampak potem si rečem, saj sem že povedal, zakaj bi se ponavljal. In tako težko naredim in dobim hit. Ker nima refrena, si ga ne boš prepeval na avtobusu. 

Misliš, da lahko napišeš hit?

Absolutno, z vsako muziko lahko dosežeš hit, ki ga nekdo samo brunda ali dela z balončki v vodi. Če se nekdo odloči, da bo dal komad v špico nadaljevanke, imaš takoj hit. In vsak komad je lahko hit. Če ni promocije, pa se nič ne zgodi. Seveda imaš lahko kritiko v Guardianu ali v reviji Wire, ampak to stane. Plačati moraš nekoga, da uredi in plača novinarja, da napiše recenzijo. Če plačaš, dobiš največkrat štiri ali pet zvezdic. To se mi zdi moralno sporno. 

Veš, kakšno vsoto je treba za to plačati? 

Ne, ampak vem in poznam, kako to teče. Ne govorim v prazno. Spraševal sem kolege v Angliji, kako bi lahko prišel do recenzij pri njih, pa so mi dali kontakt človeka, ki se s tem ukvarja oziroma ki pomaga pri promociji. Ko sem bil v stiku z njim in to izvedel, sem se mu zahvalil. Gre za danes običajno pot benda. Če boš vložil dva ali pet jurjev v promocijo, ne boš dobil nič nazaj; če boš vložil petdeset jurjev, se zna zgoditi, da boš dobil nazaj šestdeset ali celo sto. Nekoč so to plačevale založbe, danes mora bolj ali manj sam bend oziroma izvajalec poskrbeti za to.

Velika škoda je, da je kritika v zatonu. Zunaj se je pač uveljavilo, da so kritike v medijih plačane s strani založbe oziroma njene promocijske službe. Plača se za kritiko, plača se za intervju in zato danes ni več kritike. Vse skupaj je postalo ekonomsko-propagando sporočilo. Bolj kot takšnih pogovorov, kot ga imava zdaj, bi bil vesel kritike. Tega je premalo. Želim si prebrati, kaj si kdo misli o moji glasbi. Želim si analize svojih komadov, kaj je dobro in kaj ni, saj imam jaz največ od tega, da delam boljše komade. Zato imam rad kritiko, tudi če dobim samo tri zvezdice; in zanje še nisem plačal. Mogoče je kdo žalosten, ko dobi dve zvezdici za ploščo, vendar če nekdo argumentira, kaj bi lahko bilo boljše, ali izpostavi, kaj je dobro ali slabo, ima ustvarjalec samo plus od tega za svoje nadaljnje delo. Danes, ko ni več dovolj časa na razpolago, se objavljajo ocene, ki so na pol prekopirane iz promocijskih materialov z navedki, kaj je ustvarjalec ali nekdo drug povedal o tej izdaji, druga polovica pa je samo še neko doživljanje te plošče. 

Na sceni si kot izvajalec od sredine devetdesetih let. So se razmere v tem polju tako zelo spremenile do danes? 

Zame ne, za druge mogoče. Zame se ni spremenilo, ker nikoli ni bilo ne denarja ne slave in konec koncev tudi vizije ne. Šli smo pač igrat, kjer se je dalo igrati. In zdaj je isto.

Si že razmišljal, da bi ustvaril svoj bend, Niko Novak Band? 

Imeli smo celo vajo, a ni bilo nič iz tega. Tudi nimam potrebe, da bi delil honorar s štirimi. (smeh) Ni pa moja muzika na ravni Marka Lanegana in do nje nikoli ne bo prišla. Duete pa bi šibal. Omenil bi projekt Inspired By v Kinu Šiška, kjer smo ob filmskih projekcijah igrali glasbo Nicka Cava in Toma Waitsa pa PJ Harvey. Bilo je fino, imeli smo en mesec vaje za koncert, ki se ga potem ni več ponovilo. Sicer smo se še nekaj časa dobivali in delali na novih komadih, ampak pri teh letih, obveznostih, službah, družinah in otrocih se štiri, pet ljudi težko redno dobiva. Bend mora vaditi vsaj trikrat na teden, da kam pride, če ne, se proces razvleče na pet let in se vmes ustavi. Tako pa se zjutraj zbudim, se zavijem v brisačo in brenkam pol ure. To mi je super vaja. Najboljše stvari se naredijo v mladosti, ko si na faksu in imaš bend, čas za vaje, telo, ki se hitro regenerira, ter imaš štiri vaje na teden in petdeset koncertov v šusu. Nismo več zares mladi, čeprav sodimo v generacijo, ki si je podaljšala in raztegnila mladost, vendar nismo vsi Charlie Harper iz UK Subs, da bi bili v kombiju vsak dan. 

Bi ga povabil v duet?

Ga ne poznam tako dobro, ampak ja, seveda, ko ga bom naslednjič srečal, ga bom vprašal. Če bi me Cosmic Psychos povabili pet, bi takoj šel za pol leta v Avstralijo. 

Iz povedanega sklepam, da po vseh teh letih svojih junakov in idolov nisi zamenjal.

Ne, nisem. S kom?! Veliko stvari odkrivam za nazaj, ampak je žal preveč vsega in premalo časa. Nedavno sem si pol ure nabijal Sama Cooka, nato sem hotel še to pa ono slišati in na koncu sem pristal pri Motörhead. 

Giblješ se po umetniških krogih in prakse, s katerimi se srečuješ, vsekakor vplivajo na tvoj kredo, na tvoj izraz, na tvojo estetiko.

Nedvomno, vendar bi povlekel ločnico med svojim delom in svojo muziko. Delam pač kot scenograf, postavljam razstave, na primer v Galeriji Škuc, sodelujem z Mestom žensk, in to je moje delo, za katero sem plačan. Seveda pa iz tega, kar živim, tudi črpam. Dan po opravljenem delu lahko to prelijem v svojo ustvarjalnost.

V svojih pesmih si torej res dokumentarist?

Bolj pisec kratkih zgodb. 

Je Nika Novaka treba poslušati s plošč ali ga je bolje doživeti v živo? 

Po moje je isto, imam pa raje v živo, da pridejo ljudje poslušat. Nič ni narobe, če me kdo posluša doma med kuhanjem ali čiščenjem, za razliko od koncertov pa je to bolj za ozadje. Ko pomivaš okno, ne moreš gledati filma. Rad imam, da se me posluša tako, kot se gleda film oziroma bere knjigo.