V svetu osamljenega jezdeca

Samo tri tedne po tem, ko nas je na začetku julija 2016 zapustil Bruno Subiotto, je njegov kompanjon iz skupine Incurabili, Niko Novak, izpeljal svoj prvi koncert. Intimno, nabito s čustvi, na trenutke pretresljivo je odmevala žalostinka v zakotju stare Ljubljane, na letnem vrtu galerije ŠKUC. S tihim poklonom soborcu se je Niko predstavil v novi luči. To ni bil napadalni punkrockerski pevec, kot smo ga poznali iz benda Dicky B. Hardy, niti ošaben in razpuščen v odpadniškem stilu Incurabili. Iz oguljenega usnjenega naslonjača je, naslonjen na razmajani bas, brundajoče pripovedoval svoje otožno obarvane pesmi v zadržani bardovski maniri, brez kaplje patetike in ravno prav pošvedrano. Na videz monotoni komadi so prepojeni in zamaščeni, od ritmike in stranskih vokalov prek šumov in hrupa do izstopajoče melodičnih poudarkov kitare, violin, klavirja, ki ne le razgibajo zvočni spekter, ampak dajo pesmim (melo)dramatični naboj, iz kakšne pa naredijo tudi čisto pravi hit. Popeljejo nas na potep po (berlinskih) klubih, barih, špelunkah, od šanka in plesišča do rjuh in tuša, kjer skupaj z Nikom iščemo naslednje jutro in brskamo za prebliski včerajšnjega spomina.

Ko je kakšno leto kasneje med prijatelji zaokrožil nesojeni debi, ki ga je posnel v Londonu z Jimom Jonesom, ni bilo debate: vsi po vrsti smo ga nagovarjali, naj, za vraga, izda to ploščo. Niko je okleval; če že, potem za kakšno resno založbo. Čas je tekel, med založniki se nihče ni zagrel, Niko ni odnehal, a plošče vendarle ni izdal. V Berlinu, kjer je v zadnjih letih našel svoj ustvarjalni domicil, je koval nove komade naprej. Potem je letos poleti po kuloarjih zaokrožila vest, da je nov, tretji album prekleto hud, briljanten, fantastičen … Tretji?!? Kje se je pa drugi izgubil, če sploh prvi ni zunaj? In kot strela z jasnega je padlo, da ga najdemo v filmu Ostanki – izpovedi duhovom (Remains – Confessions to the Gosts), ki ga je z Matevžem Jermanom zmontiral iz neuporabljenega materiala za film Mama Vlada Škafarja in je bil na ogled poleti na Kino Otoku v Izoli, na Postaji Topolovo in na Festivalu slovenskega filma. 

Poletje se je razvleklo, Niko se je potikal po Ljubljani in konec septembra, preden se je vrnil v Berlin, nastopil v Pinelini dnevni sobi. Še bolj oguljeno, še bolj minimalistično in za kanec bolj sramežljivo kot takrat v Škucu. Še enkrat se je potrdilo, da ima Niko naklonjeno, če ne že prav zvesto bazo sledilcev-prijateljev-oboževalcev/k, ki smo dolgo, zelo dolgo čakali njegov novi koncert, predvsem pa uradno objavo tega. In kdor čaka, dočaka: potrpežljivost je bila poplačana z domišljeno in lično izdajo v obliki knjige 1, 2, 3, … 4, ki zaobjema zadnjih pet let njegovega ustvarjanja. Knjiga je sestavljena iz štirih poglavij poezije, z besedili komadov s treh albumov, posnetih med letoma 2016 in 2018 v Londonu, ki so dodani na USB ključku, privezanem na knjižno vrvico: I. Gone, II. Remains in III. Pankow, četrti pa je za zdaj objavljen samo na papirju, a z naslovom Soon napove naslednji, četrti glasbeni album. 1, 2, 3, … 4 se bere kot plošča, posluša kot knjiga in prav škoda je, da ni dodan še film, da bi si njegovo glasbo tudi pogledali, saj Ostanki – izpovedi duhovom (Remains – Confessions to the Gosts) skozi pesmi o ljubezni, pijači in smrti mimetično ujamejo simboliko okruškov in utrinkov njemu usojene otožne navihanosti. 

Vse tri plošče so bile posnete na istem mestu in z isto ekipo, v londonskem Space Eko East Recording studiu s snemalcem Alexom McGowanom in producentom Jimom Jonesom, kar je seveda vplivalo na celovitost te večplastne izdaje. Skozi kronološko zaporedje plošč odkrivamo rast in nadgrajevanje ustvarjalne sinergije in medsebojne empatije med Nikom in omenjenim studijskim tandemom. Če je Nika do prvenca še preganjala skrb, kako z različnimi tolkali, doma narejenimi inštrumentalnimi pomagali in efekti oblikovati svojo zvočno podobo en-človek-orkestra, ga je očitno izkušnja snemanja prvenca razbremenila, saj nam II. in III. razkrijeta, da se je posvetil predvsem skladanju pesmi z basom in glasom, vse ostalo pa prepustil Jonesu, ki je skupaj s snemalcem McGowanom prepoznavno zabelil Nikov minimalizem. Sledil je njegovemu otožnemu tonu in podčrtal njegov občutek za humor. Kdor pozna delo Jima Jonesa z zasedbo Jim Jones Revue, s katero je pred leti gostoval pri nas, in zlasti z aktualno zasedbo The Righteous Mind, bo v aranžerskih in producentskih posegih prepoznal številne njegove zvočne manipulacije in eskapade, ki niso izvedene grobo, na silo, ampak z garažno galantnostjo. Z njimi je Jim Jones skoraj soavtor komadov. Rast njunega medsebojnega zaupanja se stopnjuje v niansah razlik med enko (I.) na eni strani ter dvojko (II.) in trojko (III.) na drugi. S slednjima je Nika dokončno ustoličil kot samoniklega barda. Poudaril je njegov razpon, ki sega od Leonarda Cohena do Nicka Cava, od Iana Curtisa do Micka Harveyja in še koga, predvsem pa je okrepil njegovo avtorsko samozavest in avro. Na videz monotoni komadi so prepojeni in zamaščeni, od ritmike in stranskih vokalov prek šumov in hrupa do izstopajoče melodičnih poudarkov kitare, violin, klavirja, ki ne le razgibajo zvočni spekter, ampak dajo pesmim (melo)dramatični naboj, iz kakšne pa naredijo tudi čisto pravi hit. Popeljejo nas na potep po (berlinskih) klubih, barih, špelunkah, od šanka in plesišča do rjuh in tuša, kjer skupaj z Nikom iščemo naslednje jutro in brskamo za prebliski včerajšnjega spomina. S trojko (III.) prestopimo mejo, ko se lahko (kot v primeru kar nekaj aktualnih solistov) spet vprašam, kdaj bo Niko Novak nastopil z bendom, saj je vse pripravljeno, da ga katapultira iz naslonjača. 1, 2, 3, … 4 ni produkt dela in bivanja v kakšni umetniški rezidenci, porodila sta ga življenje in pot boema na relaciji Ljubljana–Berlin–London, ki dihata kot eno. 

Kdo ve, kje se Niko potika v tem hipu, za katero mizo in v kateri z opojnimi hlapi prepojeni beznici doživlja in riše naslednji komad. Kaj nas briga, s kom ga pije ali se mečka, koga pogreša in kaj mu hodi po glavi, to je njegova stvar! Naj pa nikar ne pozabi, da nam je ostal dolžan … štirko.