Filozofija »Klon optimizma«: daleč je res bližje

Da veš, kaj si in kaj delaš, je potreben najmanj čas. Pa samozavedanje, samospoznanje, samokritika ... V Klon-u so to načeloma dosegli, in to ne tako zgodaj. Celjska rock postava Klon, kjer sta Gregor Videc (vokal) in Goran Koražija (kitara) nadaljevala pot iz punk ekipe Multiball, le da zdaj z Urbanom Krčem (bobni) in Luko Vinkom (bas), na svojem tretjem albumu Daleč stran uživa v tem, kar dela. Po prvih dveh, Klon1 (2020) in Odklon (2022), ter živi reinkarnaciji L1VE (2021), je to speven kitarski rock z močnimi refreni, mastnimi rifi in izpiljenim zvokom. Klon je rock bend, ki uživaje (po)ve, zakaj je rock bend. Zdaj z več ne sicer popolne, a opazne predrznosti, kot smo pred štirimi leti namignili za Odklon. Z Daleč stran dobiva bolj izkušeno in zvesto rock publiko, ki ji gola nostalgija ne zadošča, zato imamo tu zdaj speven, prepričljiv album, ki želi tudi nekaj povedati. V tem je uspešen na svoj mamljiv način. Na albumu Daleč stran je šel Klon še dlje od doseženega na Odklonu. Užival je, se sprostil in povedal, kar je želel, in točno tako, kot je želel. Zato zveni tako, no, preprosto, dostopno, dosegljivo. Malo verjetno je, da bi z naslednjim albumom glasbeniki prišli še kam dlje, saj se niti za hip ne zdi, da bi si to sploh želeli. Bi pa lahko, nedvomno. Daleč stran je oddaljena bližina. Presneto blizu. Čemu? O tem pa se bodo odločali sami.

Klon je bil že ob nastanku leta 2018 bend, ki je na podlagi izkušenj in sodelovanj vedel, da nikoli ne bo prvokategornik rocka, ampak zdaj se s tem res ne obremenjuje in raje unovči stare punk multiballovske principe, vsa možna sodelovanja ritem sekcije, skratka, to je zvočno samozavesten bend. Produkcija je še bolj izčiščena in ne premišljuje preveč, temveč gre direktno do poslušalca. Ve, koga nagovarja, niti malo se ne ozira na čas, prostor, trende. Vse to bi fantje najbrž lahko posneli že pred desetimi, petnajstimi leti, a pač niso. Sploh nekaj tako očitnega, kot je Kaos. »To. Je. Totalni. Kaos!« so postavili na začetek, ki gre naravnost v refren. Zlahka najdejo močen, pedanten in neposreden zvok čez kitare, kjer je nezgrešljiva podstat. Produkcija, kot pravijo sami, se od prejšnjega albuma ni spremenila veliko, prej zvok, ampak v Kaosu se vidi, da vedo, kaj želijo sporočiti in komu, ko »lovec postaja plen / glej, vsi signali naj že kaos sestavi«. Daleč stran bo najbrž album, ki ga zna podpisati Nič ni tako, kakor se zdi. Čeprav je vokal v tem komadu malenkost sredinski, je besedilo, ko pride megafonsko do še enega prepoznavnega refrena, tisto, ki naredi razliko. »Plastični, dresirani ponujajo nov fix! / Laž je resnica. / Resnica je laž. / Neskončen medijski spin.« Komad je postal popevka tedna na Valu 202 in je v naboru konkurence izstopal kot dokaj izkušen kitarski rock. Prežvečen, klasičen, klišejski? Ne. Klon ni skupina, ki bi se moderno ogibala novega vala in obenem lovila zaostanek za slo rock kanonom, se pa iz komada v komad ves čas vidi, zakaj sta Videc in Koražija iz Multiballa vzela Klon tako zares in svojo punk dozo pustila v ozadju. 

Naslovna skladba Daleč stran ni presežek, le še en dokaz, da se z dodelanimi rifi in prepoznavnim konceptom, ki komaj čaka na refren, lahko dela rockovske balade, ne da te zvenijo prežvečeno. Prednost Klona je, da ne tekmuje z mega popularnimi hiti lastne diskografije. Klon je bend, ki ga lahko slišiš tudi kasneje kot zasedbe, s katerimi si odraščal. Gregor Videc bo vedno imel pop punk zmožnost narediti refren, ki kot da ga slišimo že stotič, a gre vseeno nemoteče v uho. Poboža in pritegne, četudi ne bo nujno tam ostal. Kdo? je prav tako postal popevka tedna na Valu 202, kar je že večje presenečenje. Videc prepriča z vokalom, ki ni enoznačen, preizkusi več odtenkov in barv, kar v tem konkretnem komadu zagrabi, medtem ko na albumu kot celoti malenkost zbega. Ampak Kdo? zares štrli zaradi svojega opazovanja: »Kdo še pleše celo noč? / A sploh še kdo? / Kdo še poje na vso moč? / A sploh še kdo?« Retorično spraševanje kot posledica prestopa v krizo srednjih let. Črnogledost je kar močna, utesnjena, deluje skoraj osamljeno, pozabljeno in ne ponuja izhoda, ko se sprašujemo, ali še kdo živi na polno. Očitno izhoda ni treba ponuditi, kot dokazuje dejstvo, da je to še ena popevka tedna. Ampak v smislu celote to najbolj učinkovito naredi pesem Zmage in porazi, ki ji ustrezata akustično ozadje in počasnejši tempo s posodobljenimi dovtipi, kot sta »generirani obrazi« in »moderni smerokazi«. Kar je v Kdo? preizpraševanje, je v Zmagah in porazih pomiritev s sodobnim časom, kjer je Klon kreativni opazovalec. Za dodatni učinek pesem zavije še v ne potrebno, a mamljivo zborovsko prepevanje, kar podkrepi željo po poudarjanju osrednjega sporočila in refrena. Klon v tem primeru očitno snema komad, ki je zamišljen kot stadionski, za stadione, ki jih niti nimamo, ko kitarska solaža odmeva čez dolgo ponavljanje in skoraj terja nesramno drag videospot. Čase, ko je bil rock na piedestalu, vsaj devetdeseta leta. 

Daleč stran se nato začne odločati, ali bo svetel ali temen. In nepričakovano postane temnejši. Ti in jaz je skoraj tri in polminutni komad, ki pa premore vsega enajst besed v dveh vrsticah. Ko je manj teksta, je več rifov. »Ti in jaz, dve senci en obraz / Res sva fucked up!« Ti in jaz je dobil videospot, kar na začetku preseneti, saj gre za komad, ki sprva nakazuje, da bo še eden iz nabora prepoznavnega stila, skoraj mašilo, nato pa na vsem lepem zavije v instrumentalni, rifovski odklon, zelo dobrodošel odklon. Albumu daje ostrino in globino, čeprav se na sredini s klaviaturami približa koketiranju z domačim mainstream rockom. Ampak ne glede na to se potem prime tudi Skozi ogenj skoz dim. Prehoden in klonovski, pa vendar z vokalom najde še marsikaj globoko v albumu. »Je to poslednji ples, labodji spev / sem ponucana mašina za odpis?« Če bi kaj takega pel Grega Skočir – in simbolika v verzih je bigfootmamovska –, bi to na te kitare sprejeli kot klasiko in retro, pri Klon pa deluje postklasično za rock, ki je še tukaj, ko klasičnega rocka ne moremo več poslušati. Skozi ogenj skozi dim bi bil pred petindvajsetimi leti udaren komad, zdaj pa je komad o udarnosti tistih, ki še vedo, kaj je udarnost. V krasni skladbi Filozofi Klon pokaže, da je še lahko punk. Ni težko zgrešiti punk prepevanja (ooooo), prav tako ne ciljnega občinstva (šankovskih komentarjev starejših časov in spletnih anonimnežev modernejših), toda prav očitnost je tista, ki zagrabi – s klaviaturami vred. Presenetijo, pritolčejo, privijugajo, da se Klon izkaže za trenutno resnega konkurenta, ko gre za kitarsko retro sestavljanje popevk, ki gredo strašno lepo v uho. Klon se igra, hkrati pa s »sam povem, da nč ne vem« deluje gimnazijsko sokratovsko. Filozofi so častni krog in zmaga, eden najzabavnejših tovrstnih komadov, kar se jih da slišati v tem času. Tudi po zaslugi Urbana Krča, saj so njegovi bobni natančno postavljena naglasna znamenja, točno tam so, kjer so poudarjeni naglasi dobrodošli. In ko v kontekstu in toku albuma sledi basovski Greh, kjer se Luka Vinko z basom tako koristno prebije naprej, da si želimo še več tega, je Videc frontman, čigar imena širna Slovenija resda ne bo poznala, a bi ga lahko. Ampak sam se ne obremenjuje zaradi tega. Optimisti kot edini na tem albumu pač pridejo prepozno. Ta komad ima čisto vse, kar naj bi imeli v taki skupini, in to je tudi studijsko najbolj bendovski komad izmed deseterice, vsak inštrument je izrazit, ne več tako globoko potisnjen v skupno zvočno sliko. Se pa na tej točki pojavi pomislek glede vokala. Videc ima nesporno zmožnost prilagajanja z varno melodijo, toda zdi se, kot da vokalu vseeno nekaj malega nekje zmanjka. Kar ni preostra kritika, saj refrenu Optimistov res manjka čisto malo, da bi ga na pamet znali zdeklamirati številni. »Večni optimisti / se borimo, vztrajamo! / Romantične zamisli / ne popuščajo.« Optimisti so najbrž najbolj popularen komad Klona, kar je razumljivo, nekoliko nerodno je le, da gre za pesem, kakršne so v bendu že znali posneti. In jih radi snemajo. Ampak zares pa so preboj na tem albumu naredili z vsem, kar je sledilo. Optimisti so namreč stari dve leti, Daleč stran pa je v tem trenutku časovno neobremenjen. V Klonu se sliši, da so zreli, čeprav ne zvenijo niti malo stari. 

Na albumu Daleč stran je šel Klon še dlje od doseženega na Odklonu. Užival je, se sprostil in povedal, kar je želel, in točno tako, kot je želel. Zato zveni tako, no, preprosto, dostopno, dosegljivo. Malo verjetno je, da bi z naslednjim albumom glasbeniki prišli še kam dlje, saj se niti za hip ne zdi, da bi si to sploh želeli. Bi pa lahko, nedvomno. Daleč stran je oddaljena bližina. Presneto blizu. Čemu? O tem pa se bodo odločali sami