03.05.2021

Epidemično željno rock kloniranje

Klon so s ploščo L1VE na nek način še enkrat posneli prvenec. V živo, na novo in premešano. In z gostom. In ... prodrli do razmejitvene točke slovenskega kitarskega rocka.

Jaša Lorenčič

L1VE

Klon

L1VE

samozaložba
2021

Kako narediti preboj? Ne kako. Kaj še narediti za preboj? Skupina Klon se res bori. Saj tega njeni člani ne počnejo prvič, vsaj ne vsi. Počnejo vse, kar naj bi se počelo, in še več. V treh letih od nastanka so najprej izdali prvenec KLON 1 (2020). Tik pred epidemijo. Ter nato v koronskem letu skušali najti načine, da bi se prebili s polurnim repertoarjem, z manj-je-več pristopom, z osmimi komadi. Tako so posneli prvenec. V živo, na novo in premešano. In z gostom. In ... prodrli do razmejitvene točke slovenskega kitarskega rocka. L1VE je živa reinkarnacija oziroma kloniranje prvenca. Lockdown kreativnost. Poskus. Pogumen in upravičen, ker Klon kot skupina verjame, da je studio osnova, koncerti pa bistvo. V zgolj sedmih skladbah ne moreš izgubljati časa ali zapravljati priložnosti. Lahko ... kloniraš. In če nič drugega, žagaš. V živo. Četudi samo v kamere. Kar je le eden od dokazov, da želja po rocku v pandemiji ni zamrla.

Klon ima specifično štiriglavo postavo z dvajset let razlike v EMŠO med člani. Klon kot skupina želi graditi na preverjenem rocku, vsekakor pa ne prestarem rocku. Ima izkušnje, a tudi mladost. Ve, da potrebuje svojo izraznost. Pozornost pa morda najbolj pridobi s tem, kako z materinščino obdeluje kitare. In ne nujno zgolj obratno. Nenaključno deluje kot naslednica Nude, pa še zdaleč ne le zaradi celjske naveze, temveč zaradi zvoka. Melodika refrenov zveni sorodno. Ampak tudi ko na tej koncertni plošči gostuje Tone Kregar, zadeva ne deluje ziheraško. Ne hlepi po dobrih starih časih in ne teče za zamujenim (generacijskim) vlakom. Kar skupini koristi, je nezamenljivi vtis, da res nažiga iz golega veselja, ki pa sloni tudi na medijski izkušenosti. Obe skladbi, predlagani za popevko tedna, Iskra in Bam! Bam! Bam!, sta to postali. Če biografija članov benda premore sodelovanje z vsemi od Noctiferie in Barni Bande, Bo! in I.C.E. do Guštija, potem je jasno, da Klon vede, kaj dela. 

L1VE je plošča, ki ima specifično in po svoje tudi (pre)dolgo razlago za tako relativno kratek čas. Skupina je januarja lani izdala prvenec Klon 1, kjer je osem skladb. Nato je februarja letos sledil koncertni film LIVE 1, rezultat česar je tudi to, kar recenziramo tukaj. L1VE je torej avdio zapis koncertno odigranega in posnetega prvenca (z eno skladbo manj, A ni tako). Odločitev za ta korak je nekoliko nenavadna, a saj so tudi časi nenavadni. Skupina je po prvencu zaman čakala na koncerte, zato je v epidemičnem letu posnela izolirani koncert. Zaradi te odločitev tako bolje vidimo, kaj kot frontman lahko ponudi Gregor Videc, ki je nabiral izkušnje v skupini Multiball

L1VE je premislek prvenca tudi v tem smislu, da je skupina vrstni red malo premešala. Rock skupine se bo v recenzijah še vedno presojalo po vrsti, ne singlovsko, če gre za koncertno izvedbo, pa sploh. Tukaj naj ne bi bilo dileme, a se ta vseeno porodi. Kaj je namreč »pravi« Klon? Dilema nastane, ker je tokrat uvod tako glasen, nažgan, močan. Precej bolj kot na studijski plošči. Sistemski heroj je izrazito sporočilen. Političen, programski. »Si rojen, priklenjen v ta sistem / skozi leta čakaš svoj moment / dan za dnem raste tvoj apetit / požreš vse, kar ti servira mainstream,« je neizogiben refren. Sistemski heroj je serviran naravnost, spaja kitare in punk sporočilnost, ki je na studijskem albumu na sredini bolj zakovica, tukaj pa trdni sveder. Še bolj neizprosen je Bam! Bam! Bam!. Če kje, potem je Klon tukaj zares upravičil odločitev za live ploščo, čeprav je obakrat na drugem mestu po vrstnem redu. Vidčev vokal namreč pride bolj do izraza, ni tako zamolkel kot na albumu. Sploh ker gradi na izkušnjah, vnovči jih, ne popušča. Bam! Bam! Bam! je zdaj hreščeče zaprašen in temačno glasen. »Ambicije temačnih elit / se množijo, ostali bomo brez pravic! / V kokonu se napija, masti / z distance se nam v fris reži!« – to je besedilna in kitarska solaža, kakršnih bi gladko lahko bilo še več. Inštrumentalno podkrepljena antielitistična gonja. 

Težava zasedbe Klon ostaja baladna plat. Iskra je preočiten poskus, čeprav je na Valu 202 kot popevka tedna naletel na odobravanje poslušalcev. V smislu celotnega repertoarja je preprosto izpeljana na pol. V iskanju »občutka večnosti / me objame, ne izpusti« je hvalevreden približek neogrungeu, izpoved ni nič manj pristna, vendar iskra ne zažari zares. In to kljub novi mojstrski, epski, zgodbeni kitarski solaži. Videc se trudi, a je ta trud preveč opazen, letvica postavljena previsoko, nizka lega v kiticah pa skupaj s tako zapoznelimi kitarami zasedbo predrugači. Klonira. Ne nujno v dobrem smislu. Ampak ko smo že govorili o težavi, je problem v tem, da Iskra pride skupaj v paketu s komadom Dlan v dlani, kakor že izvorno na plošči. V tem se L1VE koncertno ne loči od prvenca. Škoda. Če so se namreč fantje že odločili izdati koncertno ploščo, bi koristilo pokazati večplastnost. Tako se Luka Vinko sicer izvrstno dokaže na bas kitari, a kaj, ko komad dobi novo varianto novega benda, ki še vedno ne prepriča. Če kaj, potem vsaj Videc najde svoje meje, tokrat v pozitivnem smislu. Takšna lega mu bolj leži. Spet pa ni jasno, kaj Klon zares je. 

Kajti ko prihrumi Naboj, je Klon spet bend, za kakršnega naj bi ga imeli. Kitare, rif, rock. Tu se spet bolje obnese kot v studiu, saj kitare ne požrejo vokala, čeprav Vidcu spet malo zmanjka, ko tekmuje z blues/hard rock osnovami. Ne zna zakričati čez refren, komad je preigran, stavi na občutek, ne izkoristi pa vrhunskega teksta, ki bi lahko zrasel v več kot le preigrano trmo, ponos, maščevanje. Gregor in Goran Koražija (kitara) sta sodelovala v Multiballu in že osnovna narava zvoka je drugačna od tamkajšnjega ustvarjanja, pa vendar. Naboj je potencial, ki zaenkrat ostaja zgolj to. 

Skozi ploščo Klon išče, a nikdar zares ne razširi, razpre, izskoči iz svoje osnove. Ponudi veliko, gara in brska, toda ko pride v pesmi Osamljen volk na vrsto gost Kregar, dobi mentorsko lekcijo. Dobrodošlo in dobrohotno. Kregar zastavi svoj midvajevski renome, a niti za hip ne skuša zasenčiti komada, koncerta ali benda. Kljub temu pa se, »ujet v senci generacije / brez motiva, brez kreacije / kričim na glas, kričim za vas«, »strga z verige« in skupaj z njim celotni bend. Zlasti na koncu, ko nas Urban Krč z markantnimi bobni opomni, da gre za koncert. V refrenu Kregar pokaže, kaj manjka: malo hrabrejše produkcije, ki bi preverjala, kako poudariti prehode, refrene, kitice. Ne le s podvojenim vokalom, ki sicer pride prav. Ironično je, da je Osamljen volk daleč najkrajši komad, ampak deluje podaljšano. V nas zbudi lušt, da bi še trajal. 

Tudi sklepna akustika Ni sonca na spregled kljub premiku v miselnosti produkcije in kreativnosti zazveni prepozno. Šele na koncu se Videc odpre in pokaže vse tisto, kar se je poprej le nakazovalo, zdaj pa ga naposled umešča v čisto lastno kategorijo. Skriti hit. Podobnih skladb resda ne manjka, niti na tej plošči, ampak Videc ima tukaj vokal, ki se ga ne da primerjati ali umeščati kam drugam. Tudi zaradi izjemnega besedila, pa naj ima še tako očitne klišejske manevre kot »sivina me spremlja povsod / neskončna je pot« in »debele dežne kaplje potapljajo moj svet«. »Žalosten razgled, ko ni sonca na spregled« se čez tako prepričljivo in staro kitaro res nariše. In tu je odločitev za koncertni album in medijsko strategijo upravičljiva, razumljiva in smiselna. Škoda bi bilo, če se tega ne bi slišalo. Če že ni koncertov, je to gotovo boljše kakor nič. 

L1VE je živa reinkarnacija oziroma kloniranje prvenca. Lockdown kreativnost. Poskus. Pogumen in upravičen, ker Klon kot skupina verjame, da je studio osnova, koncerti pa bistvo. V zgolj sedmih skladbah ne moreš izgubljati časa ali zapravljati priložnosti. Lahko ... kloniraš. In če nič drugega, žagaš. V živo. Četudi samo v kamere. Kar je le eden od dokazov, da želja po rocku v pandemiji ni zamrla.