Brda v en glas!

V petek, 17. aprila, je izšla kompilacija Združeni briški metalci, katere izid je pospremil svojevrsten predstavitveni dogodek v kultnem briškem Strelišču.

V Goriških brdih, ki so splošno znana kot idilično podeželsko okolje, kjer cvetita vinogradništvo in kmečki turizem, brbota živo alternativno glasbeno podtalje. Kdor okolje povezuje predvsem s srednjeveškimi obzidji in električnimi kolesi, si morda težko predstavlja, da sredi gričev, posejanih z vinogradi, že več kot štirideset let neprekinjeno deluje eden od biserov slovenske subkulture. V Klubu Strelišče Dobrovo, ki prireja koncerte, večere improvizirane glasbe, filmske večere in druge kulturne dogodke, se redno srečuje aktivna skupnost posameznikov različnih generacij, prepričanj in glasbenih okusov. Prav tam se je pred leti porodila ideja, da bi se povezali vsi briški glasbeniki in izdali skupno kompilacijo. Tako je leta 2019 že izšla plošča Združeni briški glasbeniki, pri nastajanju katere je sodelovalo dvainpetdeset posameznic in posameznikov, pričujoča izdaja pa je njena neposredna naslednica. Na koncu se kompilacija v prvi vrsti izkaže kot potrditev skupnosti, ki kljub zemljepisni in kulturni obrobnosti vztraja, se razvija in predvsem povezuje. Njena največja kvaliteta ni v žanrski izvirnosti ali izrazitem preseganju standardnih okvirov, temveč v zmožnosti združevanja samosvojih posameznikov v celoto, ki temelji na medsebojni podpori in skupnem ustvarjanju. V času, ko premoščanje razlik med ljudmi in skupnostmi postaja vedno težje, takšen projekt deluje skoraj subverzivno – kot opomnik, da lahko glasba še vedno predstavlja prostor sodelovanja in gradnje nečesa skupnega. V tem smislu pričujoča kompilacija ni le zbirka skladb, ampak dokument žive, vztrajne in povezane skupnosti, ki bo kljub skromni nakladi 100 izvodov nedvomno pustila glasen pečat v zgodovini slovenskega glasbenega podtalja. In s tem nam lahko skupaj s Klubom Strelišče služi kot vzor za prizadevanja in decentralizacijo alternativne scene.

V Dobrovo sva prispela po ovinkasti cesti, ki za učinkovito povezavo med Novo Gorico in Brdi prečka tudi italijansko ozemlje, nato pa parkirala pri krožišču, okrašenem z oljko. Podala sva se navkreber mimo nedelujoče bencinske črpalke, ki je videti kot iz kakšnega filma Wesa Andersona, in pred nama se je razpel dobrovski renesančni dvorec. Da bi prispeli v Klub Strelišče, se moramo tik pred dvorcem spustiti desno po razrvanem kolovozu, ki vodi na klubsko dvorišče – sopostavitev dveh svetov kot nalašč poudarja dvojno naravo Goriških brd ter opominja na enakovredno vlogo briške subkulture napram institucionalizirani. Pred stavbo, ki bi bila v kakšnem paralelnem vesolju zares lahko samo staro zapuščeno strelišče, se je že zbralo večje število lokalnih glasbenikov, članov MKUD Strelišče, obiskovalcev kluba in drugih Bricev, v zraku pa se je čutilo nestrpno pričakovanje. Na pot sva se podala med drugim tudi zato, da bi se s to pisano družbo pobližje seznanila in raziskala, kaj so ključni gradniki, temelji in povezovalni stebri skupnostnega momenta, ki lahko realizira projekte, ki bi bili tudi v nekaterih večjih mestih težko izvedljivi, če ne nemogoči. Skozi pogovore s pobudnikoma projekta Tilnom Šfiligojem in Matejem Srebrničem, predsednikom MKUD Strelišč Jako Polenčičem in člani glasbene zasedbe SAMOKRES, rednimi obiskovalci kluba – domači kitarist Vid Sirk je tudi fotograf, ki že skoraj desetletje dokumentira tamkajšnje dogodke – se nama je pred očmi naslikala zgodovina tega kulturnega prostora, njegove ustvarjalne produktivnosti in predvsem naravnanosti na sodelovanje ter medsebojno povezanost in podporo, ki je očitni predpogoj za nastanek pričujoče izdaje.

Kompilacija Združeni briški metalci že na prvi pogled deluje kot svojevrsten fenomen. Iz majhnih zaselkov in valovitih briških vinogradov je vzniknil nabor kar dvaintridesetih izvajalk in izvajalcev (vključno s psom Arkinom), ki je uspel ustvariti petnajst novih avtorskih skladb posebej za to kompilacijo. Kot sta poudarila Šfiligoj in Srebrnič, ki je v svojem studiu P.L.C. v Medani posnel in zvočno oblikoval skoraj vse skladbe, je bil namen izdaje večplasten. Izdaja najprej povezuje glasbenike v občini – nekateri so za to priložnost obudili glasbene sestave, ki sicer ne delujejo več, nastale pa so tudi popolnoma nove zasedbe – in jih postavlja pred izziv ustvarjanja metalskega singla. Žanrsko so se omejili, ker se je pri snemanju kompilacije Združeni briški glasbeniki, ki je bila namenjena predvsem mehkejši popularni glasbi, izkazalo, da vsaj četrtina glasbenikov v Brdih deluje prav v metalskih vodah. Kljub temu pri kompilaciji niso sodelovali le utečeni metalci, pač pa tudi sestavi in posamezniki, ki so se prav za to priložnost prvič preizkusili v novem žanru, podžanru ali slogu. Šfiligoj, solo glasbenik in član svežega benda Kobalr, je izpostavil svoje presenečenje nad izvirnostjo skladb, ki so jih pripravili glasbeniki, ki sicer niso globoko vpleteni v metalsko glasbo. Hkrati pa je prav ta edina žanrska omejitev pravzaprav omogočila še večjo mero kreativnosti in eksperimentiranja, saj so imeli sodelujoči znotraj tega okvira popolno ustvarjalno svobodo. Drugi namen združitve briških metalcev je bil javnosti pokazati, kaj lahko doseže alternativna, deinstitucionalizirana skupnost, ki že več kot štirideset let vztraja predvsem na račun entuziazma in prostovoljnega dela vedno novih generacij, ter poudariti povezanost, ki jo je večer v Strelišču več kot očitno potrdil. Aljaž Bužinel, avtor skladbe, ki jo je za kompilacijo prispevala skupina SAMOKRES, je omenil, da kompilacija ne dokumentira samo glasbene širine, ki jo premorejo Brda, pač pa tudi tamkajšnji močni občutek skupnosti.

Osrednja povezovalna vloga te skupnosti je neločljivo povezana s Klubom Strelišče, prostorom, kjer se redno srečujejo ne samo pripadniki subkulture, pač pa različni, tudi drugače misleči ljudje. Sogovorniki so slikovito opisovali, da v klub zahajajo tudi kmetje in drugi, ki niso globoko vpeti v domačo glasbeno sceno. Vsi obiskovalci pa prepoznavajo pomen ustrezne klubske etikete: na Strelišče prihajajo uživat v glasbenih dogodkih, izmenjevat mnenja in snovat nove ideje, kakršna je bila tudi pričujoča kompilacija. Obenem je to prostor, v katerem je zraslo in se izoblikovalo več ključnih posameznikov, ki so tukaj pridobivali znanje in izkušnje, s katerimi lahko danes podprejo tovrstne ambiciozne projekte in so pripravljeni vanje vložiti veliko svojega prostega časa, kot nama je povedal Luka Batistič, prav tako član skupine SAMOKRES. Polenčič, član več glasbenih zasedb, med drugim že omenjene Kobalr, ki funkcijo predsednika MKUD Strelišč opravlja kakih pet let, je dodal, da je marsikdo, ki danes velja za veterana briške scene, prvič prijel za glasbeni inštrument ali postal avdiofil prav v tem klubu. Pobudnika Združenih briških metalcev, ki tja zahajata že več desetletij, sta pohvalila delo nove generacije, ki trenutno upravlja s prostorom in je spodbudila tudi pomembne infrastrukturne posodobitve. Čeprav vidimo kakšno neometano steno in estetsko pomanjkljivost, je klub urejen, ima vso potrebno opremo in ustrezno zvočno izolacijo, ki kljub nizkemu stropu in podolgovati obliki prostora omogoča kakovostno izvedbo in zvočno postavitev glasbenih dogodkov. Povedala sta tudi, da je novo vodstvo izjemno iniciativno in požrtvovalno in da s pravim pristopom prireja pester program, s čimer organizatorjem uspe nagovoriti in privabiti široko paleto obiskovalcev ter s tem ohranjati dolgoživo tradicijo alternative in subkulture v Brdih. Vlogo prostora je jedrnato strnil Srebrnič, vsestranski glasbenik in član slovite punk skupine Pigs Parlament, ki se je prav tako oblikovala ravno tukaj: »Če ne bi bilo Strelišča, takšen projekt gotovo ne bi mogel nastati.« V tem smislu kompilacija deluje kot zvočni portret prostora in časa – portret skupine ljudi, ki se je v obdobju vse večjega družbenega razslojevanja odločila pokazati, da lahko skupnost deluje tudi drugače. Vsi najini sogovorniki so tudi sami prispevali skladbe za ploščo in med pogovori izdali kakšno podrobnost o njih. Namigovali so, da so se spustili v popolnoma nove izrazne postopke in da znajo growlati tudi psi. Hkrati so omenili, da komaj čakajo, da prisluhnejo komadom svojih glasbenih kolegov, ki so do izida dejansko ostali skrivnost, v celoti jih je namreč slišal le Srebrnič med oblikovanjem zvoka in produkcijo. 

Tako sva tudi sama začela razumeti hype in zdaj že do roba napolnjeni klub. Dogodek je odprl Šfiligoj, ki je pozdravil neučakano množico in se zahvalil vsem sodelujočim, po kratkem uvodu pa na oder povabil predstavnika prve zasedbe. V naslednjih dveh urah so se na odru zvrstili številni glasbeniki in glasbenice, avtorji in avtorice skladb, ki so predstavili svoje prispevke in njihovo vsebino, delili anekdote o njihovem nastajanju in morebitne izzive, s katerimi so se spoprijeli. Nato smo skupaj premierno prisluhnili vsaki skladbi. Obiskovalci in sodelujoči so jih pozdravljali, si počestitali in izpostavljali dele, ki so se jim zdeli posebno kvalitetni, izvirni ali zabavni. Pozornost je brez težav vzdržala celi dve uri, saj je plošča ne glede na omejitev na metal žanrsko pestra in raznolika.

Skladbe pokrivajo široko paleto metalskih podžanrov, skoraj vsaka namreč prinaša nov slog oziroma podžanr, obenem pa ohranjajo občutek enovitosti in produkcijske dodelanosti, posebno glede na dejstvo, da precejšni del sodelujočih v izbranem žanru niti ni povsem domač. V tej napetosti med raznolikostjo in enovitostjo se ravno skriva ena bistvenih kvalitet izdaje, zaradi česar lahko brez težav stoji ob boku vidnejšim domačim predstavnikom agresivnejših glasbenih slogov. Nabor skladb lahko v grobem razdelimo na dva sklopa: na eni strani so izvajalci, ki so v metalskem izrazu že domači in ga suvereno obvladajo, na drugi pa tisti, ki izhajajo iz drugih glasbenih okolij, a so se zavoljo skupne izdaje in iskrene glasbene radovednosti morda prvič podali v hitrejše tempe in agresivnejše izrazoslovje. To bistveno prispeva k barvitosti plošče – ne gre zgolj za žanrsko vajo, temveč za izraz skupnosti, v kateri raznolikost okusov ne pomeni ločevanja, ampak sobivanje. Tako na kompilaciji slišimo odmeve klasičnega heavy metala 70. in zgodnjih 80. let, hitrejše in tehnično zahtevnejše pasaže power metala, zlobneje zveneči skandinavski black metal 90. let in tudi sodobnejše pristope metalcora in postmetala. Vendar v kontekstu same zvočnosti kompilacija ne presega kakšnega zgodovinskega pregleda razvoja žanra, kar pa v njenem bistvu niti ni ključno. Deloma gre to morda pripisati že jezikovni izbiri: z izjemo ene skladbe (Boomers vs. Zoomers, katere besedilo je v briškem narečju) so se v stilu ustaljene prakse tako na slovenski kot širši metalski sceni vsi izvajalci odločili za angleščino. To kaže na določno navezanost na zunanje vplive in prevzemanje izraznih vzorcev, ki zgodovinsko niso estetsko vezani na naše področje, zaradi česar v okviru striktno zvočne kontemplacije specifične briške estetike ne moremo slišati. Ob tem se poraja vprašanje, ali bi večja prisotnost slovenščine lahko spodbudila bolj organski in neposredno avtentični razvoj izraza. Sicer pa osrednja moč kompilacije Združeni briški metalci ne leži toliko v zvočni samoniklosti, temveč v raznolikosti znotraj zadanega žanrskega okvira ter v dejstvu, da gre vendarle za presenetljivo celovit in unikaten izdelek.

Produkcijsko kompilacija, z morebitno samodržno izjemo v skladbi Down crown Sashe Persholje, deluje enovito in premišljeno, kar gre nedvomno pripisati izkušenemu producentu Mateju Srebrniču, ki se na izdaji pojavi tudi kot avtor in izvajalec. Njegova skladba Neandertal Hobo-Sapiens izstopa po igrivosti in večplastnosti, ki spominja na eklektični pristop Devina Townsenda. Omeniti velja še zasedbo Lintver in njen alter ego Lintveroth, ki prepriča z raziskovanjem black in power metala v God Complex in End of an era, pa zasedbo Goragorja z atmosferično instrumentalno fuzijo sludgea in postmetala v skladbi Afta Brut, melodično dostopnost in skoraj magično atmosfero folk metala v skladbi Forest calling projekta Resounding Silence (avtorica Jasmina Pegan) ter skupini Kobalr z izrazitim groovom in močnim rjovečim vokalom v skladbi Identify shift in Haron, katere skladba She’s sanity izstopa po dinamičnih kontrastih in kompleksnejši zgradbi.

Na koncu se kompilacija v prvi vrsti izkaže kot potrditev skupnosti, ki kljub zemljepisni in kulturni obrobnosti vztraja, se razvija in predvsem povezuje. Njena največja kvaliteta ni v žanrski izvirnosti ali izrazitem preseganju standardnih okvirov, temveč v zmožnosti združevanja samosvojih posameznikov v celoto, ki temelji na medsebojni podpori in skupnem ustvarjanju. V času, ko premoščanje razlik med ljudmi in skupnostmi postaja vedno težje, takšen projekt deluje skoraj subverzivno – kot opomnik, da lahko glasba še vedno predstavlja prostor sodelovanja in gradnje nečesa skupnega. V tem smislu pričujoča kompilacija ni le zbirka skladb, ampak dokument žive, vztrajne in povezane skupnosti, ki bo kljub skromni nakladi 100 izvodov nedvomno pustila glasen pečat v zgodovini slovenskega glasbenega podtalja. In s tem nam lahko skupaj s Klubom Strelišče služi kot vzor za prizadevanja in decentralizacijo alternativne scene.

Vse fotografije: Vid Sirk