Labora

Devet let po prvencu Ura je dolenjski težkokategorni rockovski trio Kormorana objavil drugi album. Digitalni Leto je z izstreljenimi devetimi novimi komadi pomenljivo zaobjel vmesje studijskega in izdajateljskega mirovanja. Medtem trojka še zdaleč ni ustvarjalno mirovala, tehnično se je prekalila in avtorsko (do)zorela. Mladostniški nalet debija, ki zakajeno trešči kot robustna, rohneča in napadalna kepa sludgea, dooma, trasha in stonerja, je dobil zrelejšo naslednico, na kateri Koromorana premišljeno in subtilneje streže svoje rockanje. Kot ptič, po katerem se je zasedba poimenovala in ga dala na ročno izdelano vezenino naslovnice nove plošče. Široko je razprla krila in z zvedavim in raziskujočim muziciranjem poletela v slikovito glasbeno zvočno širjavo ter občutno razširila svoja izrazna obzorja. Obilje fluidnih nians, atmosfer, zapletanj in razpletanj, izletov in poletov, izbruhov in prizemljenega rockanja se telepatsko razliva skozi bogate kompozicije, ki pogoltnejo v svoja lebdeča nedra in vodijo na glasbeno potovanje, ki se bolj kot naprej ozira nazaj, k izvorom, k primarnosti. Kormorana se je s patino odlepila od predvidljivih stoner-sludge formul in postregla z izzivalnimi devetimi komadi, na katere je bilo vredno čakati devet let. Lagodno in prefinjeno se medsebojno dopolnjujejo in nadgrajujejo v kompaktno in zaokroženo gmoto.

Surovi naval stoner-sludge mletja psihedeličnega rocka je transcendiral v slojevito zlepljene, lebdeče, zasanjane, poglobljene in razgibane kompozicije. Z obiljem odklonov, permutacij, preskokov in križanj Kormorana ni več tako direktna, zato pa aktualne pesmi prežema večplastno segmentirana glasbena govorica. S profiliranim podajanjem in drznimi preleti čez glasbeno zvočne širjave gradi skladbe, ki jim ne manjka tehničnih detajlov, in pri tem na srečo ne zaide v samozadovoljstvo. Postrežene so z neposiljeno virtuoznostjo in nevsiljivo domišljijo. Grmeči in hrumeči izbruhi niso več frontalni. Sicer zagrmijo in zahreščijo kot opomnik na težaške rudimente, na katerih je nastala zasedba in se jim še zdaleč ni odrekla, vendar so ti v novi dobi sestavni kos razvejanega podajanja. Vezni člen dokaj konvencionalno zastavljenih klasičnih (hard)rockovskih prijemov v kombinaciji s težaškimi puščavskimi rifi so bluesovski grunt in folk napevi, s katerimi se je po devetih letih prekrvavila izraznost benda v novih skladbah. Mednje so prefinjeno, prebrisano in/ali iz čistega slučaja vpeti postrockovski motivi in atmosferske nianse, ki bogatijo to nepretenciozno, brez naglice in grobosti ustvarjeno ploščo. Kormorana je z njo doživela presnovo. Zanesla jo je v globine užitkarskega muziciranja, ki je ujelo trdoto rocka sedemdesetih let in preznojeni glamur postgrunge ere. Kitarist in pevec Matej Počervina, basist Lenart Merlin in bobnar Maksim Špelko gradijo in ustvarjajo aranžmajsko domišljene in igrive komade. Organsko in brez krčev. Klasični rockovski trio (kitara, bas, bobni) jih je posnel v živo in na pravih mestih vanje vpel flavto, saksofon in sintetizator, ki lepo dopolnjujejo mozaik celotne plošče, da ta res brez naglice in grobosti mogočno teče. Sestavljena je iz devetih posameznih enot, ki se v domišljenem zaporedju zlivajo druga v drugo. Plošča ima svoj uvod in tiho slovo, vmes pa se marsikaj zgodi, da si je vredno vzeti dobre tri četrt ure in jo poslušati v celoti, od začetka do konca. Ne glede na odmik od ostrih tonov, ki so jih fantje nadomestili z milejšimi bravurami, Kormorana še zdaleč ni izgubila svoje teže. Pred koncem plošče zareže s kričečim Mučeradovcem, kot da bi hotela opomniti na svoje poreklo, in čeprav komad odstopa od preostalih, je z njimi zlit, je sestavni del plošče, tako da ga skoraj ni pravično posebej izpostavljati; a ker gre za vez kontinuitete z debijem, se temu ne morem odreči. Vešči preplet rockovske zapuščine dopolnjuje prešpikanost (knjižne) slovenščine v besedilih v dolenjskem dialektu, ki s časa na čas prav hudomušno zazveni v teh epskih izletih. 

Obilje fluidnih nians, atmosfer, zapletanj in razpletanj, izletov in poletov, izbruhov in prizemljenega rockanja se telepatsko razliva skozi bogate kompozicije, ki pogoltnejo v svoja lebdeča nedra in vodijo na glasbeno potovanje, ki se bolj kot naprej ozira nazaj, k izvorom, k primarnosti. Kormorana se je s patino odlepila od predvidljivih stoner-sludge formul in postregla z izzivalnimi devetimi komadi, na katere je bilo vredno čakati devet let. Lagodno in prefinjeno se medsebojno dopolnjujejo in nadgrajujejo v kompaktno in zaokroženo gmoto. Leto je kamnina, labora.