Gas, rif pa dolge luči

Tekoči bencin. Vse jasno? Vse jasno. Sploh, ko si takšno ime nadenejo mladci na pragu srednje šole. Komaj tri leta nazaj. Liquid Gasoline je štiričlanski kolektiv iz Kopra, ki daje jasno vedeti, kako močen, zaletav, pogonski je. Tako zelo jasno, dodelano in glasno, da se zdi, da imajo mladci s prvencem Loading ... že drugi album. In to dober drugi album. To je bend, ki se hitro, drveče vozi, ne da bi potnik v njem vedel, kdaj se je vožnja sploh začela. In potem se vseeno malo razumno vprašaš: ali so ti fantje sploh dovolj stari? So. Fantje, ki so žagali skozi srednjo šolo, pri čemer ne dobimo vtisa, da bi bil bend le projekt namesto kakega krožka, in se zdaj podajajo na fakultete, imajo ogromno v svojem žilavem rocku. Rifov, kolikor hočete. Šli so po preverjeni poti: najprej so prepričali domače okolje (Koper in okolico), ujela so jih radijska sita (Val 202) in zdaj imajo prvenec. Le nekaj še manjka. Gre za bend občutka in doživetja in rock večera, narejen za živo izvedbo, komadi so posneti in narejeni, kot da se morajo peti v živo. In prav v tem je ključ, misterij, bistvo: kako posneti takšen komad, kaj šele več takšnih komadov? Liquid Gasoline tega torej še nima. Ima pa ogromno za svoja leta. Loading ... je konkreten album konkretnega benda. Ampak to zagotovo ni bend, ki bi se zadovoljil s pokroviteljskim »dober za svoja leta«. Kajti leta znajo hitro zbežati in naenkrat nisi več mlad. Če potegnemo črto: za prvič zelo hrabro, zelo glasno, zelo tekoče, a še ne do konca. Hrabra, celo burna vožnja na starih in znanih ovinkih, ampak z novim, prenovljenim modelom.

Prvenec Loading ... že z imenom sporoča, da se zgodba benda še nalaga. Ne zato, ker bi bila mozoljasta, ne, nenazadnje, poglejte fante v videospotih: niso naivni, niso nerodni, niso premladi. Izpit iz rocka, kitar, benda lahko delaš kadarkoli. Morda odraščajo celo prehitro in so že zdaj tam, kjer je dobro in krasno biti, ko ... ali če ... Če imaš tisto, kar te je naredilo za bend, vreden drugega albuma. Loading ... je album, ki ni prvenec niti za minuto, pa pustimo ob strani čas nastanka komadov, ki so izhajali tri leta. Ko imaš takšen opis, kot ga ima ta album, nisi več mlad. Ne, ko imaš svojo izdelano razlago o dveh albumskih polovicah in o tem, da na »simbolni ravni razkrinkajo sodobni svet, saj z njim pripovedujejo zgodbo o razpetosti človeka med biti človek in postati ujetnik tehnologije in odpirajo vprašanja nenehnega nalaganje programov v nas, kar nas spreminja v ujetnike digitalnega ekosistema, v stroje, robote«. Na kratko, prvi del albuma je še človeški, drugi ni. Stran A, stran B, to je klasika. Toda če želiš furati konceptualnost, potem moraš pač prepričati, stresti, in to takoj. Kajti za povezano razmišljanje in celokupno pozornost moraš prepričati do tiste mere, da nekdo zadevo večkrat preposluša in za nameček še vsakič bolj pozorno. Se poglobi v dve polovici, v sporočila, v upor, v besedila. Uh, zdaj, v tem času? V Liquid Gasoline so sicer vrhunski glasbeniki, kar zadeva rife, njihov gas je res gas. Bend, ki zna iz sicer obvezno mastnega rifa ustvariti polnokrven komad, ne pride mimo vsak dan. In potem še bend s takšnim zvokom? Teh pa tako spredaj sploh ni veliko. Z Denisom Horvatom v produkciji je kaj takega možno izpeljati, toda obenem hitro lahko postane moteče, če ti začnejo metati v nos, češ da zveniš kot plejada bolj klasičnih novodobnih rock bendov, ki so z enim komadom štrleli iz bolj kvalitetnih soundtrackov dokaj kvalitetnih filmov in potem odšli v pozabo. Štiričlanski bend take forme zveni narejen za zmago na rock natečajih in za predvozače turnej in festivalov ter prepričevanje izkušenih in uveljavljenih urednikov, da mladi še vedo, kaj je glasba. Vse to drži. Toda četudi takšnih bendov ni v izobilju, se pogosto zgodi, da pridejo in grejo, skupaj s popevko tedna, pohvalami, PR vsebinami, festivali, nastopi takšnimi in drugačnimi – vsemu temu navkljub prideš in greš. 

V čem potem je Liquid Gasoline drugačen, svojevrsten, s čim izstopa ta bend? Ha, ravno v bendovstvu. Liquid Gasoline je izredno povezan bend. Jurij Škerlič je klasičen prednji mož (vokal, kitara), a vedno del izrazito povezane celote z Borom Prinčičem (kitara), Aljažem Karižem (bas) in Majem Pucerjem (bobni). Morda zveni klišejsko, a ne more biti. Škerliča bi gladko lahko zaneslo. In takšen je tudi album vse od uvodne, spevne, prepoznavne skladbe Utrip. Prav to je ta beseda: prepoznavno. Ko se končno konča polminutni Intro (hrabro, ampak vseeno ne dovolj dodelano), pride Utrip, kjer je Liquid Gasoline tisto, česar na albumu ni ravno v izobilju. Vokalno gre Škerlič k vijuganju in je blizu določenim legam, vseeno pa zaznamo zametke lastne spevnosti. Ampak le zametke. Utrip udari in zakriči, pritegne in zagrabi, toda to ni dovolj, da bi bend postal še kaj več. Pesmi se s skladbama Z glavo skozi zid in Ni prostora začnejo kmalu zlivati v eno, kar je dvorezno. Z enim komadom znajo, če ne prepričati, pa vsekakor nagovoriti (dokaz je že to, da je bilo pol skladb kandidatk za popevko tedna), ampak v paketu albuma so uvodni komadi tako sorodni, da tvegajo s ciljnim iskanjem precej naprednega poslušalca, ki mu takšna zvočna podoba ustreza ravno zaradi kompaktnosti. In kliče po komadu tipa Neznan. »Rabim dotik prepovedanih meja / da čutim to / kar že dolgo ne poznaš,« je nagovarjanje, vredno kakovostnega refrena »sem ujet v telo / in ne morem bit drugačen / samo en pogled v stran / in sem vsem neznan«. Neznan je nekaj, kar je uspelo zgodaj in ima v kontekstu benda nujno mesto, na čemer so očitno gradili po uvodnem singlu Kitsch, ki ga sicer ni na albumu. In šele tam nekje pri Kdo naredil ti bo dan, ko se rif malo ritmično oddalji od hard rocka in zavije k indie rocku, postane Loading ... potencial za kaj več. Višja oktava v refrenu je značilna, ni nova ali sveža, a postane sčasoma ravno dovolj repetitivna in prilegajoča. Liquid Gasoline sporoča: to je naš zvok, v tem smo suvereni, vzemi ali pusti. A hkrati deluje, kot da bend išče tarčo, se sprašuje, kako zadeti, najti, prodreti do komada, ki bo res uspel, karkoli že ta uspel pomeni. Morda komad, ki bi se ga tudi pelo. Ali vsaj refren. 

Interlude 1 predvideva albumskega poslušalca, saj sam po sebi nima nobene funkcije, razen da prekine, prelomi, prepiska. In kaj sledi, ko je »človeška plat izbrisana«? Malenkost bolj molovska, temnejša, počasnejša, oblačna vizija postsveta. Komad Samo še naprej je že bolj temeljita in uspešna pot k tistemu, kamor se zdi, da bi ta bend rad in lahko prišel. Trše ni nujno enako glasneje, sploh ne. Tako slečen, mračen je ta bend res tekoči bencin, ki pa ga ne vidimo, ker ga niti nočemo videti. Škerličev vokal ni toliko izrazit, kolikor se »vozi« skozi besedilo, ki mu končno velja nemudoma slediti – in ravno tukaj je uspešna formula za bend te vrste, če želi več kot le vstati, če želi tudi obstati. Samo še naprej ima manj besed, manj rifov, manj vsega, a ravno zato deluje. Besedilo te išče, ne da bi ga ti iskal v izjemnem basovskemu predenju: »Vse je jasno / srce gori / kaj je to / kaj še bo / kaj je bilo / nekaj je tam nekje ...« Ponavljanje »naj bo vse tako« je mojstrsko, magnetno. Ko se tako masten komad zloži v Priznajva, ko se še bas distorzira, razumemo, zakaj je bend tudi v videospotu tako zalepljen, prepoten, »ko pade noč« pa krik izjemne moči. Vrhunsko, sploh dvojina. Priznajva je nekaj, česar ne slišimo pogosto, čeprav bi kdo morda deloma upravičeno pripomnil, da to ne drži. Kitarska solaža je ravno prav odmerjena, ne preočitna, zvok pa gre dlje od tistega, kar najdemo pri osrednjih slovenskih rockovskih bendih. Neke vrste novi novi val, ne da bi si fantje prizadevali za to. Stvar okusa. Ampak Liquid Gasoline vsekakor ima aduta v tem, da lahko deklamira, hrope, šepeta. Ko ni očiten in je, kar hoče biti. 

Kar je bistvena dilema prvenca v tem času. Ko ob koncu pride Strah, se človek namreč začne odločati. Kaj, če bi poiskal bolj sredinsko linijo? Strah je kombinacija sporočila in udarnosti, pri čemer ta vmesna pozicija navzlic dodelani in skoraj filmski zgodbeni sliki ni dovolj prepričljiva. Enako velja za Sanje. Po Interlude 2, ki je res bolj in zgolj mašilo, to velja še za Robota, ki nedvomno ima svoje mesto v scenariju in konceptu, toda albumu na koncu ne doda pike na i. Hkrati pa je vendarle res, da bi številni drugi bendi na konec postavili balado, akustično ali klavirsko ali najraje kar oboje, po možnosti še z godali. Liquid Gasoline si zato zasluži priznanje, da žaga in verjame do konca. Na koncu kar najbolj, ko se tehno(loško) upre tehnologiji in želi biti analogen. Hote ali ne, načrtno ali ne, je Liquid Gasoline domala analogen v digitalni eri. Od nje ne gre ubežati, se pa zdi, da v bendu premišljujejo sedanjost po svoje. Kar je treba pozdraviti in pohvaliti. 

Ključno pa vseeno ostaja dejstvo, da Liquid Gasoline še nima prepoznavnega momenta, ki bi vodil še k vsemu ostalemu, kar bend zmore. Gre za bend občutka in doživetja in rock večera, narejen za živo izvedbo, komadi so posneti in narejeni, kot da se morajo peti v živo. In prav v tem je ključ, misterij, bistvo: kako posneti takšen komad, kaj šele več takšnih komadov? Liquid Gasoline tega torej še nima. Ima pa ogromno za svoja leta. Loading ... je konkreten album konkretnega benda. Ampak to zagotovo ni bend, ki bi se zadovoljil s pokroviteljskim »dober za svoja leta«. Kajti leta znajo hitro zbežati in naenkrat nisi več mlad. Če potegnemo črto: za prvič zelo hrabro, zelo glasno, zelo tekoče, a še ne do konca. Hrabra, celo burna vožnja na starih in znanih ovinkih, ampak z novim, prenovljenim modelom.