Glasno tihi zvočni svet umetnice Allje Petric

V okviru festivala TO)pot: Hoditi-s tišinami smo prisluhnili delu GLASnaPOT Alje Petric, v katerem smo se iz lokacije na Čopovi ulici v Ljubljani, polni mestnega vrveža, počasi sprehodili do Trga revolucije in se iz zunanjega sveta preusmerili vase, se poglobili v svoje telo, ki mu je glas posodila avtorica. V tej prečiščeni estetiki besed in zvoka smo poslušali njen glas kot glasbilo, ki se je prepletalo z glasovi mesta in z njim vzpostavljalo čuječ odnos, ki se je ob poetičnem sugeriranju avtorice vedno bolj nežno usmerjal v nas. Če smo se sprva še ozirali na ulico in v okoliške mimoidoče, nas je zvok posnetka, ki je do nas prihajal po slušalkah, počasi zaposlil, tako da smo se predano prepustili avtorici ter prisluhnili mestu in njenemu pesniškemu odzivu nanj. Nato smo se introspektivno posvetili sebi in svoji notranjosti, migetanju celic, ozavestili smo tišino stopal ter se zazibali globoko v telo, medtem ko smo stopali dalje. V parku pred Narodnim muzejem smo obiskali drevo, poiskali v njem zatočišče in se poistovetili z njim, da smo začutili njegov izdih v svojih prsih. Tako smo počasi iz urbanega vstopili v naravo, s katero sobiva mestni utrip, in se umaknili vase in v ta mogočna pljuča mesta, s katerimi dihamo tudi sami. Igrivo vodenje nas je nežno napotilo naprej proti Trgu revolucije, kjer smo se igraje prepustili mestu, ki je vibriralo pod našimi koraki po stopnicah navzgor in navzdol. Mirno smo sprejeli danost svojih teles ter postali zvočilo mesta in se v krogu združili v eno zvočno telo. Pozornost smo usmerili v to in hkrati v zvoke okolice, medtem ko smo opazovali tlak, drevesa in njihove korenine – kot nekakšen naravni most med nami in mestom. Naše čuječno poslušanje je potekalo igraje pod poetično sugestivnim vodstvom, prav v harmoniji z nami in našim telesom, ki se je odzivalo na zvoke avtoričinega umetniškega usmerjanja in okoliške zvoke. Bilo je kot pravo potovanje vase skozi stik z drevesom, kot meditativno doživetje in nadvse rahlo, obzirno posvečanje interferencam med mestom in nami, kar je zlagoma ustvarilo harmonični odziv na to sobivanje. Festival TO)pot: Hoditi s tišinami je z delom umetnice Petric ponovno dokazal, da je novo realnost mogoče ustvariti na umetniški in poetično harmonični ravni, da je s poslušalci mogoče ustvariti subtilni preplet med nami in okoljem, tudi če gre za hrup mesta, ki se nenadoma prijetno odmakne, postane naravna struna za naše vibracije in se poveže z nami na prefinjeno nov način, v katerem svoj glas dobi tudi dragocena tišina.

Alja Petric je performerka in pevka, ki zna na zelo subtilen način graditi svoje svetove in jih odstirati, medtem ko s premišljeno časovno razporeditvijo ter optimalno rahlo stkano vsebino ustvarja atmosfero, ki nam pomaga izkusiti osebno svobodo izbire in hkrati prepuščanje, ne da bi se tega sploh zavedali. Preprosto vstopimo v njen svet, povabi nas v nas same in nam kot Alica v čudežni deželi ponudi novo doživljanje sveta z zavedanjem lastnega obstoja in preusmerjanjem pozornosti na drevesa, naravo, tiste delce v njih in nas, ki spregovorijo šele v oddaljeni tišini.

Festival TO)pot: Hoditi s tišinami je z delom umetnice Petric ponovno dokazal, da je novo realnost mogoče ustvariti na umetniški in poetično harmonični ravni, da je s poslušalci mogoče ustvariti subtilni preplet med nami in okoljem, tudi če gre za hrup mesta, ki se nenadoma prijetno odmakne, postane naravna struna za naše vibracije in se poveže z nami na prefinjeno nov način, v katerem svoj glas dobi tudi dragocena tišina.