Za srce in plesišče

Pri Batista Cadillac gre za zgodbo o prijateljstvu. O prijateljstvu, ki je bilo že pred glasbo in gre onstran glasbe. Ampak tega mi Urban in Matija sprva ne povesta izrecno. Ljudje na splošno pogosto preskočijo pomembne podatke, ki so ključni za razumevanje zgodbe, pa najsi gre za glasbo ali za posel ali kar koli drugega. V Sloveniji je tako, da je včasih treba malce vrtati, biti zvedav, zastavljati vprašanja, a previdno. Pri večini glasbenikov je sicer tako, da so jim intervjuji mučni, kar nekako težko jim padejo. A ne razumem čisto, zakaj, saj tu pri nas in v celi nekdanji Jugovini tako in tako skoraj nihče ne zastavlja težkih vprašanj. Lahko prodajo – ah, ta beseda je tako grda v tem kontekstu, a tako udomačena, zato bom raje rekel, da lahko predstavijo svojo glasbeno in kreativno zgodbo, iz katerega koli kota želijo. Bregović je to vedno znal enako dobro, kot piše in producira. Robert Pešut se zelo dobro znajde, zna servirati zgodbico. Pa še kakšen naš prekaljeni maček je spreten v intervjujih. Opažava, da ljudje pogosto pristopajo h glasbi projektno: 'dajmo narediti vajo pred špilom pa gremo igrat.' Midva imava rada, da se redno vadi. Preigraval sem z veliko glasbeniki iz A-lige, ampak če bend ne igra skupaj, znanje posameznikov ne pomaga kaj dosti. Na vajah moraš imeti kreativni dolgčas, iz katerega se začne nekaj rojevat. Da glasba zares stoji, moraš skupaj igrati. Ne meni ne Matiji nikoli ni bil pogoj akademija, ker te tam navadijo na note.

Urban Lutman, pevec skupine Batista Cadillac, in Matija Koritnik, kitarist, mi najprej povesta, da se poznata »cel lajf« in da sta že v mladosti začela igrati glasbo skupaj. Ampak ta cel lajf ne pomeni vrtca ali osnovne ali srednje šole, spoznala sta se veliko prej, preden sta se začela zares zavedati bivanja na tem planetu. Pri enem letu ali še toliko ne. »Naši starši se poznajo od šestnajstega leta. Oba sva letnik 1994. Prvo novo leto sva skupaj praznovala. Bila sva sošolca in sva skoz skupaj,« mi pove Urban. Matijev oče je glasbenik, Urbanov pa muzikofil in avdiofil. Urban je preko očeta sem spoznal americano, Matija pa je bil izpostavljen španski, brazilski in evropski glasbi, tako da sta se vseskozi zvočno dopolnjevala. Do tega pridemo šele po slabi uri pogovora o Batisti Cadillac, o dosedanji glasbeni poti, o novem albumu, ki nosi preprost naslov II, in še o marsičem, in to takrat, ko se jima zaiskrijo oči pri temi o glasbi, ki jo nosita v srcu. Sijajno se dopolnjujeta tudi v pogovoru. Zaznavam posebno simbiozo – delujeta kot brata, s to razliko, da ni emocionalne in psihološke navlake, ki se pogosto zavleče v družinske odnose.

»Otis Redding me je res premaknil in sem ga ogromno preposlušal. Pa James Brown. Otis je soul kralj, James je funk kralj. Pa Michael Jackson, Marvin Gaye. Potem je bilo veliko southern modelov, recimo Allman Brothers. Pa Clapton z Derek and the Dominos. In potem ženske: Etta James in Aretha Franklin,« našteva Urban. Način, kako izgovarja ime Otisa Reddinga, razkriva, kako pomemben je ta za njegov glasbeni nazor. Matija ponovi podoben vzorec, ko omeni Kralja. »Tom Jones in Elvis Presley! Elvis je najboljši v '68 Comeback Special. Tam je kulten, največji car. Las Vegas ga je sicer uničil, ampak tam je bilo veliko dobrih stvari,« se naveže Matija. Urban našteva z žarom: »Chaka Khan and Rufus sta se mi zdela briljantna. Te plate sem zlizal. Ogromno Beatlov. To je moja osnova. Pa Stonesi. Najina stvar z Matijo so bili Beatli in Stonesi. Pol pa od tod naprej vse živo. Največja bedarija je, ko te kdo vpraša: Stonesi ali Beatli. Model, oboji so hudi kot pes. Beatli so bolj melodični, medtem ko pri Stonesih pri rifih ni boljšega kot Richards. Da ne pozabim italijanske glasbene scene. Preposlušal sem ogromno Lucia Dalle, Adriana Celentana in drugih – ti imajo po moje tako lepo napisane in aranžirane skladbe.«

»Urban je živel zraven osnovne šole, tako da sva popoldneve pri njem preživljala. Njegov oče se je ukvarjal z avdiofilsko opremo. Imel je klimo in neomejeno plošč – to je bilo vse, kar sva rabila,« slika njuno osnovnošolsko obdobja Matija. »Sam sem imel rad brazilske stvari: Gilberto Gil, Jorge Ben Jor,« nadaljuje vešči kitarist BC in našteva svoje navdihe. »Stonesi in Clapton so mi bili vedno majka. Na bluesu sem se naučil kitaro igrati; BB Kinga sem preigraval ure in ure. Sem velik ljubitelj AC/DC, preigraval sem cel Back in Black. Žal mi je, da jih nisem videl v živo. Claptona sva gledala, čeprav nisva toliko hodila po koncertih. Nisem se posebej specializiral za noben žanr, ampak se dobro znajdem v precej različnih. Ko sem s punco doma, je Aretha Franklin prva na playlisti.«

Te iskrice do glasbe so se morale nekako manifestirati. Najprej sta igrala sama, nato pa nekaj let z osemčlansko funk zasedbo Zsa Zsa Bizarre, s katero sta preigravala po študentskih klubih. »Super smo se imeli,« se spominja Urban. »Ampak fantje so bili preveč neresni za naju, kar se nama je sicer tudi pozneje dogajalo, tako da sva začela sama igrati kot duo pod imenom Batista Cadillac,« nadaljuje Matija. »Kafiči, poroke, hotelske terase – igrala sva priredbe in priredbe in samo priredbe. Blues, reggae, rock, funk, soul, italijanske, španske, dalmatinske ... Bila so obdobja, ko sva en komad igrala samo na treh nastopih in potem nikoli več. Nisva pristajala na kompromise, igrala sva le glasbo, ki nama je bila všeč. Vedno brez bukle, vse samo na pamet.«

Odločilen vpliv na njun glasbeni razvoj sta zares imela njuna očeta. Njuna zgodba je nadaljevanje prijateljstva njunih očetov. Matijev oče, ki je tudi sam glasbenik, ju je navdušil za kubansko in nasploh latinskoameriško godbo, kar je postal slog, ki sta ga izpilila tako dobro, da sta bila povabljena za predskupino Gipsy Kings v Stožicah. Urbana pa je njegov oče potunkal v šesto sezono oddaje Slovenija ima talent, s čimer je v ta isti cirkus porinil še Matijo, kajti Urban je bil seveda pripravljen sprejeti ta dobronamerni izziv samo, če se mu pridruži Matija, saj glasbo ustvarjata skupaj. »Celo poletje me je prepričeval,« pripoveduje Matija. »Ko sem nazadnje privolil, smo s producenti oddaje naredili kompromis, da izberejo eno izmed petih skladb, ki sva jih določila. Prišla sva do finala. Vedela sva, da zmagala ne bova.« In tako je ena stvar vodila k drugi: Urbana je preko oddaje zaznalo pozorno uho Igorja Ivaniča iz glasbene agencije SonicTribe, ki ga je povabil k snemanju skladbe za Planet TV. Urban je v projekt, logično, povabil Matijo, in z ekipo iz Muff-ov je nastala pesem Pust me do besede, nato pa skladba Stop z glasbeniki okoli studia BearTracks. Sledilo je srečanje z glasbeniki iz skupine Pijammies, s katerimi so se našli na istih valovih jazza in funka. Ta prva razširjena zasedba Batiste Cadillac, ki je posnela Magnolije in Generacijo neba, se je razšla predvsem zaradi pretežkega usklajevanja vaj. 

»Jazz in blues se ne mešata vedno,« pove Matija. »Pri nekaterih stvareh se nismo čisto razumeli, saj sva midva želela poenostaviti glasbo. Ko sva menjala ekipo, sva iskala ljudi, ki niso nujno akademiki, so pa izkušeni na odru, so dobri ljudje in resni pri vajah.« »Na musko ne gledava tako zelo slovensko,« doda Urban. »Opažava, da ljudje pogosto pristopajo h glasbi projektno: 'dajmo narediti vajo pred špilom pa gremo igrat.' Midva imava rada, da se redno vadi. Preigraval sem z veliko glasbeniki iz A-lige, ampak če bend ne igra skupaj, znanje posameznikov ne pomaga kaj dosti. Na vajah moraš imeti kreativni dolgčas, iz katerega se začne nekaj rojevat. Da glasba zares stoji, moraš skupaj igrati. Ne meni ne Matiji nikoli ni bil pogoj akademija, ker te tam navadijo na note.« »Pri nama ni bil nikoli dovoljen list papirja na odru, razen setliste,« razlaga Koritnik. »Želiva redne vaje in glasbenike, ki se jih lahko udeležijo in se lahko posvetijo Batisti. Midva sva stoprocentno samo v Batisti in ne greva poleg tega benda furat še enega.

»Ekipa, ki jo imamo zdaj, stoji – imamo podoben pogled in prioritete. Nov album smo delno posneli z aktualno zasedbo. Že v prvo smo s Štibernikom delali tako, da sva glasbo ustvarjala midva s producentom, in tako sva delala tudi na novi plošči s Cazzafuro,« pojasnjuje Matija. Novi album Batiste Cadillac, naslovljen II, ki bo premierno predstavljen v Križankah v četrtek, 17. septembra, je prvovrstno zloščen in vrhunsko krojen pop soul. Pesmi stojijo, ničesar ni odveč. »Prvi album smo naredili v vintage slogu, v americana slogu. Tokrat smo naredili bolj klubsko ploščo. Prva je bila road trip proti sončnemu zahodu, druga pa je, ko prideš pred klub v mraku. Tudi Cazzafura je ravno ta tip producenta: izhaja iz hip hopa, v sebi nosi beatmakerstvo. Moderen pristop smo združili z old school bendom,« opisuje Matija in s tem zadene mentalne podobe, ki so se mi izrisale pred pogovorom med poslušanjem plošče: ona in on, perfektno razmerje, polno neotipljivega in otipljivega, vse diši, čevlji so brezhibni pri obeh, življenje je lepo, prihodnost je svetla in vidna, avto opran, prede in grmi, vse stoji, noč je mlada, jutro bo sveže in sončno, hostesa ob vhodu v klub se obrne za obema ... To je zbirka lebdečih, toplih skladb, ki zlezejo v uho, da tam tudi ostanejo. Mnogi bodo rekli, da se jim nova glasba Batiste Cadillac zdi seksi, kar je pridevnik, ki je v globalni orgazmični družbi, obsedeni s seksom in bolečino, postal ponarodel. Meni tole deluje zelo, zelo šmekersko. Urban zares opravi levjo nalogo, iz malih besed naredi velike momente. Ima razpon, dinamiko in globino. Zna skakati iz karakterja v karakter, iz registra v register. Album je žmohtna celota, ki se zelo lepo ziblje in se želi vrteti v zanki. »Izogibava se razmišljanju, da je nek komad čisto v redu album štikel in da ga zato damo na album. Deseti komad je padel ven, ko je bil že pripravljen na masteriziranje. Z Matijo sva na koncu sklenila, da ta skladba ne dosega ravni in smo jo izpustili.«

Zelo radoveden sem, kako bodo to gradivo predstavili na bližajočem se koncertu v Križankah. Lahko je slovenska limonada ali potna gruvačina. Glede na to, kako vneto in skrbno govorita o bendu, kot da je Blues Brothers 2.0, bi si želel erupcije čustev, zvoka in ritma. Konec koncev so imeli precejšnjo pavzo z velikimi nastopi. Zdaj lahko pokažejo veliko novega in potrdijo simpatije, ki so jih ustvarili s prvencem. Štiri leta so minila od prvenca in preboja s koncertom v Kinu Šiška. »Vedno mi malo zakisli, ko slišim, da so minila že štiri leta. Drugi album smo začeti delati s Štibernikom. Postavili smo več kot pol plate, ampak na neki točki nama je povedal, da ne more naprej, ker je preobremenjen. Bilo nam je mučno, saj sva razumela, da sva izgubila vsaj eno leto. Ker to pomeni, da moraš najti drugega producenta in vse, kar gre zraven. Potem je vskočil Cazzafura, ki pa ni želel reciklirati komadov, ki smo jih naredili s Štibernikom. Kar popolnoma razumem,« pravi Urban. »Cazzafuri smo dali v premislek petindvajset komadov in potem smo skozi sito prišli do teh devetih,« se naveže Matija.

Navkljub zgoščenosti ima album II raznovrstnost, ki jo drži sidrišče v zibajočem srednjem tempu. Je razkošen ljubezenski album. Skladba Prvič prinaša posodobljen prepoznavni slog benda, z lepimi kitarskimi aranžmaji, ki se prepletajo z razkošnim petjem. Piran dviguje slovenski pop funk v višjo kategorijo, Vse imam je nalezljivo afirmativna, žlahtno tekoča in užitna kot dobro ohlajeni rose, Nehal sem iskati poslušalca zajame v svoj americana maestral, Biće bolje je ena od dveh pesmi v srbohrvaškem jeziku in zelo samozavesten disco, medtem ko je duet s Senidah Od početka mamljiv R&B z nalezljivim stihom »Ajde sad od početka mi moramo naučiti da hodamo da bismo kasnije mogli da trčimo«. 15. december je čvrst moderni soul, ki bi pristajal tudi bendom, kot sta Durand Jones and the Indications in St. Paul & the Broken Bones, Georgia (K tebi domov) je čustven, zloščen blues, zaključni pulzirajoči funk Zapomni se me pa je svojevrsten biserček albuma.

»Ko sva pogledala nazaj, sva ugotovila, da sva bila z določenimi stvarmi celo malo prehitro zadovoljna. To, kar imamo na novi, drugi plošči, je zagotovo boljši izdelek. Lahko bi bil še kakšen komad na albumu, ampak sva videla, da ne bomo prišli dovolj daleč v kratkem času, tako da imamo zdaj materiala že za polovico naslednje plošče. Vedno je kompromis, tudi ko zaključiš, nisi 100-odstotno zadovoljen, a ker moraš nehati, moraš povedati, da je v nekem trenutku čečkanja dovolj, zato bi rekel, da je to 4. Vedno, res vedno strmimo k 5, ampak do zdaj po naših merilih nismo naredili petke,« pravi Matija. »Sam mislim, da je vedno lahko bolje. Sicer pa sem zadovoljen s tem, kar smo naredili. Je pa fajn, da si za rezervo puščaš cilje, ki si jih postavljaš v življenju,« pove Urban.

Tako je govoril tudi Josip Broz – Tito. Spomnim se radijske oddaje Night Time, v kateri so predvajali džingle s Titovo izjavo: »Ja nikad nisam zadovoljan. Uvijek mislim da može bolje.«