Žar(ki) mladostnega muziciranja

Z imenitnim koncertom v Slovenski filharmoniji v nedeljo, 23. avgusta, se je zaključil Poletni orkestrski kamp (POK26) pod vodstvom dirigentke Žive Ploj Peršuh. Kamp vsako leto poteka v okviru Slovenskega mladinskega orkestra in je široko odprt za vse, ki jih tovrstna glasbena izkušnja zanima. Se je pa tudi letos prijavilo več kandidatov, kot jih je bilo mogoče sprejeti. Dirigentka dobro ve, da je treba tovrstne programe uglasiti na dva osnovna tona: najprej mora biti materija glasbenikom blizu in zanimiva, obenem pa se mora držati načela, da gre vendarle za umetnost in visoke izrazne cilje, ki presegajo potrošniško produkcijo in šund. Tu je Živa Ploj Peršuh nadvse iznajdljiva. Letos je delo orkestra povezala z raperskim izvajalcem Leopoldom I., pravzaprav je iz orkestrskega kampusa oblikovala rapersko-rockerski produkt na izjemno visoki ravni. Orkester je priredbe raperjevih skladb izvajal z vnemo in na umetniškem nivoju, ki pritiče takemu sestavu, Leopold I. pa se je tudi izkazal kot glasbenik z izraznimi presežki tako ob izvedbah (rapanju), predvsem pa pri besedilih, ki so brez dvoma poezija, ki lucidno izraža družbene teme in beleži utrinke iz preprostega vsakdana.

Že od ustanovitve leta 2019 se na kampu srečujejo stalni člani Slovenskega mladinskega orkestra in mladi glasbeniki, stari od 12 do 22 let, ki se želijo preizkusiti v takem kompleksnem glasbenem sestavu, kot je simfonični orkester. Za člane kampusa je to neizmerno dragocena izkušnja, obenem pa možnost, da se tisti, ki se z glasbo ukvarjajo študijsko in imajo profesionalne ambicije, počasi vključijo v redni sestav orkestra. Živa Ploj Peršuh je s svojo neizmerno energijo in vrhunskim občutkom za mlade, za njihovo doživljanje glasbe in predvsem za njihov glasbeni interes, letos ponovno ustvarila program, ki je glasbenike potegnil v delo in jim ponudil veliko užitkov pri glasbenem poustvarjanju. To smo lahko videli na koncertu, kjer ni manjkalo uživaških izrazov na obrazih sicer zagnanih in resnih glasbenikov, prav tako kot ne sproščenosti pri izvajanju, kar je seveda rezultat enotedenskih intenzivnih vaj. Postopek dela je namreč klasičen: najprej poteka po sekcijah, nato sledijo skupne vaje, kjer gradivo s svojo dirigentsko prezenco v enovito celoto poveže dirigentka. 

Še nekaj je na tej točki pomembno, in to je izbira koncepta in vsebine, tako slogovno kot za mladostnike primerne glasbe, ki ima predznak sodobnosti in zdajšnjega ustvarjanja. Ta del je verjetno ključen za motivacijo izvajalcev, da se vživijo v projekt in se mu popolnoma predajo. Dirigentka dobro ve, da je treba tovrstne programe uglasiti na dva osnovna tona: najprej mora biti materija glasbenikom blizu in zanimiva, obenem pa se mora držati načela, da gre vendarle za umetnost in visoke izrazne cilje, ki presegajo potrošniško produkcijo in šund. Tu je Živa Ploj Peršuh nadvse iznajdljiva. Letos je delo orkestra povezala z raperskim izvajalcem Leopoldom I., pravzaprav je iz orkestrskega kampusa oblikovala rapersko-rockerski produkt na izjemno visoki ravni. Orkester je priredbe raperjevih skladb (Škrt, Čizi, Vse najboljše, Wabi Sabi, Edino, Na glas in še druge) izvajal z vnemo in na umetniškem nivoju, ki pritiče takemu sestavu, Leopold I. pa se je tudi izkazal kot glasbenik z izraznimi presežki tako ob izvedbah (rapanju), predvsem pa pri besedilih, ki so brez dvoma poezija, ki lucidno izraža družbene teme in beleži utrinke iz preprostega vsakdana. Kot beremo v koncertnem listu, Leopold I. »odstira zavese na fluorescentnih fasadah urejenih podeželskih hiš in na videz popolnim družinam kuka v krožnike po nedeljski maši«. V njegovi poeziji ne manjka humorja in družbene kritičnosti, dotakne se politik vseh vrst, ošvrkne neumnosti, ki jih zagrešijo tako odgovorni ljudje kot tudi preprosto ljudstvo, ki se včasih ne zna upreti diktaturi vladajočih. Tudi to je verjetno botrovalo dejstvu, da so projekt poimenovali Moč besede, saj raperska izraznost v glavnem temelji na besedilu, na pripovedovanju takih in drugačnih štorij, tako zabavnih kot resnih, žalostnih in tudi tragičnih. Nadvse presunljivo je zazvenela skladba Tista zakartana ura, ki jo je sicer v slovenski prostor plasiral Vlado Kreslin, besedilo pa je napisal Leopold I. Song na strašno nežen, že skoraj speven in blag način razgali strahote in vse nesmisle vojaškega spopada mladih fantov (tokrat) na Soški fronti in ima močno sporočilno vrednost. V pesmi je tak mogočen kontrast: prostodušni tekst, v katerem pa je zajeta vsa strašnost vojaškega absurda, in lep, speven refren, ki poboža čute. 

Ker pa vendarle gre za klasično obliko simfoničnega orkestra, so glasbeniki poustvarili še dve skladbi, ki sodita v njihov običajni repertoar. Uvodoma je zazvenel odlomek iz slavnega Vodnika po orkestru Benjamina Brittna, na sredini koncerta pa še odlomek Suite št. 1 iz Arležanke Georgesa Bizeta. Glasbeniki so vse skladbe izvajali z žarom in iz čistega veselja. Slednje je bilo razvidno z obrazov mladih poustvarjalcev in je izhajalo iz posrečenega sodelovanja s tokratnim gostom in nedvomno tudi iz zvočno bogatih priredb, za katere je poskrbel skladatelj Matija Krečič. Slednji se na tovrstno produkcijo dobro spozna, saj sodeluje z različnimi glasbeniki in je vešč vsakršnih slogovnih prijemov. Instrumentacija in orkestracija sta učinkovito zasnovani, barvno pisani, predvsem pa izrazno podrejeni vsebini. Na trenutke je bil zvok orkestra zelo revialno naravnan, podrejen vlogi solista, toda Krečič zna s posameznimi pasusi tudi orkestru dati veljavo enakovrednega partnerja. Rečemo lahko, da so priredbe dopolnile vsebino skladb in na pravih mestih podčrtale najbolj žlahtne dele. Tako kot gostujoči kitarist Vid Turica, ki ga lahko srečamo v raznih sestavih, od klasične kitarske šole do sodobnega popa in rapa. 

Celotni nastop je bil en tak spev mladosti, en tak praznik mladega muziciranja, ki ga včasih pri profesionalcih zaman pričakujemo. Popolnost izvedbe ne more odtehtati srčnosti podajanja, žar poustvarjanja je res žarek, ki da glasbi najlepši ton.