30.09.2026
Haiku jazz, subtilen in poln zračnosti
Nov album kontrabasista Roberta Jukiča, je zasnovan kot klasičen jazzovski trio. V projektu ssodelujea še pianist Bram De Looze in bobnar Kristijan Kranjčan, ki občasno ritmično o(g)rodje zamenja z violončelom, kar triu daje ekskluziven zvok.

Robert Jukič
Mild breeze with hints of love lost
samozaložba
2026
DIGITAL/ CD
Novi album Mild Breeze with hints of love lost, ki ga je pred kratkim izdal kontrabasist Robert Jukič, je zasnovan kot klasičen jazzovski trio. Pri projektu sta sodelovala še belgijski pianist Bram De Looze in Kristijan Kranjčan kot bobnar, ki občasno ritmično o(g)rodje zamenja z violončelom, kar triu daje ekskluziven zvok. Plošča je bila posneta v Artesuono Recording Studios – Cavalicco v Udinah, za snemanje, miksanje in mastering pa je vrhunsko poskrbel Stefano Amerio. Še nekaj je nadvse pomembno. Album je nastal tako rekoč v enem dnevu, brez pretiranih priprav in načrtovanj. Jukičeve kompozicije so se skorajda v živo spremenile v zaokroženi izdelek, spontano in z neverjetno sinergijo vseh glasbenikov, ki se kot izjemni solisti brez težav zlijejo v ansambelski igri in postanejo eno telo, ki potrebuje veliko medsebojnega poslušanja in sodelovanja, da se iz vseh linij oblikuje skupinska slika. Nežen album, bi lahko sklenili, subtilen haiku jazz, izvrstno odigran, četudi, po avtorjevem zagotovilu, posnet v enem samem (nikakor nonšalantnem) zamahu, ki včasih zavibrira tudi kot preja blage utrujenosti in zrahljane koncentracije. A slednje je prevladujočemu razpoloženju albuma le v prid. Melanholija, tiha žalobnost je holistično polna, glasba ne ostane samo v osnovnem tonusu, ampak zaobjame celoto: bolečino in toplino, tišino in gibanje, spomin in trenutek ..., hkrati pa pušča prostor za dihanje, za nihanja v čustvovanju in izražanju.
Nemara gre celo za več kot samo za hitro snemanje, saj je vseh šestnajst skladb nastalo v enem dnevu, v enem zamahu, a v slogu haiku poezije, ki je utrinek iz nič, ki je iskrica duha, ki v hipu zaobjame celoten kozmos. Zelo zenovski jazz, kar nenazadnje podčrtajo CD-ju priložene haige (haiku pesem in risba), ki sta jih ustvarila Robert Jukič in slikarka Tinka Mesec Tomazin. Haikuji imajo vsebinsko nalogo, da napovejo skladbo, poslušalcu ponudijo vstopno kodo, odpirajo vrata ušesu. Nekateri so res vrhunski, na primer ob skladbi A portrait of my mother going to work on a foggy morning. Prosti prevod iz angleščine bi bil nekako tak:
»zgodnji jutranji koraki
zvok bližajočega se avtobusa
oddaljena luč v megli«
Vzdušje pač, jutranja megla, naporen čas, ki bo sledil, mogoče brez upanja na pomiritev z depresivnimi učinki začetka, ki jih samo drdranje avtobusa ohranja žive in stvarne, tako nekako. Dražljaji se prelijejo v skladbo, ki jo uvedejo metronomski udarci na činelo. Ritem meri čas, meri monotono življenje in namiguje na pusto deželo vsakdana, čeprav je glavna junakinja mati, gotovo oseba z gorečim srcem in svetlobo v duši. Jazz v tej skladbi je, preprosto rečeno, lep, čeprav se to sliši šablonsko. Poslušalca povleče v bistvo zgodbe, ki se sklene na podoben način, kot se je začela, vmes pa ne razvije skoraj nobene dramatične poante, ne raste v dan, ne gradi zvočne katedrale, ampak kot haiku tematsko ponudi vzdušje in ga izriše v eni sami kratki epizodi.
Podobno se tudi ostale skladbe spontano dotikajo svojih literarnih napotkov, nikoli pa niso zgolj to. Vse je sistematično oblikovano v drobno umetnino in tri umetnosti, ob glasbi in literaturi še sumi slikarstvo, so ena celost, en organum, ki diha in izraža občutja, utrinke, žive prebliske. Načeloma so skladbe kratke, haiku jazz varianta. Skladba What's left behind je dolga minuto in štiriinštirideset sekund, uglašena pa je z vsebino svojega haikuja, ki beleži zatišje v naravi in je alegorija minevanja, izginjanja vsega in prehajanja skozi čas, bodisi nazaj ali naprej. Verzi iz občutka boleče odsotnosti in očitne izgube bližnjega izvlečejo močan impulz:
»celo oblaki mirujejo
dnevi so daljši kot prej
že nekaj tednov je minilo«
Plošča je vsebinsko posvečena spominu na mater Roberta Jukiča, zato so mnoge skladbe drobni krokiji iz vtisov in intimnih občutkov odnosa mati-sin. Vsaj večina, ostale so nastale iz drugih, a sorodnih dražljajev. Sožitje med glasbili je praktično sozlitje, izjemno skupinsko muziciranje brez izstopanja, solističnih trenutkov ni, razen za vzorec, ker v tej glasbi to ni smiselno. Intimno obarvani jazz, lahko bi rekli celo poetični jazz, ki se napaja iz različnih ravni ustvarjanja ter s tem riše nežno, rahlo in prefinjeno zvočno krajino, umirjeno, polno zadržanih emocij, ki jih odtekanje časa spreminja v oblačno jutro, v siv oblak, v spominsko sonce, ki počasi bledi v luno in se popolnoma predaja čustvovanju. Vrhunsko na plošči je to, da so ta mood brez težav posvojili vsi trije glasbeniki, da so se osredotočili na isto raven ter v skupinski igri utrinkaste misli poglobili na raven polnokrvne jazzovske produkcije. Tak kontemplativni jazz postaja že kar stilna opredelitev in je čisti antipod našemu času, ki je pogosto hrom in odtujen, kaže pa se tudi kot odmik od eksperimentiranja in zvočnega raziskovanja preko vseh meja. Vračanje domov, v srčiko jazzovske estetike. Mogoče skladba Noon. Walk towards the sun še najbolje povzema slog albuma. Haiku govori o stanju med nevihto, o mirovanju znotraj nevihte, ko ni poti nikamor več, le proti soncu se odpira, proti svetlobi in večnosti. Nastala je glasbena skica, kjer začutimo zatišje sredi viharja, kjer basovske linije pravzaprav edine trepetajo v nemirnem iskanju izhoda. Vzdušje in celotna podoba ostajata prej kot ne statični, harmonsko položeni v akordiko klavirske spremljave in ritmičnega koloriranja tolkal, konča pa se v niču, v nedokončanem »niču«.
Slogovno na albumu izstopa skladba Toru, ki se s svojim haikujem spet zelo približa naravi, ko vetrovi obnemijo in praznina joče ter izraža melanholično hrepenenje po novem (in starem), po prehodu v svet brez bolečin. Jukič je vsebinsko ta haiku uglasil na pentatonično lestvico, ki je zaradi odsotnosti poltonov nadvse spevna, melodično odprta, hkrati pa mila in otožno zveneča, sploh v kombinaciji tonov D-E-G-A-H. Sicer pogosta lestvica tako v jazzu, ljudski glasbi, rocku ..., se tu specifično vrti okrog praznine, odsotnosti vetrov (glasov), ki v ospredje pripihajo le zvok minulih časov, spominov in otožno pesem življenja.
Nežen album, bi lahko sklenili, subtilen haiku jazz, izvrstno odigran, četudi, po avtorjevem zagotovilu, posnet v enem samem (nikakor nonšalantnem) zamahu, ki včasih zavibrira tudi kot preja blage utrujenosti in zrahljane koncentracije. A slednje je prevladujočemu razpoloženju albuma le v prid. Melanholija, tiha žalobnost je holistično polna, glasba ne ostane samo v osnovnem tonusu, ampak zaobjame celoto: bolečino in toplino, tišino in gibanje, spomin in trenutek ..., hkrati pa pušča prostor za dihanje, za nihanja v čustvovanju in izražanju







