13.11.2026

Alkimija zvena in odzvena

Kristijan Krajnčan je pri ustvarjanju šeststavčne suite Alkimija za 21. stoletje vnovič izhajal iz simbolov in podob ljudske motivike ter dediščine.

Nina Novak

Kristijan Krajnčan Alchymie XXI v Cankarjevem domu.
Foto: © Nada Žgank / Cankarjev dom

Letošnji predzadnji koncert v okviru programskega cikla Cankarjevi torki, katerega namen je ponuditi v posluh novosti z domače in tuje jazzovske ali sorodne scene, pri čemer morajo vselej biti prisotni vsaj zametki jazza, je na oder Kluba Cankarjevega doma postavil novokomponirano glasbo multiinštrumentalista, skladatelja in filmskega ustvarjalca Kristijana Krajnčana. In podobno kot že pri nekaterih prejšnjih programsko zasnovanih in vsebinsko zaokroženih projektih je ta izhajal iz simbolov ter podob ljudske motivike in dediščine, le da je tokrat v središče svojega raziskovalnega zanimanja postavil antično idejo alkimije. Krajnčan je ponovno presegel samega sebe in ustvaril delo, ki pomembno bogati slovensko jazzovsko okolje, in to kljub temu, da z njim ponuja le malo odgovorov; ali pa morda prav zato. Vsekakor pa odpira vprašanja o smiselnosti aktualnega svetovnega dogajanja, o krivdi, pravičnosti, bolečini, prispevanju vsakogar izmed nas k miru, soočenju s sabo in svojimi željami ter pomirjenosti s tem, kar in kdor smo.

Šeststavčna suita, napisana za jazzovski kvintet, je delno nastajala v sklopu rezidenčnega bivanja v Velikih Laščah, kjer je Ustvarjalni laboratorij ELIAS 2069, vendar njeni zametki segajo dlje, v obdobje izpred dveh let, ko se je avtor pričel spogledovati s transformacijo zanikanja v sprejemanje. Proces uglasbitve te zamisli, ki tako v vsakdanjem življenju kot v umetniškem in s tem glasbenem prostoru poteka na dveh ravneh – prva je fizična, druga duševna –, ga je nazadnje pripeljal do uporabe slovenskim ušesom precej tuje mikrotonalnosti in elektronike. Pri prvi gre za sistem, ki poleg celih tonov in poltonov vključuje četrttone in je značilen zlasti za glasbo Bližnjega vzhoda, v slovenskem etničnem prostoru pa nanj naletimo v Istri in Reziji. Elektronski manipulaciji glasbil je tokrat pripadla naloga zgoščevalca zvočne slike, mestoma tudi poglobljevalca, saj so elektronski vložki in efekti skupaj z vibrafonom nemalokrat delovali kot klic z drugega sveta, kar lahko dojemamo tako v geografskem kot v energijskem smislu. Krajnčan je kot avtor Alchymie XXI, se pravi Alkimije za 21. stoletje, in idejni vodja projekta pokazal zavidljivo širino in poglobljeno poznavanje materije, ni pa stopal v ospredje kot inštrumentalist, čeprav je poprijel za violončelo in tolkala. Za tolkala je ob vibrafonu, ki je poudaril skrivnostnost, poleg njega sedel tudi Šimun Matišić, še pogosteje kot slednji pa je v delu, izvedenem brez prekinitve, kot prvinska gonilna sila, ki je zapolnila ritmični okvir, deloval Andrej Kobal na elektroniki v živo, ki je v manjši meri skrbel tudi za melodični okvir. Solistične parte sta večinoma odigrala Tomaž Gajšt na trobenti in krilovki ter Boštjan Simon na saksofonu in modularnem sintetizatorju, na katerem ga je občasno nadomestil sam Krajnčan.

Zahtevna glasba, ki združuje kompozicijo in improvizacijo, je od začetka do konca valovala in se s številnimi kontrasti dotikala tako notranjih iskanj posameznika kot tudi (urejenega) kaosa, ki je prisoten v zunanjem svetu in ki prej kot karkoli drugega spodbuja k begu. Številni detajli, prav vsak dotik prstov z glasbilom, vsak ton, vsak zven in vsak odzven so h končni ritmiki, melodiki, predvsem pa k obarvanosti in energiji izdatno prispevali. Sodelujoči glasbeniki so se posluževali različnih tehnik igranja, s čimer so določene dele še bolj odprli, da se je dinamika lahko razpirala od diha, usmerjenega v trobilo ali pihalo, do skupinskih ponovitev istega motiva, s pomočjo katerega je bila celotna partitura nazadnje deležna sklepnega dejanja oziroma odrešitve. Poleg tolkal so izstopale sočasne linije trobente in saksofona, ki pa se nista prav pogosto dopolnjevala z nizanjem istega motiva z zamikom. V središču so bili vendarle solistični odseki, polni četrttonov. V tem pogledu je več kot prepričal Gajšt, ki je svojo nalogo opravil povsem naravno in dokazal, za kako velikega glasbenika, zmožnega prilagoditve vsaki situaciji, v resnici gre. Po drugi strani je Krajnčan po že znanem načelu združeval zmožnosti tolkal, ki so skrbela za melodijo, in violončela, ki je ustvarjal ritem, kar je bržkone odraz Kranjčeve igrivosti, ko gre za violončelo, saj izkoristi vse možnosti, ki jih to glasbilo ponuja, od nizanja akordov, brenkanja ter uporabe vibrata in staccata do igranja z lokom, s prsti itd. Glasbeniki so nekajkrat zaigrali vsi trije družno, vendar je bila tudi v teh bolj redkih primerih vloga vsakogar dokaj strogo vnaprej določena in umeščena v širši (zgodovinski) kontekst. 

Krajnčan je ponovno presegel samega sebe in ustvaril delo, ki pomembno bogati slovensko jazzovsko okolje, in to kljub temu, da z njim ponuja le malo odgovorov; ali pa morda prav zato. Vsekakor pa odpira vprašanja o smiselnosti aktualnega svetovnega dogajanja, o krivdi, pravičnosti, bolečini, prispevanju vsakogar izmed nas k miru, soočenju s sabo in svojimi željami ter pomirjenosti s tem, kar in kdor smo.