Ko spregovorijo mladi, naj stari prisluhnejo

V soboto, 23. avgusta, so Križanke pokale po šivih. V okviru Festivala Ljubljana je namreč nastopil Slovenski mladinski orkester s pridruženimi glasbeniki, pevci in pripovedovalci iz skoraj dvajsetih držav. Mednarodna zasedba mladih je izvedla popularen muzikal Otrok miru (Peace Child), ki je izpod peresa Davida Gordona nastal pred približno štiridesetimi leti in doživel več kot deset tisoč izvedb po vsem svetu. Tokratna, slovensko-mednarodna različica je pod vodstvom dirigentke in aktivistke za mir na svetu Žive Ploj Peršuh prizorišče Križank razsvetlila s svojo neizmerno energijo, ljubeznijo do glasbe in upanjem, da svet s tako mladostno energijo še zdaleč ni pogubljen, da je še mnogo poti do življenja, ki ne bo poznalo vojn, krivic, lakote in zatiranja. Raj je tu, ne v nebesih, raj smo (lahko) samo mi! Glasbeni del muzikala je bil pripravljen vrhunsko, do meja, ki jih lahko še presojamo skozi oči poslušalca, ki občuduje vnukinjo med violinistkami. Vsi so svoje delo opravili vrhunsko, orkester, večina med njimi amaterji in ljubitelji, no, tudi bodoči profesionalci, so svoj part izvedli perfektno. Ajde, pustimo ob strani kakšen rahel padec pod zapovedano frekvenco, a kot celota – vrhunsko. Tako kot vsi ostali, z zborovsko sekcijo v ozadju, ki je s potenco znala preglasiti prvo frontno linijo orkestrašev in izpovedati svoj del resnice.

Dogodek je lepo napovedala naša zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je bila častna pokroviteljica prireditve. Repriza naj bi bila v oktobru na Dunaju. Muzikal je posthipijevsko delo, eden zadnjih apelov iz tistega časa, ko se je svet okraševal s cvetjem, ljubeznijo, prihodnostjo brez vojn. Ja, lepi časi, bi rekli danes, kljub temu da tudi takrat ni manjkalo grozot in morij, časi, ki so jih zavedni mladi skušali spremeniti, prevrednotiti, spremeniti v nekakšen raj ljubezni in miru na Zemlji. Ampak od te rožnate revolucije je ostalo bore malo. Svet, ki so ga sanjali včerajšnji otroci, je danes še bolj sofisticirano krut (Gaza, Ukrajina ...), na sto in en način se izvajajo pomori, izobčenja, uničevanje okolja, brisanje civilizacij. Naš planet se še bolj potentno (zdaj že v pomenu globalnega, celostnega nebesnega telesa, ki kroži okrog vsem nam ljubega in skupnega Sonca) deli na bogati in revni pol: na eni strani obilje vsega, na drugi revščina, lakota in brezup. 

Muzikal zato ponovno vzpostavlja sile upanja in miru s sproščenim, odkritim pogovorom, z nagovorom vsem ljudem, da je raj lahko samo eden, da nobena vera ne more zagotoviti tako lepih nebes, kot jih lahko sami ustvarimo na Zemlji, ki nam je kot možnost dana v upravljanje in razcvet. In ko o tem spregovorijo otroci, mladostniki, naša prihodnost in upanje, stari obnemijo in skušajo dojeti, da je njihova beseda edina možna pot v srečo, pot v srečno sožitje vseh.

Kako močna je misel iz muzikala: umreti bo nekoč treba, to je pač stvar narave in vesolja (že Seikilova pesem iz antične Grčije v enem stavku to krasno izpove: vse, kar živi, tudi umre), toda ko bom umiral, bi rad umiral izpolnjen, obdan z ljubeznijo in mirom, umirjen (uh, kako blizu sta si ti besedi), z zavedanjem in občutkom, da sem lahko svojo življenjsko  priložnost, ta čudež biti tu in zdaj, do popolnosti izkoristil in sem pred odhodom obdan s svojimi ljubečimi ljudmi. Da bom zaključil zgodbo življenja in se vrnil v strukturo vesolja, med nesmrtne atome, med prah in pepel, srečen in pomirjen. In kot je sporočilo muzikala, želim umreti tako, na lep način, izpolnjen v rokah zakonov narave, ne pasti v vojni, ne izstradan do golih kosti velikih egoističnih korporacij, ki na račun ljudi kujejo sebične dobičke in živijo mimo življenja. In hlastajo po večnosti tam, kjer je ni. Želim umreti ljubljen in želim ljubiti še po smrti.

Muzikal je ena sama oda upanju, četudi gradi na resničnih dejstvih, na faktih sodobnega sveta, ki je popolnoma brez upa, če gledamo samo z realističnimi očali. Skladatelj David Gordon ga je zastavil kot »odprto, participativno predstavo za mladino«, zapiše Metka Sulič v koncertnem listu, in res kljub groznim sporočilom, ki jih niza v prvem delu, kljub depresivnim resnicam, ki jih izpovedujejo pogovarjajoči se mladi različnih ras, kultur in ver, je v ozadju vedno prižgana lučka. Najprej kot tiha kresnička, ki šviga po pomladnem nebu, proti koncu pa vedno bolj kot žareča luč ljubezni, ki je resnično upanje, ki je edina realna moč, da svet živi naprej v sreči in dobrobiti za vse, brez razlik, brez separacij, ne verskih ne kulturnih, ne po barvi kože ne po obliki frizure, če smo malo posplošeno razigrani. Ja, kljub groznim sekvencam v prvem delu skladatelj muzikal zapelje v upanje, v ljubezen, v sožitje in tudi v odločno zahtevo, ki ima jasen in brezkompromisen politični nastavek, skoraj že blizu manifestu: Dragi predsednik, spremeni svet v nekaj dobrega in lepega, odvrzi ključ atomske kataklizme nekam globoko v prepad in pomagaj nam, da bomo na svetu vsi živeli z roko v roki, ne glede na vse, vsi različni v eni dobroti, vsi drugačni v eni ljubezni!

Glasbeni del muzikala je bil pripravljen vrhunsko, do meja, ki jih lahko še presojamo skozi oči poslušalca, ki občuduje vnukinjo med violinistkami. Vsi so svoje delo opravili vrhunsko, orkester, večina med njimi amaterji in ljubitelji, no, tudi bodoči profesionalci, so svoj part izvedli perfektno. Stara fora je, da ima simfonični orkester svoj kakovostni merek v trobilcih: če so ti zanič, intonančno in z mnogimi prepihi, potem je vse zanič. Tokrat ni bilo tako, že trobilcem je švigala iz ust taka enotnost in uigranost, ki je celo pri profesionalcih lahko samo pobožna želja. Ajde, pustimo ob strani kakšen rahel padec pod zapovedano frekvenco, a kot celota – vrhunsko. Tako kot vsi ostali, z zborovsko sekcijo v ozadju, ki je s potenco znala preglasiti prvo frontno linijo orkestrašev in izpovedati svoj del resnice.

Vsi, ki so ta projekt ustvarili, so lahko ponosni na svoje delo. Verjamemo, da na mnogih mestih omenjeni, a naj se jim zahvalimo še tu: avtor priredbe je Matija Krečič, scenarist David Woollcombe, pripovedovalci/pevci so bili (povzeto po koncertnem listu) Pia Fabian, Adrian Grošelj, Alessandro Lionel Michele Asselin, Lydia Mushkatina, Shea Ferron. Posebej tudi pohvala glasu iz ozadja, Dominicu Byronu Mafhamu, režiser prireditve pa je bil Matej Filipčič.