Častno, izbrano, varno poklanjanje mladosti

Ko je Vlado Kreslin novembra predlani dopolnil sedemdeset let, je bil to lep jubilej. Jubilej, kakršen pritiče kantavtorju Kreslinovega kova. Ljudski, ponarodel. In kaj mu je po vseh nagradah, dokumentarcu, koncertu ob sedemdesetletnici in drugih mejnikih še preostalo? Kreslin je dal skozi vse in vsakogar. Naš je. Na srečo pa za svojih sedemdeset let ni dobil tistega, kar velja zlasti za slovenske literarne nagrade: da priletijo prepozno, kot za kazen ali celo metek. Ampak še redkejše pa je, da se je nato ob koncu leta izštekal, kot se je. Četrtič, tokrat skozi prizmo mlajše generacije, ne nujno mlade, a vsekakor mlajše. In zato je po dobrem letu dni, ko so izšli Izštekanih 10: Poklon Vladu Kreslinu, komunikacija med generacijami še toliko bolj tehtna. Ob tokratni priložnosti je škoda le, da nismo dobili širšega nabora. Res ljudskega, najširšega. Marsikaj bi se še našlo, v tisti res ljudski maniri. Le tvegalo bi se pri tem, da zadiši po populizmu. Kar pa ni naloga Izštekanih, pač ne gre za tak format. In pri njem Izštekani vztrajajo, tudi ko gre za Kreslinovo odprtost. Z vinilno izdajo smo tako dobili predvsem čisto sprejemljiv, dobronameren in tradicionalen poklon.

Da je Kreslin dobil tak Poklon, ni presenečenje, Izštekani pač imajo točno tak pristop, skoraj pieteten. Jure Longyka je z Izštekanimi postal sinonim za varno, vseeno pa vsaj malo izzivalno prakso. Sčasoma je tudi Izštekane doletela glasbena industrija in so tradicionalno tudi koncertna izkušnja, in to vse od Izštekanih 20 (2013) v Kinu Šiška, ko se je začela tradicija Izštekanih 10. Skupina Siddharta je bila leta 2017 prva, ki je doživela kolektivno predelavo, neke vrste tribute album. Naslednji na vrsti je bil Vlado Kreslin. Časi kompilacijskih priredb so že skoraj pozabljeni. Taki tipa Drž'te jih! To niso Niet!!! (1998) ali na primer Big Foot Mame s 15 let v živo z gosti (2006). Kar je škoda, saj mladim polagajo štafeto v roke in jih s tem seznanjajo z dediščino, ki na teh prostorih ne uspeva najbolje, in drugič ponujajo kontrauvid, ko lahko komade, tako kot v tem primeru, slišimo trojno izštekane. Imena, izbrana za Kreslinov Poklon, so večinoma že precej uveljavljena, za praktično nikogar to ni prva priložnost za preboj. Nihče ni neznan. Kaj potem narediti s skladbami Vlada Kreslina? Ne smemo spregledati, da je že leta 2002 Siddharta priredila Od višine se zvrti (Martin Krpan), kar je bila drzna, rockerska obdelava silno znanega komada, ampak je uspela. 

Izštekani imajo že po naravi manj drznih preskokov. Izstopa globina, ne širina. Ena pesem v primežu Kokosy je zagotovo tak nastavek: večglasno, klavirsko, ravno še dovolj ekskurzno, ampak varno, da ne zapusti strukture pesmi, ki je novejšega datuma (2010). Potem so tu spomeniki tipa Nekega jutra, ko se zdani. Kaj s takšno klasiko, kako preigrati preigrano? Lahko se zdrsne v patetiko ali pretiravanje, lahko pa se tudi zgolj preigra. Jardier, no, Alex Raztresen, je naredil vse to in še več. To je priredba, prav idealna za novodobne TV serije. Nekega jutra, ko se zdani pokaže, da je bila tako podoživeta noč morda še trša kot v izvirniku in da tudi dan ne bo nujno lažji, lepši, s čisto presahlimi solzami. Mojstrsko. Kar dve obdelavi doživi večna Tista črna kitara, ki je nekako enačaj Vlada Kreslina. Bend Skova & Skovani vzame črno akustično kitaro in jo predela v presojno kitarsko podlago, še bolj upočasni jo ter skuša narediti beat za rap crossover. Dela? Ne najbolje, ampak prav tako pa ni narejena na silo, bližje je bolj artističnemu vidiku. Izštekanim. Preskok v klasični refren je učinkovit predvsem zato, ker pobegne bolj medlemu verzu, kjer je sicer bistvo tega komada. Tam je zares črno, kitara pa v refrenu ne more nadomestiti zamujenega. Če že, se Skova & Skovani reši s poskočnim finišem s harmoniko. Druga priredba Črne kitare je pripadla Chrisu Eckmanu, ki je idealen za tak prijem, saj je del kreslinovske scene. Naredil je, česar najbrž nihče ne bi, dobesedno je prevedel komad in nam pokazal, kako se taki komadi postarajo in kakšni bi bili, če bi Kreslin živel nekje v ZDA. Eckmann je skupaj z Jano Beltran v That Black Guitar ohranil jedro, ga še izvotlil, popraskal prah s kitarskega trupa, privil navijalke, obrisal strune. Prašni komad je to, ki ga primejo prsti, ki ljubijo prah. 

Poklon ponudi mešanico Kreslinovih komadov. Ne pozabimo, kje in za koga Kreslin vse igra. Cankarjev dom in Križanke so ena klasika, žuri, silvestrovanja in študentske čage druga. Pa razni nastopi gori, doli, naokoli. Tega drugega (in tretjega) dela je malo manj, saj bi štrlelo glede na koncept Izštekanih, ki ne gredo v čisti pop. Tako je Tomaž Hostnik dobil vagabundsko Cesto, ki v vokalu potegne celo na pop melos. V jazz skrene Joužek skozi Ethnotrip, kjer ženski vokal pokaže, da je ženskega vokala v tej nabirki najbrž premalo. Dediščino Poklona pa pooseblja Leopold I. s pesmijo Tista zakartana ura. Hit. Najboljši primer, ko priredba ne le zadiši po izvirniku, pač pa receptu nekaj doda in ga skoraj naredi za svojega. In to tako, kot je vsa ta leta počel Kreslin, namreč po svoje. Ampak naše. Leopold in Vlado si nista daleč po poreklu, od Radgone do Beltincev ni daleč, našla pa sta se na diametralnem koncu države pri mladih fantih na Soči, Nadiži. Leopold I. (in Drügi) je vzel material in ga pripeljal v aktualni čas s kreslinovskim bistvom in leopoldovskim beatom. »Tisto zakartano uro je bilo kar zahtevno predelati, ker sem napisal fiktivno predzgodbo originalne skladbe. Tako sem jo pisal s precej tresočo roko in velikim spoštovanjem do izvirnika,« je pojasnil Leopold za MMC in zadel jedro. Leopoldov sopotnik in sovozač je Hauptman, njegov izbor Dokler se srce ne ustavi je umesten, prilega se. Ne nujno njegovi vokalni legi, sploh v živi izvedbi je malenkost zahteven, a prilega se temu, kar Hauptman je. Atmosferski, ne izrazit komad je to, ki nudi nekaj predaha v celotni konstelaciji. Po njem je zelo dobrodošla vključitev vedre Masayah Z Goričkega v Piran. Smela izbira, doživeta, popotniška, žurerska. Ni ravno zapustila osnove pesmi, prepela jo je, zato v tej maniri deluje bolj za koncertno izkušnjo kot diskografsko. Mnogo bolj koncizen, osredotočen in predan je poskus Marine Mårtensson v skladbi Reka. Ta je že tako mistična, ob kitari in z vokalom pa prinese redki ženski obrat. Kombinacija s švedščino v uvodu je eksperiment, ki bi lahko bil drznejši. Poseben poudarek dobi Batista Cadillac, in sicer že zato, ker je Neviden že izšel s Kreslinom kot gostom na plošči v live izvedbi. In tako je pesem preigrana tudi tukaj. Skupaj. Izbor klasike Še je čas je, podobno kot pri Masayah, koncertno dobrodošel, čeprav za dediščino kaj dosti od popevanja ne bo prinesel. Zato so ti Izštekani poklon, toda obenem tudi neke vrste kompromis. Kar Izštekani običajno tudi so. Častni krog, izražen skozi Dan D, zasedbo, ki je dala to skozi že s Tiho, zdaj nosi Dekle moje. Z mandolino, akustično, popevkarsko, kot rokovanje, objem tistih, ki se medsebojno cenijo. In za sklepni skupinski popev Tisoč let iz časa, ko je Kreslin ravno še ujel čas in ni dovolil, da bi ga prehitela nostalgija. 

Ta Poklon bi namreč lahko bil zgolj nostalgija. Kreslin je za MMC povedal, da ne more reči ne, če se mu ponudi priložnost sodelovanja z mladimi. Sam sem poslušal Kreslina ob petih zjutraj na gimnazijskem maratonu. Pa v nekdanji mariborski biljardnici, ne tako dolgo nazaj, ko so poskušali obuditi lokal. To so bili koncerti, ki niso veliki, jubilejni, tradicionalni. Kreslin ima poln urnik, res je kantavtor in njegove turneje bi lahko bile turneje. Vsak dan bi lahko imel koncert. Vse to smo vedeli in še bomo. Ob tokratni priložnosti je škoda le, da nismo dobili širšega nabora. Res ljudskega, najširšega. Marsikaj bi se še našlo, v tisti res ljudski maniri. Le tvegalo bi se pri tem, da zadiši po populizmu. Kar pa ni naloga Izštekanih, pač ne gre za tak format. In pri njem Izštekani vztrajajo, tudi ko gre za Kreslinovo odprtost. Z vinilno izdajo smo tako dobili predvsem čisto sprejemljiv, dobronameren in tradicionalen poklon. Ki po izvedbi na Festivalu Lent, kjer se premik iz ambienta Kina Šiška na poletno odprto sceno ni najbolje obnesel, kliče po čem še bolj dinamičnem. Ampak tako pač je s klasiki. Čas je še. Za res glasen poklon.