Ko(nčno) nekdo ugasne luč

Črnomeljsko-metliški Embargo je bend, ki ugasne luč. Za vsaj malo, da ni vse tako svetlo. Ne gre za tradicionalni bendovski rock moderne dobe, svetle ere. Deluje skoraj kot upor, a Lilit ni tako predvidljiv prvenec, kot bi lahko bil. Včasih je bilo takšnih bendov več, ampak so dobro desetletje nazaj z redkimi izjemami peli v angleščini. Zdaj ko je slovenščina skoraj obvezna, pa tak bend ve, kaj je in kam ne bo šel. Lilit je večinoma smelo naciljan in povezan album, ki od svoje celovitosti morda zdrsne le proti koncu. »Naslov albuma [se] navezuje na simbol enakopravnosti, tolerantnosti in emancipacije ter raziskuje napetosti med moškim in žensko ter se dotika tem ljubezni, seksa, maščevanja, ugodja, razočaranja in skupne poti.« Lilit je doživetje. Kar ni povsem neobičajno za prvenec, tisto, kar je neobičajno, je to, kako filmsko noir bend je Embargo. Album je samosvoj, ne ozira se na prostor, norme, čas, kar je veliko tveganje. In dobro je, da na vsake toliko pride kak tak bend.

Vendar je to album, kjer je bolje, če ni spremnega teksta, že zato, ker se uvodna Noč začne s filmskim citatom iz slovenskega filma. Film Ko pride lev (1972) v režiji Boštjana Hladnika (1929–2006) je bil za tiste čase kar škandalozen, v tem pogledu ga je prekašala le Maškarada, prav tako Hladnikova. Vključevanje citatov ni tako redka praksa: Siddharta je v B Mashino z albuma Nord (2001) vtaknila alpinista Tomaža Humarja, v komadu Volk Q Ovce na Ultri (2015) pa zaslišimo recitirati Miho Šaleharja, zasedba Mi2 je na Album leta (2000) kot gostujočega vokalista navedla kar predsednika Milana Kučana, v Tarzanu z Dobrodošli na dvor (2006) pa je gostila Jurija Součka itd. Ampak citirati slovenskega filmarja, ki res ni na prvo žogo? Imenu benda primerno, je filmska izmenjava skoraj embargo. Deluje skoraj kubrickovsko, ko se pritajijo zavijajoče, garažne, krvave kitare. In ko se Noč razgrne, je to res mračno žaganje, retro, z močnim basom (Jaka Gregorič). Ampak vse hitro stoji ali pade z vokalom in Gregor Šmalcelj, avtor vseh besedil, se ne drži nazaj. Rahlo distorziran vokal je surov in močan, toda vsekakor del celote in ne glavni faktor. Po takem uvodu je Trdnjava jasno znamenje, za kakšen album gre. Šmalcelj je v spevnem molovskem refrenu že bolj nazoren in teatralen. »Kaj bi dala kaplja znoja na tvoji koži« je dovolj plastična uprizoritev in težnja. Štiričlanska zasedba si daje prostor, ki ga najbolj skuša izkoristiti Rok Gregorič. Njegova kitara ni tipično rockerska, v bendu ne pravijo zaman, da skušajo raziskovati robove žanrov. So na robu, ne gredo pa čez, vsekakor ne, ko gre za inštrumentalni del. Embargo, kjer je Ivan Pavlakovič ml. na bobnih precej prizemljen, je v malo počasnejši formi verz-refren v skladbi Počil sem glavo še bližje temu, kar bi lahko bil bend sredine, a noče biti. »Padla si z neba kot pade toča / in razbijaš spone prekletega obroča« se vrže v vrteče mamljiv refren z »objela si me s svojo mehko roko / skrila si me v svojo belo dlan / ljubezni si kladivo zavihtela / preteklost mojo si pometla stran«. To še ni muzika za Val 202, ni novi val. Ni moderno, ni klasično, ni seksi. Je postgaražna, hrapava in pritajena muzika, ki pa noče nasprotovati ali preusmerjati. Dobro je, da v kontekstu albuma komad deluje kot popolna brezbrižnost in totalna avtorska predanost. Bend sporoča: to delamo ne glede na karkoli. 

Embargo v Lilit riše in praska v temnih barvah mračne noči ter pod budnimi studijskimi prijemi Robija Bulešića noče odstopati, se prilagajati, kaj šele zasvetiti. Za tako mračen album, ki bi bil v časih, ko so se še gojile subkulturne delitve, zmagovalna mešanica, si bend zasluži pohvalo. Vsaj v prvem delu. Če imaš prvenec, potem teraj do konca tisto, kar si. Umri je rifovska doza, resda že malo repetitivna, kar velja tudi za vokal. Toda če Embargo misli resno, in takšna njegova glasba je, potem pač ni druge. Na »pogorišču romantičnih sanj« se znova zaplete v lepljivo mrežo grenkih, strupenih izkušenj, ki rezultirajo v naslovu Umri. Malo drugače, hitreje bi zasukali in bi lahko šli v punk, upor, alter. Tako pa so po hladnikovsko postrock noir. Kar je kompliment, mora biti. Tematika bi fante kaj kmalu lahko zasukala tja proti oznaki emo, vendar videospot udari bližje domu; čeprav takega pogreba, z zažgano krsto v grobu, tudi slovenski film že lep čas ni imel. Umri je blizu ne le tematiki, ampak zgodbam, usodam, ksihtom, ki so nam nevarno blizu. Presežek svoje vrste, ki ni za vsakogar. Kot tudi Hladnikovi filmi niso bili. 

Lilit nekoliko zastane pri skladbi Vonj po krizantemah. Na papirju sicer deluje, opis je oster in gost, razloženi kitarski motivi orišejo vzdušje, vendar pesem nima tako markantnega učinka v celoti albuma. Sploh ker gre za najdaljšo skladbo od devetih. Kitarsko soliranje je zgodbeno, a tudi zelo tehnično, progresivno, odklonsko. Da je na takem albumu marsikaj odvisno od produkcije in aranžmaja ter momenta, se pozna v Smehu (666), ki odgovori Vonju po krizantemah. Zvok je polnejši, širši, mogočnejši. Smeh ima potencial, kakršnega prav veliko na albumu ni, ker to pač ni glasba za širše občinstvo. Ampak ponavljanje refrena »smeh, smeh, smeh« je dovolj groteskno, da domala zdrsne v stripovsko, kar je intrigantno. Blatna glasba je to in »črni angel plesal bo na mojem grobu radostno« je še en verz v nizu temačno filmskega črno-belega žaganja. Smeh gre nemudoma tja, kjer so se prvokategorniki domačega rocka ustavili, ker je bila onkraj že druga, preveč temačna stran (npr. Neki sladkega, Big Foot Mama; Ring, Siddharta; Maybe Baby, Mi2). Da gre drugače, počasneje, baladno, to je neizogibno in konvencionalno. Sence se začnejo, kot se je začelo že nemalo takih skladb, sploh v novem tisočletju, v tem smislu Sence torej niso nič novega. Vendar ima skladba nekaj, kar deluje in kar je novo za Lilit. Če bi bilo več tovrstnih skladb, sorodno senčnih, z nekaj prostora za kanček svetlobe, bi Embargo s tako zborno izreko bržkone segel višje. Ali vsaj iztegnil roko in rekel, hej, tudi mi znamo in tudi mi imamo kak skoraj hit. Vokal je v tako direktni suhi izvedbi in na takšno podlago nekaj čisto drugega, ironično je Šmalcelj tukaj najboljši. Retro, zrel, močen, opisen, oprijemljiv. In svetel, ko »strop se ruši / ona pada v led«, »ko vse skrito je v temo«. Sence bi lahko bil glavni in nosilni pop moment prvenca, in kot videospot to tudi je. Toda Embargo je očitno nekaj drugega, četudi bi lahko bil tudi to. Če kdaj to bo, se pravi bolj sredinsko in sprejemljivo in popustljivo pop, bo njegova pot najbrž lažja, četudi ne nujno daljša, kar se roka trajanja tiče. Kar kruto pokaže Dotik, ki je preskok v indie rock ritem in melos in produkcijo. Dotik je preizkušanje forme in spajanje žanrov, vendar v kontekstu predhodnih komadih deluje, kot da bi nekdo pozabil stopiti na distorzijo in je namesto tega prižgal presvetlo luč. Dotik je torej odklon, ki albumu več vzame, kot mu da. »Zbudi me iz sanj« je tako kar primeren verz. Ko Embargo sanja, to začuda niso nočne more, temveč precej bolj običajen, pozabljiv dan. In ko pride Konec, je to vrnitev nazaj na začetek. Primerna, mastna, močna vrnitev. Rif, bas, bobni. Z verzi »Ni več teme / ni več strahu / ni več občutka / da sem na dnu / postelja ni prazna / ti v njej dišiš / kot da sva ptici / ti z mano letiš / ne skrbi me več jutrišnji dan / ne bojim se več morastih sanj« je Konec konec »žalosti, krutosti, surovosti«, saj »si v mojih mislih samo ti«. Od začetka do konca je torej koncept albuma jasen. 

Je to res konec? Kakšen je ta konec? Je to uspeh? Fokusirana fikcija? Obsedenost? Posesivnost? Vse? Nič? Preizpraševanje pokaže, da je Embargo brihten bend. Ima pojasnilo, zgodbo, vodilo: »album odpira vprašanja smisla obstoja, svobode, tradicionalnosti in iskanja ravnotežja med spoloma«. Ampak Lilit ima tisto redko dragoceno lastnost, da je prav to odveč. Ta razlaga. Lilit je namreč doživetje. Kar ni povsem neobičajno za prvenec, tisto, kar pa je neobičajno, je to, kako filmsko noir bend je Embargo. Ni čudno, da so fantje na začetku in ob koncu postregli s filmskim citatom. Album je samosvoj, ne ozira se na prostor, norme, čas, kar je veliko tveganje. No, odtujenosti so kot bend iz belokranjskih koncev najbrž vajeni. Niso tam, kjer je bil Hladnik, četudi kot enfant terrible. Niso del sistema in to tudi nikoli ne bodo. Tako da je res dobro, da na vsake toliko pride kak tak bend. Iz sence, iz temačnosti.