Milozvočna kompleksnost

Elvis Homan ali Hi-Man, kot je pogosto stilizirano njegovo ime, je tokrat ponovno v vlogi vodje zasedbe REIO, kar je okrajšava za Rotterdam Electronic Improv Orchestra, ki je letos pri belgijski založbi Off Records Label izdala svoj drugi dolgometražni album z naslovom Complex 2. Oktetu, ki ga poleg Elvisa sestavljajo Stefan Lievestro, Jorrit Westerhof, Raphael Vanoli, Alessandro Russo, Simone Bottasso, Javi Herrero Cámara in Marta González, sta se tokrat pridružila eminentna gosta Jos Zwaanenburg in Marcel Wierckx, ki s svojimi izkušnjami albumu dodajata upravičeni prestiž. Album ima ne glede na kar konkretno rabo elektronike izjemno topel in organski zvok. Vsi procesi so prej podaljški utelešene muzikaličnosti izvajalcev kot pa sistematično implementirana intelektualna vodila. REIO z albumom Complex 2 vzpostavlja nove standarde v odnosu do lepote v okviru sodobne umetnostne glasbe, in sicer s pomočjo daljnosežnega, globokega in celovitega raziskovalno kompozicijskega pristopa, ki je vselej usidran v improvizacijskem prepletu in interakciji inštrumentalistov, predvsem pa tudi v dejanju aktivnega poslušanja in dovršeni osebni glasbeni praksi vseh sodelujočih. 

Glasba se podobno kot pri prvem albumu Complex K giblje po prvinah in tehnikah, ki izhajajo tako iz sodobne komorne in elektronske kot tudi sorodne in pogosto prekrivajoče se improvizacijske scene. Prva očitno zaznavna razlika med prvim albumom in nadaljevanjem pa je dinamični razpon glasbe. Kompozicije so na Complex 2 veliko bolj razgibane, kar zadeva glasnost, in ponujajo več niansiranih zvočnih dogodkov, ki so manj očitni in razporejeni tako horizontalno kot vertikalno skozi plastenje. K temu v veliki meri pripomore proces miksanja in masteriziranja albuma, za kar je tokrat poskrbel domači ustvarjalec Rok Zalokar. To je vredno omembe predvsem zato, ker je zadeva kljub precej obsežni zasedbi in rabi elektronskih inštrumentov, efektov in procesov s širokim frekvenčnim razponom slišati izjemno jasno in prisotno, vse do te mere, da lahko brez težav sledimo liniji posameznega zvočnega vira. In to nam omogoča globlji uvid v nabor uporabljenih inštrumentov in tehnik, ki mestoma delujejo povsem unikatno, kot še nikoli prej slišane teksture zvoka. Vsaka skladba predstavlja v veliki meri neponovljiv ali vsaj izjemno težko ponovljiv trenutek v medigri zasedbe. To seveda ne pomeni, da so zvočni dogodki prepuščeni naključju, saj pri kompozicijah dokaj lahko razberemo njihovo strukturo in do neke mere tudi aranžma, kljub temu da sta obe kategoriji izjemno fleksibilni. Vseskozi lahko zaznamo tudi ekspresivno povednost glasbe in namerno njenih stvariteljev. Album zaznamuje ravnotežje, ki izhaja iz spajanja grobega in mehkega, oprijemljivega in izmuzljivega, lepega in popačenega. Nedvomno zaradi procesiranega igranja čelistke Marte González uvodna kompozicija Hippocampus sprva zveni kot poklon newyorškemu avantgardistu Arthurju Russllu, nato pa zazveni kot izjemno lirična in dekonstruirana jazzovska balada. Tak razvoj lahko štejemo za eno od osrednjih zamisli pri formiranju kompozicij, ki se ukvarjajo s prevpraševanjem koncepta lepote v kontekstu sodobne umetnostne glasbe tako, da ga postavljajo v ospredje, razčlenjujejo in poudarjajo skozi odsotnost. 

Iz povedanega je jasno, da ima album ne glede na kar konkretno rabo elektronike izjemno topel in organski zvok. Vsi procesi so prej podaljški utelešene muzikaličnosti izvajalcev kot pa sistematično implementirana intelektualna vodila. Razpon dejanskega eksperimentalizma je zamejen v vlogi služenja glasbi skozi medigro mojstrov z izpiljenim okusom in dolgoletnimi izkušnjami poslušanja in ni namenjen samemu sebi. Zaradi tega pričujoči izdelek ni zgolj dokumentacija orodij in tehnik v raziskovalnemu procesu, temveč predstavlja izjemno poln in razgiban nabor skladb, ki izstopajo tako po svoji edinstveni zvočnosti kot tudi po svoji bolj metafizični, idejni in kompozicijski plati. REIO z albumom Complex 2 vzpostavlja nove standarde v odnosu do lepote v okviru sodobne umetnostne glasbe, in sicer s pomočjo daljnosežnega, globokega in celovitega raziskovalno kompozicijskega pristopa, ki je vselej usidran v improvizacijskem prepletu in interakciji inštrumentalistov, predvsem pa tudi v dejanju aktivnega poslušanja in dovršeni osebni glasbeni praksi vseh sodelujočih.