Pomežik

Pred dobrim tednom dni, na večer, ko je postalo jasno, da v neposredni prihodnosti spet ne bomo obiskovali javnih prireditev in s tem seveda ne koncertov, je serialka Friforma v ljubljanskem prostoru osmo/za v koprodukciji z Ljudmilo izvedla zaprti dogodek za 15 najavljenih obiskovalcev ter spletni stream, svoj šele tretji in verjetno zadnji letošnji dogodek v živo. Gost organizacije je bil tokrat Zlatko Baracskai, ki je v Ljubljani na rezidenci preživel več tednov. Med drugim je v tem času nastopil solistično v Cirkulaciji pa pomagal pri tehničnih izvedbah nekaterih zadev v domeni organizatorjev, izvedel delavnico live codinga in naj bi se nasploh v Ljubljani prej kot kakršnemukoli druženju posvetil delu, ustvarjanju, snemanju, sodelovanju. Če kaj, je Friforma na podij prostora osmo/za tokrat stresla razbit mozaik možnosti in nato oddaljenim igralcem omogočila neobremenjeno brskanje, zbiranje vkup izgubljenih koščkov znanja, idej in izkušenj. Koncertni večer je deloval najprej kot naključna emanacija ustvarjalne nuje, ki je šele na poti k sinhronizaciji, vendar tudi kot le ena od možnosti za sestavljanje mozaika določene prakse, šele nato pa je to bil program za prisotne, v vsem smiselnem in nelagodnem, kar bi mu z različnih izhodišč lahko pripisali. Predvsem je Baracskai izpadel kot mimoidoči, ki se zavrti, izzove pozornost, spogledata se, on pomežikne, tlesk in že je pred očmi nekdo drug. Kaj je ostalo za njim, to je vprašanje ...

Baracskai, izvedenec za tehnološke pristope k živemu izvajanju raziskovalnih zvočnih praks, izšolani zvočni avanturist in predavatelj, je za koncertni večer v ozmo/zi vpoklical tri glasbenike iz našega okolja: svojega znanca s predhodnih srečanj, Borisa Janjeta, kontrabasista, s katerim smo se v zadnjem desetletju periodično srečevali predvsem v kontekstu ad hoc impro sestavov na pobudo Zavoda Sploh ipd., v zadnjih letih pa je sodeloval tudi na diskografskih izdajah dveh mednarodnih navez; nato Jako Bergerja, lokalnega hiper produktivca, čigar glasbeniška praksa je predvsem v kontekstu tolkal in modularnih sistemov za sintezo zvoka zelo blizu Zlatkovi; v igri pa je sodelovala še Urška Preis – rouge-ah, ki se je grupaciji priključila s povabilom k izvajanju Baracskaijeve kompozicije, pripravljene specifično za Ružin inštrument, harfo.

Točke večera so se odvile v šestih etapah petih duo nastopov in sklepne solo izvedbe kompozicije za harfo. Različni konteksti različnih izvedb niso pričali o enotnosti, vsaka formacija je tipala v svojo smer glede na specifične konfiguracije zasedbe ali inštrumentarija. Nit večera je vleklo vzdušje, ki ga je v veliki meri narekoval Baracskai, predvsem vzdušje nekakšne hvaležnosti za priložnost raziskovanja in slepega zaupanja v rezultate dela v relativno kratkem času, ki je bil na voljo v sklopu rezidenčnega bivanja, pa tudi določene ponižnosti ob aktualni situaciji, na jesenski pozni večer nad obmolklo Ljubljano. Takšno vzdušje so uokvirile enostavne, s kamero v živo v prostoru zajete projekcije Stelle Ivšek, uokvirile so ga v bel mrak geometrične repeticije, ki je odpremila živi stream dogodka ven iz nadstropja nad mestom.

Kot rečeno, je šest nastopov izpričalo šest različnih nastavkov, po katerih so se odvile bolj ali manj usmerjene improvizacije, preizkusi. Večer je zaznamovalo pretežno elektroakustično izvajanje v kombinacijah z akustičnimi inštrumenti, sintetiziranimi zvoki, sempli in efekti za časovno modulacijo. Vsi nastopi so dajali vtis precej jasno začrtanih preddoločenih parametrov glede načinov, metod igranja, elektronskih modulacij, uporabljenega inštrumentarija in smeri oziroma segmentiranja kratkih kosov, tako pa je tudi improvizacija delovala predvsem kot arbitrarni gradnik izpisane enačbe. Takšne okoliščine vzorcem igranja izrišejo prostor za pustolovstvo, ki nato deluje kot listanje priročnika Za telebane, preizkušanja kvalitete realizacije določene formule. 

Prva formula večera je v duu med Baracskaijem in Janjetom narekovala počasno, globoko zamolklo lokovanje, vzdolž pa brenčo šuma in sinusoid oscilatorja, ki je z nekaj ostrimi posegi v linearno dinamiko deloma osmislila gomazenje v linijah, ga nesložno raztreščila, da bi v zaključku razpustila prostor v spokojno samoto počenega zvena kontrabasa. Berger in Urška Preis sta se v svoji postavitvi pred občinstvo odločila za izpraznjen, neprepišni prostor izgube, posejan s koordinatami topih žarišč zvenov pleha, plenknjene strune ter umetne, poustvarjene črvine vlečenja, izmikanja zvoka iz mikrofona skozi Bergerjev elektronski modul, nekje na poti k nedosegljivemu cilju. Brgs je nato ostal za svojo baterijo za duo z Zlatkom, ki je v svojem drugem nastopu načel svojo najaktualnejšo obsedenost z elektronskim bobnom. Predstavila sta pusto, suho, grobo brušeno plast pulza in vrtin basovskih sunkov, ki se je v drugem delu neuravnovešeno preoblikovala v nesložno prebijanje činel ter končala v poskusih legato zanikujočega, nezvezno humornega, vendar grobega niča.

Po krajšem premoru sta Berger in Janje drugi del uvedla z razpacanim, viskoznim kot da swingom, kosom klišeja, ki je vtis nepoznane navadnosti ob prehodu v tih, toplo šumeči drugi del točke le še kristaliziral v nekaj čudno tujega, zunanjega, čeprav ravno toliko tudi tukajšnjega in samoumevnega, pričakovanega. Ruža in Boris sta nato morda odigrala najspravnejši nastop, igriv v svoji stop freeze transparenci ob poskusih, pogledih, lovljenju in izmikanju, spraven v užitku igre, brezskrben ob odsotnosti prave, v prazno zazrte resnobe. Z zaključnim nastopom je, kot rečeno, Ruža predstavila Baracskaijevo kompozicijo za harfo, počasen, virtuoznost uničujoč kos v krpanju odtenkov grdega v grdo, nič finega in lepega. In tako je odzvenelo v konec.

Če kaj, je Friforma na podij prostora osmo/za tokrat stresla razbit mozaik možnosti in nato oddaljenim igralcem omogočila neobremenjeno brskanje, zbiranje vkup izgubljenih koščkov znanja, idej in izkušenj. Koncertni večer je deloval najprej kot naključna emanacija ustvarjalne nuje, ki je šele na poti k sinhronizaciji, vendar tudi kot le ena od možnosti za sestavljanje mozaika določene prakse, šele nato pa je to bil program za prisotne, v vsem smiselnem in nelagodnem, kar bi mu z različnih izhodišč lahko pripisali. Predvsem je Baracskai izpadel kot mimoidoči, ki se zavrti, izzove pozornost, spogledata se, on pomežikne, tlesk in že je pred očmi nekdo drug. Kaj je ostalo za njim, to je vprašanje ... Če se je moralo zgoditi, so prave posledice oddaljene.