Ko apokaliptična glasba ni več le hiperbola, temveč odraz realnosti

Veteranski istrski kvartet, eno bolj prepoznavnih imen domače d-beat-black metal-stenchcore ustvarjalnosti, je v začetku aprila brez pompa na splet naložil svoj tretji studijski album, ki prihaja sedem let po zadnjem dolgometražcu zasedbe, Orkan. In to ravno ob pravem času, ko se cel svet sprašuje, ali smo de facto že globoko v tretji svetovni vojni. Kolektivni občutek, da je apokalipsa za vogalom, ni iz trte izvit. Na študiju zgodovine nas je eden od profesorjev pomirjal, da je bila skoraj vsaka civilizacija zase prepričana, da živi pred koncem časov, ampak od tistih predavanj so se okoliščine nekoliko spremenile. Zdaj lahko z gotovostjo rečemo, da je ideja o zahodnem redu, ki se je oblikovala v povojnem oziroma hladnovojnem obdobju, dejansko stvar preteklosti. O tem zdaj govorijo vsi od politologov in zgodovinarjev do vojnih strategov in vplivnežev. A morda ne gre toliko za konec sveta kot za konec predstave, ki smo jo na Zahodu gojili o svetu. Živimo v času nastajanja novega, multipolarnega reda. Ogenj bruhajoča demonska entiteta na platnici albuma Brez izhoda, brez upanja v spomin prikliče znani citat italijanskega marksističnega teoretika Antonia Gramscija: »Stari svet umira, novi se v mukah rojeva – zdaj pa je čas pošasti.« Če sta glasba in sporočilnost benda, prepredeni s predvidljivimi protikapitalističnimi sentimenti in skoraj akceleristično željo po čimprejšnjem propadu zahodnega kapitalističnega kompleksa, v določenih obdobjih morda delovali pretirano programsko in fatalistično, smo leta 2026 precej bližje scenariju, ki ga frontman Bevk že skoraj dve desetletji anticipira v svojih apokaliptičnih verzih. Tako se v tem trenutku vsaj zdi na prvi pogled. Kar je bilo nekoč morda mišljeno kot hiperbola, zdaj predstavlja realistični opis geopolitične situacije. 

Pošasti, take in drugačne, so osrednja preokupacija leta 2004 ustanovljenega benda Human Host Body, ki smo ga v zlati dobi goriške metal in hardcore scene v prvi polovici minulega desetletja redno poslušali na Mostovni in v drugih primorskih luknjah. Klasika Sneg do Kozine s kompilacije Obalna pašteta 2008 je bila v naši klapi del skoraj ponarodelega repertoarja, bendov prvenec Severe Collapse (2015) pa lahko uvrstimo med presežke domače ekstremne muzike minule dekade. V vseh teh letih podzemnega delovanja in urgiranja doma in v tujini zasedba nikoli ni odstopila od svoje prvotno začrtane ideološko-estetske podstati: anticivilizacijski anarho soundtrack za propad zahodne civilizacije. Če je Borghesia leta 1987 zanosno razglašala »ni upanja, ni strahu«, HHB skoraj trideset let kasneje servira manj optimistično perspektivo. Upanja resda ni, ampak strah ostaja vseprisoten oziroma se kar veča in veča. 

Bendov zvočni recept je tudi tokrat razmeroma preprost: gre za zmes rokohitrskega kitarskega žaganja, ki črpa navdih iz dediščine death, black in sludge metala, objestnih blast beatov in d-beatov ter zverinskih vokalov, kjer ni veliko prostora za dinamiko. Vse deluje zelo na šus, z rafalsko intenziteto, ki ne pojenja. Žanrsko se album giblje bližje očrnjenemu death metalu kot primitivnemu d-beatu, ki se ga spomnimo iz zgodnjih let delovanja kvarteta. Pravzaprav bi pričujočo izdajo lahko oklicali za metalsko plato, razen morda komadov Death Cult Hysteria, ki drvi v prepoznavnem d-beat galopu, in Dehumanised Modernity, ki se v epilogu odpre s sludgerskim rifom. Vendar so bili v Human Host Body vseeno od nekdaj predvsem panksi, ki igrajo metal, in to drži še danes. V komadu Swarming Death Luka Bevk reflektira razvoj novih morilskih tehnologij, ki s klinično natančnostjo iz varnih operativnih sob v podzemnih bunkerjih izvajajo genocid v Gazi. Civilisti niso več prepuščeni le (ne)usmiljenju vojakov oziroma vojaških strategov, pač pa postajajo žrtve algoritmov v službi vojaškega industrijskega kompleksa, ki med življenjem in smrtjo odločajo na podlagi statistik oziroma verjetnostnih računov. Rdeča nit njegovih besedil je bila od nekdaj tudi okoljska kriza in žrtvovanje narave na oltarju rasti BDP-ja. Komad Dawn Of Annihilating Upheaval prikaže svet, v katerem peščica odločevalcev celotno globalno populacijo vodi v propad zaradi rakaste neoliberalne ideologije večne rasti. (Ravno v teh dneh je argentinski populist Javier Milei sprejel reformo, ki omogoča rudarjenje na območju doslej zaščitenih ledenikov.) In če je bil tipično trashmetalski motiv nuklearne vojne in zime, ki ji sledi, še do nedavnega anahronistični kliše, ki je deloval v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je to zdaj ponovno ena najbolj aktualnih tem. Bevk v Unstoppable Nuclear Wind naslika od žvepla ožgano pustinjo, kjer je sejala smrt, ki v spomin prikliče Pusto deželo (1922) modernističnega pesnika T. S. Eliota. Oziroma podobe do tal zravnane Gaze, kar je na žalost veliko bolj aktualno. Za preostale komade bend ni predložil besedil, a lahko po naslovih sklepamo, da tudi ti obravnavajo sorodne teme – od kultov smrti do popolne dehumanizacije ljudi.

Če sta glasba in sporočilnost benda, prepredeni s predvidljivimi protikapitalističnimi sentimenti in skoraj akceleristično željo po čimprejšnjem propadu zahodnega kapitalističnega kompleksa, v določenih obdobjih morda delovali pretirano programsko in fatalistično, smo leta 2026 precej bližje scenariju, ki ga frontman Bevk že skoraj dve desetletji anticipira v svojih apokaliptičnih verzih. Tako se v tem trenutku vsaj zdi na prvi pogled. Kar je bilo nekoč morda mišljeno kot hiperbola, zdaj predstavlja realistični opis geopolitične situacije.