Punk in revolt: "Bodi del scene, ne scenografije" (2.del)

»Bodi del scene, ne scenografije«¹

Dva koncerta sta letos dvignila prah in sprožila debato o punku: koncert skupine Green Day nekaj mesecev nazaj in Pankrtov prejšnji petek, obeh v polnih Stožicah. A je to sploh punk, kdo se je prodal, primernost predskupin, upravičenost slovesa in tako naprej. Ko se razpravlja o punku, se rado vse tlači v en koš. A tako kot vsak drug pojav ima tudi punk različne ravni, in ena od teh je ločevanje med glasbenimi skupinami, ki so se odločile za komercialno in profesionalno pot, kot denimo že omenjena benda, skupine, ki s punkom kot življenjskim stilom nimajo (več) stika (na eni strani reunion bendi, na drugi skupine, ki jim je punk pač všeč in ga nekaj časa preigravajo), in potem je tu tisto, kar radi označujemo kot »punk scena«, kjer punk ni samo glasbeni žanr, temveč način življenja in kot tak na lokalni ravni tvori občutek povezanosti in dinamičnih odnosov, na globalni pa ustvarja občutek urbanega svetovljanstva in skozi daljša časovna obdobja ohranja določena skupna pravila, ki povezujejo pripadnike transnacionalno. Sceno tvori fizično okolje (dvorane, klubi, skvoti itd.) in nefizično, kot so medsebojni odnosi in povezave, ki spodbujajo tok idej. Večina danes znanih punk bendov, ki polnijo dvorane, so izšli iz punk scene. Ta jim je dala prostor, da so začeli, jih podprla, in ko so prestopili v polje mainstreama, sama scena ni bila oškodovana – njena fleksibilnost in dinamičnost omogoča hitre prilagoditve. Če je scena trdna in močna, jo mainstream oplazi, a se hitro spet pobere; pripadnike scene mogoče zbodejo modni trendi, ki skopirajo določene stilske inovacije in jih ponudijo širšemu tržišču, ravno tako pojav umetnih punk transverzal in bendov, ki razen da preigravajo punk, s Punkom nimajo nič, a na dolgi rok to scene ne prizadene. Poleg prilagodljivosti scena namreč vsebuje tudi določeno konservativnost, skozi katero ohranja temelje, ki delujejo kot obramba pred spremembami in na ta način ohranjajo različne specifične okuse in navade.

A zadnja leta je slovenska DIY punk scena dokaj ohlapna. Od devetdesetih naprej so ugasnila mnoga začasna ali stalna podzemna koncertna prizorišča, zaprli so se skvoti², poniknili so video in tiskani fanzini ter neodvisne DIY založbe³. V Sloveniji danes izključno punk prostora ni. Kaj je ostalo? Ostali so koncerti, ki se (ponovno) odvijajo v klubih in mladinskih centrih. Klubska scena ima svoje »zakonitosti«; vzdrževanje prostorov in opreme ter mesečni infrastrukturni stroški so breme, še posebej če prostor ne dobiva programskih subvencij in dotacij. Tako mnogokrat štejejo samo še imena nastopajočih in številke obiskovalcev – DIY trči v ekonomske računice, zelo malo pa ostane prostora za spontanost in neobremenjeno druženje. Ironično je, da punkerji, ki delajo po klubih ter različnih nepunk dogodkih in festivalih, s tem ko vzdržujejo in krepijo dober delež splošne alternativne scene, hkrati zaradi pomanjkanja časa spodkopavajo lastno. 

Ko dandanes govorimo o punku, je skrajno ignorantsko obravnavati žanr kot strogo punk (rock) in ne zraven omeniti še vseh podžanrov in hibridov, ki so se razvili skozi leta. Tako so poleg punkerskih bendov Fršlus, G.U.B., Trifor60 in Grabel trenutno najaktivnejši crustersko obarvani Đornata, Hak Attak in Pakt, grinderji Extreme smoke 57 in Glista, kilometrino nabirajo odpičenci Agregat in mladi Zabojnik, nato sta tu še hardcorovski skupini Aktivna propaganda in Iamdisease, ki sicer bolj poredko nastopata, pa Pleksus in Anti Slaughter, ki trenutno mirujeta, in kopica bendov, ki jih tu ne poimenujem, a že vadijo in imajo za sabo prve nastope. V kolikšni meri je scena sposobna zajeti svojo raznovrstno notranjo dinamiko in hkrati biti del zunanje pretočne mobilnosti, se odraža tudi s prisvojitvijo metalsko zvenečih Human host body, Hellcrawler, Morbid Creation in Dickless Tracy, ki so žanrsko oddaljeni od punk rifov, a jih scena priznava in podpira, saj jih sestavljajo nekoč ali še vedno aktivni pripadniki punk scene. Dandanes so žanrske meje zabrisane. Znotraj punka se je razvila paleta glasbenih stilov in inovacij, a kaj je Punk in kaj ne, se določa skozi serijo nenapisanih pravil, prostorov in oseb, ki to sceno soustvarjajo. 

Ohlapnost scene še ne pomeni njenega izginevanja. Dokler obstajajo prostori in osebe, ki jim je do nje mar, scena živi. Koncerti poleg glasbene izkušnje še vedno ponujajo prostor za druženje in občutek povezanosti, domačnosti in varnosti. Po drugi strani pa je trenutno politična komponenta znotraj punk scene v ozadju. Na Metelkovi še vedno potekata tradicionalni vsakoletni Antifa fest in tedenska akcija Hrana, ne bombe!, občasno pa se brezplačni obroki delijo tudi na drugih koncih Slovenije. Punkerji se priključujejo aktivističnim skupinam in sodelujejo v protestih, vendar je to bolj ko ne prepuščeno posameznim interesom. Pomanjkanje politične drže pride do izraza v primerih, kadar se organizira glasbeno skupino, ki ima sporen sloves, ki, denimo, skozi besedila izraža nestrpnost, seksizem itd. Še desetletje nazaj bi bilo samoumevno, da v punk sceni ni prostora za tovrstne nazore, danes pa se prepogosto le skomigne z rameni. Vse je dovoljeno, ne bodimo zateženi, imejmo se fajn. Duh in čas družbe nasploh se zajeda tudi v punk. A kot velja za življenje na splošno, velja tudi za punk: scena je in bo takšna, kot jo soustvarjamo sami. Odločitev je torej na nas. Ali bomo del scene ali le scenografija?

1. »Be part of the scene not scenery« je eden od sloganov, ki se je svojčas redno pojavljal ob napovedi punk dogodkov ter pozival k aktivni participaciji in angažiranosti slehernega vpletenega, od organizatorjev, nastopajočih do obiskovalcev.

2. Nekatere prostore so lastniki (tudi s pomočjo represivnih organov) enostavno zaprli, nekatere prostore je postopno uničil (nov) gostinski zakon in zakon o varovanju, drugi prostori so spremenili programske smernice, spet  drugje so se kolektivi in posamezniki izčrpali ali enostavno umaknili.

3. Danes glasbene novosti pokriva Subway, različni akterji scene pa svoj glasbeni okus predstavljajo v D-Ligi (obe na Radiu Študent). Spletni novičniki kot so Rockonet, Profanity in občasno Paranoide Zin pokrivajo dogodke, različna obvestila pa najdemo tudi na Slovenskem punkrock portalu, ki ga več  ali manj trenutno vodijo člani skupine sami. Letos je izšla tudi prva številka tiskanega zina The Missing Link.