Malce drugačno dopustovanje postaja vse bolj popularno ...

Že tradicionalno se je zadnji teden v juliju pri znanem festivalskem sotočju odvijal eden mnogih glasbenih festivalov, ki severnoprimorsko mestece med poletno sezono preplavijo s svojo posebno glasbenožanrsko barvo. In Tolmin je bil zopet zavit v črnino, število »prebivalcev« pa se je početverilo. Ljubiteljice in ljubitelji težkometalske glasbe so prisostvovali šesti ediciji poletnega festivala MetalDays z nekaj manj kot dvesto izvajalci, ki so nastopili na treh odrih v tem počitniškem »peklu nad rajem«. In če je četrtina vstopnic za naslednjo edicijo že prodana, potem mora biti nekaj na tem malo drugačnem dopustovanju.

Mega predstavljanje izvajalcev raznih žanrov si zasluži uvod. In to dvodnevni. V soboto in nedeljo je bilo pred uradnim začetkom na odru New Forces možno slišati več kot deset izvajalcev s celega sveta, največ iz Evrope, pa tudi od drugod. Eksotični kitajski melodični black metalci Black Reaper so bili protipol idrijskim domačinom Valuk. Člana slednjih sta najbolj izpostavljala večji doseg raznorodnega poslušalstva ... Če je lokalni klub Swenak prostor za negovanje domače lokalne (metal) scene, potem je oder New Forces priložnost za predstavitev polnega glasbenega izdelka; fantje iz Valuka so namreč poskušali priti nanj že petkrat, a z demom še neuspešno, kakor je povedal kitarist Uroš Sedej. Naslednja stopnička je morda kakšen večji koncert, festival, kot je Brutal Assault. Pa bi za podporo kakšnemu velikemu bendu plačali? »Smo se kar skupno odločili, da ne bi šli podpirat nekih takih podvigov; seveda bi se peljali daleč na kak večji koncert, plačevali pač ne bi,« je povedal vokalist Blaž Čuk.

Ponedeljek se je na odru Boška Bursača pričel že malo čez drugo popoldne z nastopom obalnih stonerjev Omega Sun. Zanje je večje festivalsko nastopanje enako pomembno kot lokalno, in to kljub zelo drugačnemu obsegu poslušalstva na festivalskem nastopu v primerjavi s tistim po klubih domovine. Domači počasno valeči se težki rokerji so v polurnem nastopu napolnili koncertni prostor s predstavljanjem svojega aktualnega materiala in predvsem z dobrim zvokom, ki ga je spremljal odličen nastop. Poslušalstvo, ki se je ob tem razgrelo, je kasneje uživalo ob mešanem vokalno-inštrumentalnemu žganju: slišali smo lahko od nemškega trasha do ameriškega in norveškega blacka, od češkega grinda do poljskega deatha in angleškega heavy metala proti koncu prvega dne, če govorimo samo o tem odru. Priprave za tak nastop potekajo praktično skozi celo leto. Črt Batagelj iz koncertno organizacijskega dvojca Dirty Skunks, ki skrbi za BB stage, je potrdil: »V bistvu začnemo s prvim bookingom bendov že tri mesece, preden se začne predhodni festival. Tako imamo promocijo za par bendov že na festivalu eno leto v naprej. To pomaga pri prodaji prvih vstopnic, takoj po festivalu (trenutni čas) se začne bookirat druga runda skupin. Matej Ahlin pa izbere New Forces bende na podlagi puščenih CD-jev in formularjev na MD18 (in s prejšnjih edicij). Nekako pozimi se začne počasi zbirat podatke od izbranih skupin za potrebe predprodukcije. Da vemo, kako pridejo, ali jim je treba organizirati prevoz z letališč, hotele ... Pregledati je treba tehnične podrobnosti v rajderjih, posebne zahteve v prehrani ... Ta faza v bistvu traja skoraj do festivala, saj je res veliko skupin. To je v bistvu samo naš booking – produkcijski del festivala. Ostali oddelki imajo pa, recimo, več dela s samo infrastrukturo, z lokalnimi zadevami, z računovodstvom.« Je potem obstajal kakšen problem? »Zame osebno je bil edini problem, da je bilo res rekordno število bendov in je bilo kar naporno biti na razpolago na festivalu praktično 24 ur na dan. Bil sem namreč kontaktna točka – koordinator za 547 glasbenikov oz. 89 bendov. Odlično se mi zdi, da sem večino predhodno navadil na komuniciranje prek SMS-ov oz. po elektronski pošti, saj bi drugače cel festival visel na telefonu.« Da se metalska edicija širi, dokazuje tudi zimska varianta WinterDays v Bohinjski Bistrici.

Za organizacijo glavnega odra skrbi Gregor Musa, ki na vprašanje o najzahtevnejšem opravilu med izvajanjem odgovarja tako: »Ne morem izpostaviti ene stvari, ki bi bila najbolj zahtevna. Morda je najbolj važno to, da je delo opravljeno skrbno in natančno, da se vse stvari, ki so bile dogovorjene v predprodukciji, korektno izpeljejo v času festivala.« Priprave so podobno dolge, iz leta v leto pa se napredek seveda opazi. Glavni oder Iana »Lemmyja« Fraserja Kilmisterja že prvi dan v produkciji seveda ne zaostaja. Poleg dnevnih presenečenj, kot so bili ukrajinski metal korovci Jinjer z izvrstnim ženskim vokalom, katerega odlikuje tako kričeča kot melodična oblika, je bilo oboževalkam in oboževalcem švicarskih folk metalcev Eluveitie, raznorodnih piratskih Škotov Alestorm ali pa progresivnih Norvežanov Leprous lahko hitro zadoščeno, prav tako kot oboževalcem ponedeljkovega glavnega benda, poljskih black veljakov Behemoth. Kot se za festivalsko krepko uro nastopanja spodobi, je izvajalec upravičil svoj sloves in vse bolj rastočo uspešnost, kar pa morda ravno najbolj moti najzvestejše oboževalce; toda živi nastop odtehta vse. Za močno ideološko podlago glasbenega izraza se blešči obvezna mračna oprema posameznih članov, ki pripomorejo s svojimi opravami k posebni odrski atmosferi, ko se prostor razpre za »predajanje hudičevega sporočila« in kjer se lahko ob vsej pirotehniki kdo tudi osmodi (pri sodelovanju s pevcem švedske skupine Shining, Niklasom Kvarforthom). Če pa zvočno-tehnično vse skupaj ni ravno dišalo po profesionalizmu, se za to najde razlog: njihov matični tonski tehnik se je moral dan pred odhodom na festival javiti na poljski policiji zaradi obtožb o blasfemiji (ki jo je izkazovala njegova majica!) in, kajpada, odsedeti kazen. Bravo, Poljska! Navsezadnje je to dobra reklama za bogokletne Poljake. 

Naslednji trije dnevi, od petka do sobote, so potekali vse do naročene krvave polne lune, ki je v trenutku popolnega mrka zaradi oblačnosti ni bilo mogoče videti, in predstavljali festival v vsej njegovi raznoterosti. A obenem je bilo na festivalu izvajalcev vsak dan, ki se začne dobro uro čez poldne in konča pozno ponoči, enostavno preveč, tako da se je bilo včasih treba zadovoljiti s tremi pesmimi enega izvajalca in nato zamenjati lokacijo, kar je dalo že tako bajnemu festivalu v naravi še poseben pomen. Druženje z novimi znanci raznih poklicev, ras in pripadnosti je poenotujoče v eni stvari: strasti do težkometalske glasbe. Tisti, ki so festival obiskali prvič, so za ta »raj« izvedeli od svojih znancev, ki prihajajo sem že tradicionalno in drugih festivalov sploh ne želijo več primerjati z vse uspešnejšimi MetalDays. 

Naslednji trije dnevi, od petka do sobote, so potekali vse do naročene krvave polne lune, ki je v trenutku popolnega mrka zaradi oblačnosti ni bilo mogoče videti, in predstavljali festival v vsej njegovi raznoterosti. A obenem je bilo na festivalu izvajalcev vsak dan, ki se začne dobro uro čez poldne in konča pozno ponoči, enostavno preveč, tako da se je bilo včasih treba zadovoljiti s tremi pesmimi enega izvajalca in nato zamenjati lokacijo, kar je dalo že tako bajnemu festivalu v naravi še poseben pomen. Druženje z novimi znanci raznih poklicev, ras in pripadnosti je poenotujoče v eni stvari: strasti do težkometalske glasbe.

Če je glavni oder po imenih bolj zveneč na papirju, po vsebini na splošno več ponuja drugi oder. A recimo, da glavnega opravičijo osrednja imena: v torek so bili to trash Švicarji Coroner, finski folkerji Ensiferum, nemški heavy veljaki Accept, najbolj pa so od osnovne oblike strogožanrskega odstopali Francozi Igorrr. Pod digitalno taktirko metalca in elektronika Gautierja Serreja t. i. baročni core sestavljajo pevka in pevec z opernim in kričečim izrazom ter bobnar. Ne, res ni bilo videti kitare, a se jo je slišalo. Cavalerini Soulfly in kanadski death velikani Kataklysm so ob najštevilnejšem poslušalstvu upravičili svoj sloves. Zanimivo bi bilo ob podobnih pogojih slišati še grške stonerje 1000mods ali nemške heavy metalce Rage, ki so nastopili čez dan. A najbrž ne toliko kot začetek glavne zvezde, britanske zasedbe Judas Priest na četrti dan festivala, ki je z Black Sabbathovo klasiko War Pigs primerno dvignila koncertno atmosfero, in to tako z vizualnimi dodatki in preobleko kot izvajalsko vzdržljivostjo staroste heavy metala, šestinšestdesetletnega gospoda v usnju, Roba Halforda, in železne glasbene druščine s kitaristom na čelu. Če za skico naštejem le trojico pred njimi: floridski death metalci Obituary, nova edicija veljakov hard rocka Thin Lizzy, Black Star Riders in ameriški hard koraši Hatebreed, ki so lepo napolnili glavni prostor s klančino vred. Zadnji dan je bilo moč slišati zmeraj izvrstne ameriške trasherje Municipal Waste, običajne death rojake Cannibal Corpse, uigrane simfonične Nizozemce Epica in za konec izjemno zverzirane finske ekstremne metalce Children of Bodom. 

Enako bi na BB odru lahko izpostavil torkove ekstremne Švicarje Bölzer in švedske black metalce Watain. Na istem odru so se med prvimi predstavili tudi domači black metalci Ater Era, katerih izid albuma se pričakuje 6. oktobra. Naslednji dan so zaznamovali avstrijski black »namazanci« Belphegor, še naslednji švedski black progresivci Shining s pevcem Kvarforthom na čelu, ter na istem odru s solidnim nastopom tudi domači Dekadent. O nastopu na večjem odru je basist Gal Vogrič povedal: »Mislim, da nič drugače – tako kot vedno, smo na odru dali vse od sebe. K odličnemu počutju je verjetno pripomoglo to, da smo to poletje veliko igrali na festivalih v Nemčiji in smo se zato na odru Boška Bursača s pomočjo odlične ekipe počutili super.« Podobno so povedali Gorenjci Brutart: »Če je odziv publike aktiven (kar pomeni, da pade noter in se razmetava in tuli od navdušenja), je to najboljši občutek na svetu. Pokonci gredo vse kocine, žile ti napolni adrenalin in odnese te nekam pod nebo.« Skratka – ekstaza. Bobnar domačih death metalcev Sebastjan Mulej je bil malce bolj kritičen: »Najprej bi spremenil nekaj, da bi se na odru dejansko slišali. Potem pa to, da bi odigrali še en komad. Pa – MEGLA! Na odru hočem meglo!« Kot najboljši bend na festivalu je izpostavil najstniške trash Novozelandce Alien Weaponry. Sicer pa se je dalo na zadnji dan slišati še odličen četvorček, zanimive black metalce iz New Orleansa, združene pod imenom Goatwhore, ter nemške temneže Attic, black napol rojake (drugi del je poljski) Darkened Nocturn Slaughtercult in za konec irske ekstremneže Primordial. Po sto minutah tišine zaradi nastopajočih COB na glavnem odru je bilo mogoče prav Irce zadnje slišati na letošnji ediciji festivala MetalDays.

Če poleg izboljšanih pogojev za bivanje izpostavimo še druge neglasbene dogodke: neverjetno polna je bila jutranja joga Ane Devayani Kersnik Žvab, potem »red-neck« masažo, kamor si pripeljal prijatelja in zgolj brisačo, ter malo drugačen fitness s Susanne, kjer so se borilne veščine kombinirale s plesom, vse to seveda ob primerni metalski glasbi. Na plaži sotočja ni manjkal niti čarovniški ples; umetniško-plesna skupina je poskrbela za še pristnejšo atmosfero. In ker gre za specifično dopustovanje, pomešano z žanrsko ustrezno glasbo, sporadičnih tehničnih pomanjkljivosti ne gre postavljati na sramotilni steber, se pa vsekakor čuti, da je festival narejen za tiste z debelejšimi denarnicami. Morda bi bilo zato dobro razmišljati tudi o domačem metalskem obiskovalcu. Kakorkoli že, boljšega festivalskega dopustovanja pri nas še nisem doživel.