Na mostu

Skupina The Canyon Observer je konec lanskega leta po dveh EP ploščah objavila uradni dolgometražni album FVCK, ki s štirimi skladbami tvori zaokroženo in celovito delo, prepojeno z mračnostjo in bolestnostjo. Skozi zvočne slike zla, surovosti, trpljenja in groze se razliva ječanje ujetosti v natezalnico krute in boleče stvarnosti brez prihodnosti. Plošča v dobrih dveh mesecih od izida doživlja serijo bolj ali manj naklonjenih in pozitivnih ocen tako doma kot v tujini, prišlo pa je tudi nevsakdanje vabilo. Dan po objavi novice, da se The Canyon Observer konec februarja odpravlja na turnejo po Kubi, sem se sestal s tremi člani tega kvinteta, s pevcem Maticem Babičem, bas kitaristom Nikom Frankom in bobnarjem Simonom Intiharjem.

Začel bi z vročo novico, da konec februarja potujete na Kubo. Nekatere banke ukinjajo transakcije s Kubo, vi pa tja na turnejo. Kako je prišlo do tega?

Nik: Gabriel z naše francoske založbe Vox Project nas je kontaktiral, če bi šli igrat tja. Nanj se je obrnil David Chapet, ki od leta 2011 organizira turneje Brutal Fest. Ponavadi izberejo pet evropskih bendov, ki grejo skupaj na osem do desetdnevno turnejo. Zdela se nam je super ideja, da za spremembo gremo na turnejo v eksotične kraje. V kraje, za katere ta glasba sploh ni značilna oziroma so takšne turneje redkost.

Za sabo imate pet let delovanja in zdi se, da ste že od začetka vedeli, kaj hočete. Ste si že na začetku postavili načrt? Ali se je vse skupaj odvijalo spontano?

Nik: Za prvi »album« Chapter I: The Current of Her Ocean Brings Me To My Knees je bila moja vizija taka: imamo vaje, naredimo komade, jih posnamemo in izdamo EP ter imamo čim več koncertov. Potem se nam je poklopilo z Rosetto, kar je bilo načrtovano kot naš prvi koncert. Naknadno pa so še Russian Circles najavili koncert v Murski Soboti, v MIKK-u, kjer smo se tudi zmenili za koncert. Prva dva koncerta sta bila pred najbolj ciljno publiko in pred dvesto ljudmi, kar je bilo res super. Zmeraj imamo dokaj jasne načrte in vemo, kaj želimo. Se pa tudi sreča nasmehne. Nikoli ne delujemo po principu, nekaj dejmo pa bo že. Trudimo se vse premisliti in jasno zastaviti.

Že od začetka ste vključeni v mednarodno mrežo.

Nik: Nasploh ciljamo na tujino. Radi bi čim več igrali zunaj in postali čim bolj prepoznavni v tujini.

Matic: Če se omejiš na Slovenijo, lahko oddelaš klube in nato samo še ponavljaš isti krog. Če res hočeš veliko igrati in nastopati, moraš ven.

Nik: Smo se že spraševali, kje bomo letos sploh kaj turali. Na srečo je prišla Kuba. Zadovoljni smo, da se stvari premikajo.

Iz vašega primera se lahko podučimo, kako socialna omrežja pripomorejo k navezovanju tvornih stikov po svetu, tudi mimo agentov in promotorjev.

Simon: Ja, ampak vseeno bi bilo bolje imeti še kakšnega agenta.

Nik: Obstaja meja, do katere sam prideš, po tej pa ne moreš naprej brez zvez in poznanstev. Fino je imeti nekoga, ki ima prave kontakte, ki že z enim mailom naredi tisto, kar mi z dvesto razposlanimi maili. Zelo se trudimo pri preboju v tujino, je pa zelo težko.

S tem načinom navezovanja stikov po svetu ste prišli do Scotta Evansa, ki vam je produciral dolgometražni prvenec FVCK.

Nik: Bilo je zelo preprosto. Pisal sem mu in takoj je odgovoril, da bi z veseljem delal z nami, čeprav nas prej ni poznal. Izkazal se je za zelo dobrega in potrpežljivega človeka. Sploh zato, ker smo na novem albumu veliko odlašali in prelagali delo. Po prvotnem načrtu bi moral biti ves material pri njem konec junija, dobil ga je šele konec septembra. Ves čas nas je podpiral in bil razumevajoč, ne glede na ostale številne projekte, ki jih ima.

Koliko vpliva je imel na snemanje plošče?

Nik: Poskrbel je za končni izdelek, za njegovo zvočno plat, medtem ko je aranžersko ali producentsko imel zelo malo vpliva.

Simon: Za to smo sami poskrbeli. Vsak med nami je zeditiral svoj instrument in nato smo sestavljene pesmi poslali Scottu in Jamesu (Plotkinu iz OLD, Khanate, ki je poskrbel za mastering albuma, op. I. B.), ki sta nam tehnično omogočila takšno raven produkcije zvoka.

Nik: Vsekakor smo bolj zadovoljni kot s prvima izdajama.

Kakšna je razlika med EP-jema in aktualno prvo veliko ploščo?

Matic: Na splošno smo nove komade ojačali in bolj dodelali. Boljše so posneti, z več občutka, in več truda je vloženega.

V času med prvima ploščama in novo se je zgodil tudi slogovni preskok. Odstopate od metalskih in sludge okvirov, med ostalim slišim spaghetti western …

Simon: Vsekakor eksperimentiramo tudi z drugimi žanri in primesmi, ki morda sploh ne spadajo v žanr, ki ga sicer igramo. Delamo takšno muziko, da se nam zdi zanimiva. Tudi na naslednji plošči, ki jo že načrtujemo, bi radi naredili nekaj novega, česar še nismo. Radi bi vse skupaj nadgradili.

Če sem dobro razumel, vam je ostalo še nekaj komadov, ki niso bili objavljeni na novi plošči.

Simon: Res je, dva komada.

Nik: Tisti, ki so ostali, niso šli v kontekst Fvcka. Štirje izdani komadi tvorijo neko celoto in so v istem kontekstu.

Simon: Ko sem prišel v bend, sem se moral naučiti komade s Chapter I in Chapter II, kar je prineslo spremembo komadov, zato smo sprva imeli namen še enkrat objaviti obe plošči.

Misliš na novo posneti?

Simon: Da. Razmišljali smo o bolj grobi in surovi garažni produkciji, a smo potem vse skupaj opustili. Dognali smo, da imamo preveč novega materiala, in smo se raje posvetili novi plošči. To še ne pomeni, da tega ne bomo naredili.

Nik: Na koncu je Chapter II skoraj ostal v prvotni obliki, medtem ko smo enko čisto predelali. Komad Our Universe, Written In Blood s Chapter I smo predelali toliko, da je zdaj zadnji (All of Her Mine) na Fvcku.

Matic: Od originala je ostal samo tisti desetsekundni rif.

Koliko svobode si dopuščate na koncertnem odru? Se z živo izvedbo oddaljite od osnovne ideje, posežete v smeri improvizacije?

Simon: To je bolj posledica tega, da gre nekaj narobe. Da je morda vrglo ven elektriko, da je počila mrežica na snare bobnu in podobno. V kakšnem drugem žanru bi bilo zagotovo težje izpeljati zadevo do konca, ampak v vsakem primeru moramo biti pozorni in odzivni pri živi izvedbi, hkrati pa se prepustiti toku.

Nik: Delovati moramo kot enota, ki rešuje neljube zaplete.

Kdaj postane bend enota?

Matic: Ko se krega.

(smeh)

Je kot v zakonu?

Matic: V zakonu sta dva, v našem primeru pa pet.

Simon: V zakulisju vsakega benda so kompleksni odnosi, sploh pri velikih bendih, kjer je še denar v ozadju. Mi si med sabo povemo stvari, ker si jih moramo. Dlje ko je bend skupaj, boljši je. To je seveda normalno. Človeka iz benda moraš spoznati, začutiti – niti ni nujno, da ga od prej poznaš. V vsakem primeru šele čez čas izstopijo določene malenkosti, ki jih ni bilo videti sprva ali se jih ni takoj začutilo, vendar če hoče bend delovati, mora preprosto iti čez to. Ko se to zgodi, ne nastane samo nova enota, ampak se tudi muzika spremeni. Vzpostavi se nov sistem. Naš band je eden tistih, ki je v konstantnem spreminjanju, kar se mi zdi za bend in umetnost nasploh super, zato bo nova plošča čisto nekaj tretjega.

Matic: Četrtega!

(smeh)

Bi lahko rekli, da sta bila Chapter I in II nekakšno ogrevanje pred tistim, kar je sledilo, in da po FVCK še ne vemo, kaj nas čaka?

Nik: Vsekakor. Že na začetku, ko smo formirali bend, je bil načrt, da se medsebojno najdemo in odkrijemo; ko bomo vedeli, kaj hočemo, gremo delat album. Po prvem EP-ju smo menjali člane in morali smo začeti znova. Potem smo po drugem EP-ju zamenjali še bobnarja.

Simon je prinesel nove elemente in obogatil izraznost benda. Koliko je to vplivalo na ostale člane?

Nik: Že prej je bila želja po hitrejših delih, po blackmetalskih ali hard core vložkih. Simon kot bobnar pozna več zvrsti, več si upa in proba, včasih preveč. Iz tega so nastali novi komadi. Iz nekih samba jamov smo prešli na drone, doom komad. Poskušamo čim več eksperimentirati.

Simon: Rabili smo nekaj časa, da smo se ujeli, vendar smo se nekaj novega naučili. Pomembno je, da vsi napredujemo kot glasbeniki in da naš odnos napreduje. Čeprav sta bili prvi dve plošči priprava za FVCK, tudi ta plošča še ni čisto to, kar hočemo. Če sta bili prvi dve uvod, je FVCK most. Upam, da pride zdaj refren.

(smeh)

Kaj vas napeljuje k temu, da igrate takšno glasbo?

Matic: Jezni smo.

Na koga?

Vsi: Na marsikoga in na marsikaj.

Simon: Ne gre samo za to, da spravimo frustracije ven, ampak da s pravo stopnjo občutka in emocije damo naši glasbi pravi izraz – jezo, ki je zelo močno čustvo, uporabljamo v kreativne namene.

Skakanje iz obrazcev in šablon povzroči tudi probleme, recimo pri odzivu publike.

Matic: Med drugim smo bili označeni za ambientalni black metal. Sicer imamo elemente tega, a k temu ne silimo. Morda je tega deset odstotkov v naši muziki. Ko sem potem poslušal ploščo iz tega zornega kota, sem tudi sam prišel do spoznanja, da je čisto v redu ambientalni black metal.

(smeh)

Kako reagirate na vse mogoče in številne označbe, ki ste jih deležni?

Nik: Super je prebrati v recenziji o treh, štirih zvrsteh, ki jih sam ne vidiš ali slišiš kot glavne. Super je, da ljudje slišijo še kaj drugega oziroma da vsak po svoje dojame naš album.

Matic: K temu prispeva tudi to, da nismo nikoli objavili besedil. Vsak si jih interpretira tako, kot hoče.

Kako ste prišli v ameriški New Noise Magazine, ki je na svoji spleti strani premierno predstavil vaš prvi komad s FVCK-ja, Luscious Red?

Nik: Gabriel z založbe Vox je poskrbel za to. Zahvaliti se mu moramo tudi za turnejo po Kubi. Gabriel pooseblja založbo Vox Project, na kateri izdaja samo zadeve, ki so mu všeč. Ne glede na to, da gre za majhno založbo, je Gabriel ogromno naredil za nas. Zelo nam je pomagal in zelo smo mu hvaležni.

So tej objavi na New Noise Magazinu sledili dodatni odzivi?

Simon: Nov album je dobil že kopico ocen tako slovenskih kot tujih medijev. Skoraj vsak teden je nova recenzija in smo presenečeni, predvsem pa zadovoljni, da je kar velika večina teh kritik zelo pozitivna.

Matic: Najbolj smo pričakovali ocene tistih, ki so ocenjevali predhodni izdaji, saj nas zanima, kako isti recenzent dojema novo ploščo, ampak na koncu je bilo ravno teh recenzij najmanj.

Nik: Fino je slišati mnenja ljudi, ki te poznajo že s prvega albuma. Hkrati je toliko boljše slišati kak nov glas, na katerega si napravil vtis. Mislim, da smo zaradi objave na New Noisu dobili kvečjemu kakšen »like« več na facebooku, nam je pa definitivno ta objava služila kot neke vrste potrditev.

Ob izidu plošče FVCK ste priredili koncert v Stari elektrarni, kjer ste izvedli tudi performans. Kako pomemben je za vas performans? Ali bo postal sestavni del vaših koncertov?

Nik: Za zdaj je bilo to samo za Staro elektrarno, že zgolj zaradi tehničnih omejitev. Obešanje ne bo stalna praksa na koncertih.

Matic: Fino bi bilo to ponoviti na kakšnem večjem nastopu.

Nik: Ko smo pripravljali ta koncert, nismo hoteli narediti običajnega koncerta ob izidu plošče, zato nismo šli v standarden koncertni prostor. Hoteli smo drugačen prostor. Na začetku so bile ideje o Križevniški cerkvi, vendar jo je bilo zaradi omejitev nemogoče dobiti.

Nik: Na koncu smo se odločili za Staro elektrarno, ki je super prostor s krasnim vzdušjem in okolico z industrijskim pridihom. Seveda nam je pomemben tudi sam nastop. Za nas in za glasbo, ki jo igramo, je veliko opcij, od luči in megle do obešanja, vendar moramo za zdaj, ko bolj ali manj igramo po klubih in z drugimi bendi, pripraviti takšen nastop, da je logistično izvedljiv. Za posebne koncerte pa se bomo vedno potrudili in vpeljali v glasbo še kaj teatralnega.

Matic: Energija na koncertu je zelo pomembna. Kolikor daš od sebe na koncertu, toliko lahko pričakuješ od ljudi. Če samo gledajo in mencajo pri sebi, težko daš veliko od sebe. Če pa reagirajo na to, kar daješ od sebe, potem se na koncertu razvije povsem drugačna energija. Vsi so bolj zadovoljni, tako občinstvo kot sam bend.

Kje v Sloveniji pride do takšne energije?

Nik: Tega je bilo več v tujini. Zdi se mi, da smo pri nas preveč previdni na koncertih. Na primer, koncert Lightning Bolt v Menzi pri koritu. Ona dva zmeraj nastopata pod odrom, in ko gledaš posnetke iz tujine, vidiš, da so ljudje nalimani na nanju: vidva sta med nami, mi bomo med vama. Ko sta pred leti nastopila v Menzi, je bilo občinstvo okoli njiju oddaljeno za meter, meter in pol: ona dva sta artista, dajmo jima prostor in ju glejmo. Tako je pri nas. V tujini so veliko bolj intuitivni. Igrali smo po prostorih brez odrov, da smo bili na isti ravni s publiko, ki je bila prilepljena na nas, ki je žurala z nami, ki je dvignila Matica in ga nosila na rokah. Pri nas se nam kaj takšnega še ni zgodilo. Najboljši nastop pri nas je bil na Metal Days …

Matic: … kjer je bilo spet več tuje kot domače publike. Večina ni bila iz Slovenije.

Nik: Ne želim, da bi zvenelo, kot da nam ni všeč igrati po Sloveniji. Imeli smo super nastope doma, vendar je energija na koncertih v tujini veliko boljša kot pri nas.

Simon: Slovenci smo pač kar omejen narod. Je pa to povezano tudi s samim žanrom. Tega je več na punk in hard core koncertih, recimo v Postojni na Pumpi.

Matic: Da, ko prideš na kakšen punk koncert, je na njem še vedno pogo in vse leti naokrog, da se vprašaš, kje so vsi ti ljudje na drugih koncertih. Tudi na metal koncertih so še pred desetimi leti vsi čupali, zdaj vsi zbrano poslušajo. Scena se pač spreminja.

Ko vas poslušam, ugotavljam, da ne glede na to, da se vas opredeljuje kot ljubljansko skupino, The Canyon Observer sploh ni ljubljanski bend.

Nik: Nihče ni iz Ljubljane.