»Bend se absolutno ne splača, to je potrata časa, če se nimaš fajn!«

Before Time. Mladostniški bend, ki obstaja že skoraj desetletje. Dve plati, zmaga na Špil ligi, Izštekani z Juretom Longyko in še več. Before Time se giblje nekje med rockom in popom, ker pa je več kot polovica članov benda šolanih glasbenikov, v njihovi muziki ne manjka niti progresivnih, bolj glasbeno zanimivih začimb. Počasi se premikajo v vode širše prepoznavnosti, za katero pa v bendu pravijo, da jim ni najpomembnejša. So preprosti Kamničani, katerih glavna želja je ustvarjanje glasbe in prijateljstvo. Njihov drugi album Vse kar smo je lepo nadaljevanje prvenca Omni, izdanega pred tremi leti. Album podčrtuje močno tekstopisje pevke Naje Lipičnik, ki že z uvodnima pesmima Mali problemi in i am not nakaže zanimivo razmišljanje o sočloveku, s pesmijo Na koncu pa album preide tudi v družbenokritično poglavje. Pri nekaterih pesmih se jim je pridružil godalni kvartet in trobila, ki niso manjkali ne na predstavitvi albuma ne na Izštekanih. To soboto, 23. maja, se bodo v živo povrnili v Kino Šiška. Za Odzven smo se o začetkih benda, ustvarjanju, Izštekanih in načrtih za naprej pogovarjali s pevko Najo Lipičnik in tolkalcem Domnom Flerinom. Bend se absolutno ne splača, to je potrata časa, če se nimaš fajn! To je ena taka stvar, ki se nam zdi zelo pomembna. Ampak mora biti vsem fajn pod našimi pogoji, ne da se to kakorkoli forsira. Torej zelo organsko, tako gledamo na to.

Kam segajo začetki Before Time? Ste bili sošolci?

Naja: Delno ja, v glasbeni šoli, predvsem tam smo se spoznali. Tam smo bili sošolci, ampak nikjer nismo bili tako kot grupica. Največ stikov smo imeli, ko smo bili vsi štirje s kitaristom in basistom skupaj pri orkestru. Domen pa je bil dislocirana enota, ki sem ga spoznala v glasbeni šoli na solfeggiu. Potem sta se Peter in Toni nekje v letu 2017 zmenila, da bosta ustvarila projekt in da rabita bobnarja.

Domen: Imela sta željo po džemanju in sta vprašala mene. Leon in Peter pa sta bila na osnovni šoli sošolca. Leon je ful hotu bit v bendu in je vprašal, če lahko pride zraven še on. Tako smo še Leona ujagali. Potem pa Toni ni mogel več peti, ker ga je zjebala mutacija, in je Naja prevzela mikrofon.

Ali so kakšni komadi nastali že v tistem obdobju? Preden se je Naja priključila bendu?

Naja: Ko sem prišla, so imeli avdicijo za pevko, prišla sem pa samo jaz.

Bilo je ful uradno, jaz sem imela kao avdicijo in je Toni prinesel na šeleshamer napisane tekste, da me je kao naučil njihove komade, in to je bila dejansko cela plata. Nič proper posnetega ali kaj podobnega, le nekaj narejenih demotov. Ampak to so taki rock in punk komadi.

Domen: To so zelo očitno osnovnošolski komadi.

Presenetilo me je ravno to. Koliko ste bili takrat stari?

Naja: 13, 14 let.

Prvo ploščo ste izdali leta 2023, se pravi, da ste bili med ustvarjanjem precej mladi.

Naja: Couldn't bother smo napisali, ko smo imeli 15 let. In komad Zate mogoče tudi, a je prišel šele na drugi album

Besedila pišeš ti, Naja. Od kod črpaš navdih za besedila? Napisana so zelo songwritersko, z veliko občutka za rime, fonetiko in metriko. Si se kdaj prav namensko posvečala temu?

Naja: Svoje komade sem začela pisati nekako v 5. ali 6. razredu osnovne šole, ko sem dobila učitelja kitare, ki me je navdušil za to. In nasploh za to, da sem začela peti. Svoj prvi komad z besedilom vred sem napisala, ko sem imela 11 let. To je zame postal tak čisto naraven outlet, da sem pač doma napisala kak komad, brez kakršnegakoli namena, da bi to izdala ali kaj podobnega. In potem se je v bendu vse skupaj nekako poklopilo; veliko lažje napišem besedilo, če kdo drug napiše rif. Da pa bi rekla, da sem se posvečala temu ... Ne morem reči, da se nisem, ni pa to bil nikoli glavni medij pozornosti, v smislu: danes grem pa vežbat ali karkoli takega. To je samo neka taka dosti naravna stvar izražanja.

Komadi so v angleščini in slovenščini. Angleščina zveni zelo neslovensko, imaš lepo artikulacijo. Kako se odločiš, kateri komadi bodo v slovenščini in kateri v angleščini?

Naja: Čisto po impulzu. Glede na to, kakšen rif napišemo na vajah, se potem odločam, ali je vajb bolj tak, da bi pisala v angleščini ali pa v slovenščini. Sem se pa pri drugi plati res malo bolj zavestno odločila, da bi rada postala malo boljša tekstopiska v slovenščini, tako da sem več pisala v slovenščini.

Domen: Jaz tudi v slovenščini bobne igram (smeh).

Ko sem poslušal ploščo, sem pomislil, da je kdo od fantov v bendu napisal kak komad, ki govori v moški obliki in poje v ženski. Si torej zamisliš zgodbe, ki jih napišeš? Ali je kak drug razlog?

Naja: Kakšne stvari so tako impulzivno napisane, da sploh ne razmišljam tako daleč. Definitivno zelo rada pišem s tuje perspektive. Ne vem sploh ... Pri prejšnji plati je kar nekaj komadov napisanih tako, da če sem se veliko pogovarjala s kakšno prijateljico, ki je imela težko obdobje, ali pa s kakšnim kolegom, ki je imel težko obdobje, sem lahko sočustvovala s to osebo in sem potem marsikaj napisala tudi s perspektive tiste druge osebe. Je veliko tega, da začutim stvari.

V zadnjem času ste imeli Izštekane, zmagali ste na Špil ligi – že nekaj let nazaj, šli ste čez veliko natečajev. Kako se je sploh zgodilo sodelovanje z Izštekanimi in Juretom Longyko?

Domen: V bistvu smo z Longyko rahlo v kontaktu že od prvega albuma.

Naja: Še od prej. Bil je na Trnovfestu leta 2020.

Domen: Jure je en tak model, ki ves čas spremlja sceno in kaj se dogaja na njej, spremlja, kaj se dela. Zdi se mi, da nas je enkrat slišal, malo zagrabil, malo začel poslušati, tako da smo v bistvu že nekaj časa v kontaktu z njim. Ko pa smo se pripravljali za drugo ploščo, je tudi on malo več zanimanja pokazal, kako bo vse skupaj izpadlo. Potem nas je pa povabil. Bil je na predstavitvenem koncertu našega prvega albuma. Mislim, da nas je imel nekaj časa že malo na radarju, z drugo plato pa nam je ponudil mesto na Izštekanih.

Ste bili zadovoljni s koncertom?

Domen: Po mojem smo vsi zelo zadovoljni z Izštekanimi.

Naja: Zame so bili Izštekani kar malo nerealna izkušnja. Res je bilo tako drugačno od vsega, kar smo do zdaj počeli. Tudi aranžmajsko je bilo drugače. Ta razširjena zasedba in vse. Meni se je zdela kar malo nerealna izkušnja. Res je bilo samo lepo, tudi odziv publike je bil čisto drugačen, kot smo ga vajeni. Meni se je zdelo kar fascinantno. Ljudje so se smejali vsem šalam. Zdi se mi, da so nekateri komadi zaživeli v taki obliki, kakor je bilo mišljeno, da zaživijo s temi aranžmaji. Vse se je poklopilo.

Poslušal sem vas tudi v Blackbox Studiu lani in mi je bilo tudi aranžmajsko takrat zelo všeč. Skoraj vsi ste hodili na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana in to se pozna.

Domen: Jaz nisem.

Naja: Samo trije. Jaz sem hodila na klasično kitaro.

Domen: Kar se definitivno pozna. Kar se vidi pri Toniju in Petru. Oba sta hodila na jazz kitaro, zato delata stvari okoli glasbe malo drugače. Vidi se, da imata malo drugačen pristop, da sta podkovana v tem smislu, da se aranžmajsko dosti pozna. Ravno zaradi tega, ker imata onadva občutek, na kakšen način bi zaranžirali godala in pihala in kako to najbolje vkomponirati notri, da ne zvenijo samo kot privesek, ampak imajo svojo funkcijo. Tu rabiš malo občutka, ne samo v muziki, ampak tudi teoretsko. Po eni strani mi je zelo všeč ta balans, da imamo zraven, recimo, Leona, ki je na čisto drugi strani spektra. On je tak, da mu daš kitaro in ga zapreš za šest ur v eno sobico in bo malo brenkal, malo trkal. Je samo vesel, da ima inštrument pred sabo in da špila. Smo taka zanimiva mešanica. In da je treba malo zakomplicirat in da nam je tako naravno. Da ne poskušamo razmišljat preveč in da pride glasba ven z nekim flowom.

Ravno to se mi zdi zanimivo. Čuti se, da ste precej organski bend,  da ste glasbeniki v pravem pomenu besede in kolegi. V današnjem času družabnih omrežij je malo bendov, ki želijo narediti res odličen album in jih manj skrbi glede ostalih stvari okrog tega, stvari, ki pridejo kot domino efekt ob izidu. Ste se namensko odločili za to držo? Album ste delali z Robijem Bulešičem. Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se samo zaprli v studio za dva meseca in se tudi produkcijsko, na licu mesta, malo bolj poigrali z različnimi možnostmi, takimi, kot je na primer elektronski efekt pri koncu pesmi I am not?

Domen: To smo dodali pri miksu. Ja, smo. To je ena izmed mojih želja kot naslednji korak z bendom. Realnost je taka, da nihče od nas nima ravno 74 tisoč evrov, da bi jih fliknu v to, da bi bili lahko dva meseca v studiu (smeh). Tako da so zaenkrat vse naše stvari pač potekale na ta način, kakršnega je omogočal finančni aspekt. Toliko, kot smo si lahko privoščili, toliko smo si zadali. Zadali smo si ploščo posneti v dveh vikendih. Tak plan smo imeli: pridemo v studio z mentaliteto, da bo to treba v dveh dneh narediti, in smo naredili.

Naja: To so bili 13-, 14-urni dnevi.

Domen: Moja želja je, da bi si lahko za naslednji album, naslednji projekt postavili nek prostor, kjer bi snemali in bili en teden res noter. In da bi si vzeli več časa za produkcijsko plat, ki je tudi en del, s katerim nihče od nas nima veliko izkušenj. Prvič, ko smo bili v studiu, smo bili skupaj v studiu. Lahko si predstavljaš, kako bo komad zvenel z violinami, težko pa si predstavljaš, kako bo to na koncu izpadlo na posnetku, ko bo produkcija narejena do te točke, kot bi si želel. Tako da se mi zdi, da je to en tak del benda, pri katerem nihče od nas še nima veliko izkušenj, in bi bil zelo zadovoljen, če bi lahko to izkusili.

Naja: Zaradi tega se mi zdi, da smo malo bolj live bend in da tudi nasploh dobimo malo drugačno publiko. V živo naši komadi res zaživijo. Sigurno je naš cilj več časa preživeti tudi v studiu.

Domen: Mislim, da je bila v primerjavi s prvo ploščo druga plata narejena bolj z mislijo tudi na produkcijo.

Naja: Včasih, ko ni bilo noro dobre produkcije, so ljudje dejansko poslušali muziko na tak način, kot jo mi še zmeraj delamo. Se pravi, kupiš CD, ga poslušaš in ti sede zaradi tega, ker si padel notri. Zdi se mi, da smo mi še zmeraj bolj pri tem, da ljudje kupijo naše cedeje in jih dejansko poslušajo, kakor pa da bi to bila muzika, izbrana s Spotify algoritmom, ki je pa zdaj mogoče malo bolj na udaru.

Muzika ima muzikaličnost. Kitare so zanimive, bobni so nagruvani. Naja, delaš vokale, ko je instrumentalni del že narejen?

Naja: Ne, pišemo skupaj. Imam pa strast do spremljevalnih vokalov in raznih takih zadev. Zelo všeč mi je to, kar dela Billie Eilish z vokali, kjer gre za cel orkester vokalov.

Domen: Če Siddharta išče bekico ... (smeh)

Naja: Rada imam, če je več plasti vokalov in da je to dobro umeščeno. Toni to odpoje v živo. V studiu zelo uživam takrat, ko ni tako, da si  pripravim ful stvari. Saj na vajah slišim, recimo, kaj bi mi sedlo pa kaj bi dala kam, ampak je v glavnem tako, da pač na vajah napišem linijo, vse, in stvar ostane bolj kot ne nespremenjena. V studiu je pa moj momentek, ko grem lahko dodajat back vokale in ko rečem še za kakšen efekt.

Domen: To je od Naje kitarski solo. (smeh)

Naja: Ja, to je moj kitarski solo, takrat se imam fajn.

Kako je prišlo do sodelovanja med tabo, Naja, in AloStari!?

Naja: Bila sem na morju, zjutraj tako ležim na jogiju, julija 2023, ko mi Tine (Matjašič) napiše po Messengerju, da imajo nek komad in da iščejo pevko. Da so poslušali Before Time in da se jim zdi, da bi moj vokal dobro pasal v pesem. In jaz sem pač mislila, da je to hec, da me nekdo zafrkava. Nerealno se mi je zdelo, da bi mi pisal kdo iz AloStari!. Ponavadi je tako, da se sodelovanja razvijejo na istem nivoju prepoznavnosti. Ampak res ni bil hec. Seveda sem bila za, in takoj ko sem komad slišala, se mi je zdelo, da je to vav, dream come true. Potem sem poslala en track samo vokal in en track s klavirjem, in to je bilo to. Čez dva tedna sem že šla snemat.

Tekst si ti napisala?

Naja: Ne, tekst je bil že napisan. Edino nekaj malega smo potem v studiu priredili, tik preden sem posnela. Bolj kot ne sem si vokalno linijo izbrala sama, da sem šla potem v refrenu malo višje.

Kdaj lahko pričakujemo tretji album?

Domen: Ko se nabere material. Ne vem.

Naja: V bistvu sploh še nismo začeli pisat, ker smo imeli toliko dela s temi Izštekanimi in špili. Še zmeraj malo navigiramo, tudi s tem, da smo vsi malo bolj zaposleni, kakor smo bili par let nazaj. V srednji šoli, ko smo bili vsi skorajda sošolci, je bilo vseeno to malo lažje. Zdaj je bolj tako, da smo že taki penziči (smeh), da se dobimo v soboto ali v nedeljo dopoldan, zaradi tega, ker je potem treba na vlak. Navigiramo pač skozi to obdobje, ko imamo malo manj časa.

Domen: Eden študira v Avstriji, eden v Mariboru. Kot je Naja rekla, s temi Izštekanimi, z aranžmaji, s celim kupom enih vaj, cel kup enega dela je z drugimi ljudmi … Ampak zdaj bo počasi čas, da začnemo pisati za tretji album. Bomo videli. Ni tako, da bi si rekli: čez eno leto mora biti tretja plata. Ko bo, bo, se ne forsiramo preveč. Bomo videli. Ko bo material. Zelo obožujem glasbo, ki jo lahko dvajset- ali tridesetkrat poslušaš, pa si ob enaintridesetem poslušanju še kar presenečen in ugotavljaš, da česa v komadu prej še nisi slišal. Predvsem si za tretjo plato želim več takih sladkorčkov, ki bi naredili vse skupaj. Ampak ja, to je ena taka stvar, ki jo moraš probavat, moraš biti tam, moraš probat več različnih stvari in potem pač vidiš. Mogoče bomo šli večkrat v studio, namesto da posnamemo celo ploščo naenkrat, tako, da naredimo po dve, tri pesmi.

Naja: Ja, ker pri nas je bilo tako, da smo šli za en vikend in naredili šest komadov. Pa še to je bilo tako, da ko smo snemali Noro, smo vse posneli isti vikend. Nora je bil čisto razfukan komad, pri katerem nismo vedeli, kako ga bomo posneli. Ko smo naredili prvi take, je bilo samo fuuu. Formo  smo morali potem v studiu čisto okoli obrniti. Šest komadov stisnemo v en vikend, vse je bilo treba še produkcijsko narediti v tem istem vikendu in potem še en komad okoli obračati. Bil je kar zanimiv vikend. Jaz na koncu oči nisem več mogla držati odprtih.

Album ste posneli v snemalnem studiu Beartracks.

Naja: Ploščo smo delali z Bulešičem, in kadar Robi ni mogel, s Primožem Velikonjo.

Domen: Zdaj malo spoznavamo ljudi, da si malo razširimo spekter. V bistvu je prvo plato skoraj celo naredil Robi, drugo plato pa smo snemali z Robijem in Primožem, nekomu drugemu pa smo dali zmiksat.

Naja: Za mikse je zelo pomagalo, da sem jaz spoznala AloStari!, njihovi miksi so super. Vse štima, sploh druga plata se mi zdi, da je bila res tako dobro narejena, da smo lahko kakšne komade dali miksat tudi Maticu Mlakarju, kitaristu pri AloStari!. Meni je bilo zakon, da smo dali njemu zmiksat. Manjša sprememba. Prejšnjo plato je v celoti – razen Ocean Floor in Sunset Violet, ki ju je miksal Blaž Flerin – delal Bulešič. Z Maticem smo bili res zadovoljni. Vsem nam je malo odprl svet.

Domen: Tudi Cukrarno naj bi delal Blaž, a se je poškodoval, tako da jo je delal Klemen Hovnik iz Haiku Garden. Blaža imamo v mislih za vse te večje špile, on je tisti tonski mojster, ki bi si ga želeli imeti na vsakem koncertu.

Ste iz Kamnika, MC Kotlovnica je vaša baza.

Domen: Ja, definitivno, MC Kotlovnica je naš home.

Bi za konec rada še kaj povedala?

Naja: Bend se absolutno ne splača, to je potrata časa, če se nimaš fajn! To je ena taka stvar, ki se nam zdi zelo pomembna. Ampak mora biti vsem fajn pod našimi pogoji, ne da se to kakorkoli forsira. Torej zelo organsko, tako gledamo na to.

Domen: To je definitivno main project. Vseskozi moraš imeti v glavi, da se ne jemlješ preresno.

Naja: Če bi se v kar koli zelo silili in se zelo prenaglili, potem bi se hitro znašli v kakšni taki situaciji, ki bi bila petim posameznikom le težko ljuba. Res moramo gledati, da smo vsi za to. Ker imamo namreč vsi še toliko drugih stvari v življenju, da mora stvar biti taka, da je vsem OK. Če to pomeni, da bo trajalo še dvajset let, da dosežemo nekaj, pa bo pač tako. Ni to prioriteta. Prioriteta je to, da smo dejansko skupaj