V »nulo« organiziran hrup. Kot vesolje

TENSOR je noise plata vesoljskega kolektiva Cadlag. Glede na slišano, lahko pritrdimo tezi, da je vesolje nastalo s hrupom, hrup pa je temelj muzike, vsakršne. Stil in oblika sta vedno samo luščenje zvenečih kapljic iz hrupa, sta samo klestenje belega šuma na prafaktorje, na elemente in osamitev zvokov, da ne rečemo čistih tonov, ki so zgolj domena uma in civilizacije. Ko je iz hrupa vzniknil prvi sinusoidni ton, to ne pomeni, da je zapustil hrup, ne, to je bil pač samo trenutek, ko je hrup za hip odložil svoje breme in se zleknil na eno struno v solipsistični podobi. Tako nekako. Hrup, noise, je prvina, oskubljena praprvina, pramaterija zvočne slike, ki ji rečemo kultura, slog ali čista glasba. Hrup vse to nosi že v sebi, v principu ne potrebuje nobenega kitajskega robota, ki ga bo spucal, nobenega glasbenega filistra, ki ga bo vpregel v frekvence. Hrup je naš svet, hrup je vesolje, naše edino veselje. Cadlag je pravi knapovski sindikat. Koplje po frekvencah, šumih, pokih, se poigrava z akustiko, ki jo reže s kompresorjem na pratone. Vse to počne, ko raziskuje in išče diamante v globokih jaških hrupa. Vrhunski izdelek se nato s karjolami pripelje pred nas, ljudi z ušesi, ki preprosto začutimo, da nam preko teh projektov govori in poje samo vesolje. Pretresa nas kar sam prapok, in čeprav je teoretično še nedokazan, je vražje slišen v vseh niansah, od minimalističnih iskric do brutalnih plazov, ki vse rušijo pred seboj. Toda pozor, celotna zadeva je pod kontrolo, nič ne uide kreatorjem, vse je speljano v sistematične struge, ki so nage in čiste kot artistični akti.

Cadlag so domorodci tega vesolja. Zdaj, treba je takoj povedati, imamo hrup in imamo noise. Prvo je lahko moteče stanje zvočnih presežkov, ki bremenijo senzorje, drugo je kompozicija, muzika, gosta zvočna plast, ki nam jo pripoveduje vesolje in se pretaka po bozonskih poteh. Vodič z vsemi zvezdicami po tem vesolju je Simon Šerc, kontrabasist, kreator efektov, izumitelj koncepta in šaman vizualnih prividov – glasbenik, ki stoji tudi za to zadnjo ploščo, TENSOR, ki je lani maja izšla pri Pharmafabrik Recordings. Je pa očitno, da brez kolektiva eminentnih sooblikovalcev zadeve ne bi mogel speljati do konca. Album so ustvarjali še trije: Dejan Brilj iz Extreme Smoke je sodeloval s kitaro, analognim sintesajzerjem in efekti, Neven M. Agalma je bil na noise mašinah in efektih, Boris Laharnar pa je pletel nianse s kitaro in efekti. Skratka, tako kot je noise samo edninska forma, tako je tudi kolektiv Cadlag celota, ki ustvarja in izumlja kot en organizem, če se navežemo na to muziko – kot eno vesolje.

Na plošči je devet skladb, tekst, ki nam delo predstavlja, pa govori o »novem zvočnem raziskovanju skupine, kolektiva, ki se upira kategorizacijam in prepleta elemente hrupa, drona, eksperimentalne elektronike, ambienta, grindcora in hardcora«. Sliši se zapleteno, v resnici pa ni. Na albumu so lepo poimenovani komadi, ki vsaj nekateri tudi jasno nakazujejo vsebinski diapazon, globinsko umevanje sporočila, če pa se od teh podatkovnih kurzorjev odtrgamo in se prepustimo poslušanju, je takoj jasno, da gre za glasbenike, ki iščejo nove zvoke, ki iščejo kompatibilnost svojega umetniškega koncepta z okoljem. Povedano še drugače, iščejo in raziskujejo zvoke, ki so prvinski in imajo v sebi zarodek prapoka. Ta embrio potem prenesejo v izbrani prostor, to je lahko katedrala, kaverna iz prve svetovne vojne ali rudniški rov itd., ter tam v sozvočju s prostorom, ki postane enakopravni član kolektiva, svojo vizijo spustijo nazaj v vesolje. 

Tensor, v anatomiji mišica, ki nekaj napenja, na tej plati ozvoči in osmisli okolje, v katerem se aktivira. Prostorsko zvočilo ekipa kozmogonira, ga spremeni v bazični glas in konzervira z rokom trajanja do konca časa. Tu se že sučemo v območju božjega himnusa, sučemo se nekje na obodu črne luknje, kamor vse ponikne, pred tem pa ti glasovi na vse grlo kričijo in so vražje živi, celo živahni. Nekako smo v časovni kapsuli, ki spominja na The Twilight Zone. Muzika nas vse skupaj drži na distanci od Zemlje dobrih petdeset minut, poslušalec, ki v te luknje pada, pa je lahko hvaležen božanski sili Cadlaga, ki mu nonšalantno omogoča stik z mistiko onstran zavesti, onstran tonalnega in frekvenčno čistega. Ga enostavno potunka v zvočno m(el)aso, ki trepeta sama v sebi, zase in brez razloga. Tako kot je vse samo po sebi zgolj bit brez evidenc in kurzorjev, zgolj je in biva, tako je tudi zvok te plošče tak. Je in vsrkava. Na CD-ju je devet skladb, kot smo že omenili, in sledijo si v tem zaporedju: Tensor, Matrix, Legionela, Interval, Kompakte, Asbestopluma, Ampula, Spekula in Kavern. Naslovi so nekakšen konceptualen, znanstveni nabor in nas vlečejo med skrite prostore, abstraktne, biološke in fizične, kot so votline in kaverne. Plošča torej namiguje na razplastenje struktur in sistemov, njihovo ozvočenje in zaslišanje. V teh skrivnih nišah se dogaja svet: »A space born in sound, a sound born in space.« 

Tu smo torej na začetku, ki je v resnici tudi konec. Ne enega ne drugega seveda ni, edino zvok ima realiteto biti. Zato ne čudi, da Simon Šerc (kontrabas, analogni sinti in efekti) z vsemi svojimi kolegi tu išče različne prostore, take z odmevom in pa gluhe in slepe, kot so vojaške kaverne iz prve svetovne vojne, ozvoči različne industrijske hale in rudniške jaške ..., vse, kjer ima zvok lahko svojo avtonomijo. Seveda se kolektiv Cadlag skuša približati prostoru in ga ujeti v svoj kreativni metabolizem, tak je pač njegov muzični nagon, a ne gre brez instrumentarija, konkretnih aparatur, ki vse to producirajo in analogno posnamejo. Tehnika je vesoljska čipka, ključen pa se zdi mastering, kjer se gradivu doda še zgodbo in vsebino. 

Kakorkoli obračamo, Cadlag je pravi knapovski sindikat. Koplje po frekvencah, šumih, pokih, se poigrava z akustiko, ki jo reže s kompresorjem na pratone. Vse to počne, ko raziskuje in išče diamante v globokih jaških hrupa. Vrhunski izdelek se nato s karjolami pripelje pred nas, ljudi z ušesi, ki preprosto začutimo, da nam preko teh projektov govori in poje samo vesolje. Pretresa nas kar sam prapok, in čeprav je teoretično še nedokazan, je vražje slišen v vseh niansah, od minimalističnih iskric do brutalnih plazov, ki vse rušijo pred seboj. Toda pozor, celotna zadeva je pod kontrolo, nič ne uide kreatorjem, vse je speljano v sistematične struge, ki so nage in čiste kot artistični akti.