Potop v ocean zvoka

Nedavno lansirana založba Eremit, ki jo iz Berlina vodita Urška Preis (m preis) in Januária Petry (a.k.a. Janu Krohm), z drugo izdajo ostaja zvesta svojemu poslanstvu izdajanja zvočno poglobljene, konceptualne in raziskovalne glasbe, ki pa je v procesu nastanka vselej intimna. Podobno kot pri albumu two out of three se zdi, da je zaenkrat preferenčni ustvarjalni format duo, ki kot glasbeni dialog odpira prostor za vnos individualnega doživljanja, filozofije in estetike ustvarjalcev v zvočnost. Z albumom Tengam dvojec IKYA kot zastavonoša Eremita predstavlja dokumentirani razvoj odnosa, ki ozemljuje in retroaktivno osmišlja tudi nastanek same založbe, med drugim že zato, ker dvojec sestavljata isti osebi kot Eremit. Tengam od poslušalca ob prvem seznanjanju nedvomno zahteva precejšnjo mero odprtosti. Glasba predstavlja svojski eterični svet in slehernika vabi k raziskovanju, kar seveda ni isto kot jasno popotovanje od točke A do točke B v kontekstu bolj rigidnih kompozicijskih struktur ali form. Ravno ta vidik svobode daje tej glasbi lepoto. Ob vsakem poslušanju lahko našo pozornost pritegnejo različni drugi zvočni elementi, in tako se znajdemo v povsem drugačnem izkustvu kot pri prejšnji iteraciji.

Album Tengam je pospremljen s citatom novinarja Jacka Gousselanda, ki je o zvočnih inštalacijah Éliane Radigue zapisal, da postane zvok neskončno vrtečih se kaset in trakov glasba šele v trenutku, ko ga izkusimo kot poslušalci in mu določimo pomen. To subjektivno vzorčenje in kategoriziranje slušnih zaznav je osrednja teza, ki nam jo dvojec želi podati kot ključ za aktivno izkušnjo albuma. Takšen ključ je izjemno dobrodošel pri zvočno tako gostih izdajah, saj nas usmerja in utemelji vizijo ustvarjalk, po drugi strani pa zoži spekter možnih analitičnih in interpretativnih protokolov. To seveda ne pomeni, da delo vodi k bolj ali manj homogenim interpretacijam, temveč da nam dvojec IKYA ponudi v glodanje ne samo glasbo, ampak tudi diskurzivno kost. Kljub potencialu za muzikološko in filozofsko razpravo o ločnici med glasbo in zvokom se tega na tem mestu ne bomo lotevali, in sicer ravno zaradi omenjenega Gousselandovega vodila, ki fokus analize prestavi na individualno izkušnjo. Na Tengam slišimo bogato zvočnost, ki vključuje vse od terenskih posnetkov in sintetičnih bordunov do harfe, kitare, vokalov in violine, pri čemer je nanizano večinoma komaj prepoznavno izhodišče v verigi zvočnega procesiranja. Kar se zgodi, je, da IKYA z izjemo kompozicije Bez nade komponira z elementi izven polja tonalne glasbe. Gibanje se, denimo, ustvarja s pomočjo plastenja in z manipulacijo tekstur ter kontrastom med gostoto in redkostjo istočasno pojavljajočih se zvočnih virov. Zaradi tega se poslušalec, ki se prvič sreča s takšno glasbo, znajde v liminalnem prostoru, za katerega pogosto nima analitičnega aparata, kljub temu da raziskovanje skrajnosti meja razkroja glasbe, vse do razpršenega hrupa, najdemo tudi pri sodobni komponirani glasbi in v jazzu skozi tekste, kot je na primer Liminality as a Framework for Composition Stephena Lehmana. 

Tengam od poslušalca ob prvem seznanjanju nedvomno zahteva precejšnjo mero odprtosti. Glasba predstavlja svojski eterični svet in slehernika vabi k raziskovanju, kar seveda ni isto kot jasno popotovanje od točke A do točke B v kontekstu bolj rigidnih kompozicijskih struktur ali form. Ravno ta vidik svobode daje tej glasbi lepoto. Ob vsakem poslušanju lahko našo pozornost pritegnejo različni drugi zvočni elementi, in tako se znajdemo v povsem drugačnem izkustvu kot pri prejšnji iteraciji. Kot da glasba na albumu živi zase in nam odgovarja na vprašanja in misli, ki si jih v relaciji do nje postavljamo skozi interakcijo z lastnim subjektom. Intenzivnejše kot je naše lastno doživljanje in pozornejši kot smo do hipnih in drobnih sprememb zvočnega okolja, toliko bolj intenzivna bo tudi izkušnja interakcije z materialom na albumu.