Naj bodo rože

Kljub vsemu so se konec oktobra na rezidenci Dvocikel v kranjski Layerjevi hiši lahko zbrale rouge-ah in KIKIMORE, lahko so ustvarjalno bivale v mestu in izvedle zaključni koncert, ki smo ga spremljali v spletnem prenosu. Organizatorji v Layerjevi hiši so vzpostavili zadostne pogoje, v katerih je še možno in smiselno izvesti načrtovano dogodje, kar je izrednega pomena. Tako bodo predvidoma lahko izvedli tudi ostale dogodke, načrtovane za letošnje leto. Predvsem je bila to igra potencialov, toliko glasbenic, več inštrumentov in še več možnosti sprevračanja resničnosti. V takšni igri so možnosti pomembnejše kot tisto, kar se dejansko zgodi. Pomembnejši od jasne smeri je izhod čez horizont. Bilo bi mučno, če bi se delali, da smo prejeli oprijemljivo reč, lik, prej pač neko po-narejeno sliko, razglednico. Razgled s perspektive stativov, razgled s perspektive tvorca, ki preprosto nekaj tvori. Ko ne veš, za koga in kaj ustvarjaš, tvoriš pač, dolgoveziš, izpuščaš v eter. KIKIMORE in rouge-ah so vse nastavile, na rezidenci ustvarile, skomunicirale, premislile izgled, izigrale vizualne metafore, izvedle.

rouge-ah in zasedba KIKIMORE bi se sicer morale na dvocikel usesti že v prvi polovici letošnjega leta, vendar so takrat načrtovano rezidenco v sili okoliščin prestavili in jo izvedli zdaj, jeseni. Zasedba KIKIMORE, ki je tik pred izdajo albumskega prvenca SIGIL (izšel bo 13. novembra pri Kamizdat), je v Kranj priromala v okrnjeni postavi, peterico sta namreč zastopali le Nina Orlič in Barbara Poček, a se je nato okrepila s posegi svojega stalnega zvočnega mojstra, Luke Seliškarja, ki je tudi kolega in sodelavec Urške Preis – rouge-ah. Vse skupaj se je torej le nekako posrečilo v večkratni nesreči.

Rezidenco so kolegice s kolegom izrabile za načrtovanje koncerta – zvočnega glasbenega scenosleda, v katerem so elementarno soočile svoje glavne ustvarjalske in ljubiteljske interese: zanimanje za t. i. eksperimentalne, abstraktne ali hrupne zvočne izraze, temačna ambientalna nizanja, elektronsko glasbeno tehnologijo in elektroakustično modulacijo, hrupno improvizacijo oziroma tudi onkraj zvoka razširjeni estetski izraz. Z njim so obarvale ali zmračile tehnično brezhibno izvedeni spletni stream. Petinštirideset minut koncerta je minilo kot daljši, ohlapno komponirani kos, znotraj katerega je ekipa prehajala med vzorci, ki so služili kot nastavki za razpoloženjsko in dinamično predeterminirane pejsaže odprtega zvočnega zavijanja, vijuganja, barvanja, pljuskanja odtenkov. 

V bazah smo slišali loopane in modulirane vzorce Ružine harfe, bodisi v asociacijah na avtenticizem inštrumenta bodisi v izigravanju širše ideje strunarstva z zanimivimi, skorajda digitalno trgajočimi distorzijami na počasnih tonih ali s postrockerskimi odmevi. Slišali smo tudi počasne, statične, nabrekajoče digitalne kozmične drone, nekaj je bilo zanimivih ekscentričnih momentov, denimo kratkih šumnih ritmičnih zank, timbrsko fascinantne uporabe elektronsko moduliranega zvena glasbene skrinjice pa posrečenih, strogo osmišljenih in omejenih vstopov specifičnih primitivnih DIY elektronskih glasbil. Posamezne segmente je zaznamovalo nekaj kontroliranega plastenja, s katerim so glasbenice usmerjale posamezne zamišljene vzorce, jih ujele v komplementarne dinamične sprege, premike med segmenti pa so utemeljile preprosto, kompozicijsko elementarno, celo svetoboljno, z razpustitvami in enostavnimi prehodi, izvedenimi iz vnosa novega načrtovanega vzorca. Celotna zgradba je ves čas lovila ravnotežje med osredotočenjem, temeljem in defokusiranimi mimobežnicami, neizostrenim okoljem.

Predvsem je bila to igra potencialov, toliko glasbenic, več inštrumentov in še več možnosti sprevračanja resničnosti. V takšni igri so možnosti pomembnejše kot tisto, kar se dejansko zgodi. Pomembnejši od jasne smeri je izhod čez horizont. Bilo bi mučno, če bi se delali, da smo prejeli oprijemljivo reč, lik, prej pač neko po-narejeno sliko, razglednico. Razgled s perspektive stativov, razgled s perspektive tvorca, ki preprosto nekaj tvori. Ko ne veš, za koga in kaj ustvarjaš, tvoriš pač, dolgoveziš, izpuščaš v eter. KIKIMORE in rouge-ah so vse nastavile, na rezidenci ustvarile, skomunicirale, premislile izgled, izigrale vizualne metafore, izvedle. To je to, nobene metafizike, z izjemo nekaj lepote, ki zaobide dezorientirajoči hrup. Takšen izraz najprej nekaj gradi, potem pa iz vzpostavljenega vleče linije bega, bezlja v neznano, v funkcijo potenciala. Morda so abstraktne tvarine KIKIMORE in Ruže nekakšen mini kratki stik v matrici, rez, ki blago odmeva skoz tančice družbenega tkiva neke umetniške skupnosti in gladko valovi na dolgi rok. Nastaviti modularno polje možnosti in se okopati v njem le ni nekaj običajnega, dokler ni zgolj običajno. Konstruktivni hrup, hrup v zunanjosti, ki raste skozi kletke, določene z izpraznjenimi potenciali okoliške resničnosti? Naj bodo rože, lahko so element svobode.