02.03.2020

Lahko bi bil raj

Vse poti vodijo v raj, le nekatere se poprej ustavijo v vicah ali pragozdu, od koder se raj izriše kot nedosegljiva končna postaja potovanja. In kje je tukaj pekel? Pekel nosimo s seboj in ga puščamo za seboj.

Miroslav Akrapović

It Could Be Paradise

II/III

It Could Be Paradise

AmbientSoup
2020

Katera glasba, kateri zvoki najbolj simbolično predstavljajo avizo raja? V različnih kulturah, verovanjih, življenjskih, podnebnih in okoljskih nazorih se ti razlikujejo podobno, kot se razlikujejo kontinenti med seboj. A zagotovo je harfa, ki sodi med najstarejša ljudska glasbila, tista univerzalna popotnica in zvočna zakladnica, ki briše meje med zemskim in nebeškim. Njena zgodba sega več kot 3000 let pr. n. št., ko je sleherni lovec ugotovil, da tetiva njegovega loka proizvaja zvok, ki se razlikuje od vsega, kar je bil vajen slišati v svoji bližini ali daljavi. Evolucijskemu razvoju inštrumenta je sledila (r)evolucija pričujočega se sozvočja, pristna magičnost in senzibiliteta slišnega spektra pa sta zunaj časa. Kristalizacija teh glasbenih lastnosti vnaša v album It Could Be Paradise prepotreben balast med umirjeno melanholijo in razburkano napetostjo. Priče smo prefinjeni elektroakustiki prostora in časa, kjer se brišejo razmejitvene črte med posamičnimi sozvočji, tako da poslušalec dobi občutek zgoščenosti in mogočnosti skladb, kot da bi šlo za večinštrumentalno orkestracijo.

In prav brezčasno zveni popotovanje skozi mini album It Could Be Paradise, ki ga podpisujeta Urška Preis – rouge-ah in Tine Vrabič – Nitz oziroma skupaj II/III. Gre za več kot simbiozo akustičnega in elektronskega, kot smo je vajeni v kombinatoriki analognega in digitalnega. Če sem povsem odkrit, se album It Could Be Paradise sliši kot mogočna orkestracija naštetih parametrov zvočnega povezovanja, ki smo jih že vajeni od teh dveh vrhunskih glasbenikov. Urška Preis kot harfistka premika in presega meje zvočnega klasicizma, ki jih ne moremo označevati zgolj kot eksperimentalizem, saj gre za samorasel in unikaten glasbeni izraz. Tine Vrabič pa je eden najinovativnejših in najizvirnejših skladateljev elektronske glasbe, čigar vizionarski glasbeni slog je že zdavnaj zakorakal onstran klubskih prezentacij in odrskih plesišč. 

Kristalizacija teh glasbenih lastnosti vnaša v album It Could Be Paradise prepotreben balast med umirjeno melanholijo in razburkano napetostjo. Priče smo prefinjeni elektroakustiki prostora in časa, kjer se brišejo razmejitvene črte med posamičnimi sozvočji, tako da poslušalec dobi občutek zgoščenosti in mogočnosti skladb, kot da bi šlo za večinštrumentalno orkestracijo. V uvodni skladbi Tales of se to sliši kot odpiranje nebes, kakor je v nas zakoreninjen spomin ali prispodoba rajskega bivališča. Toda že nadaljevanje nas s skladbo Amasonia trezno spušča na realna tla, bolje rečeno v rajski pragozd, kot resničen in ranljiv (k)raj na tem planetu. Skladba Mores je razodetje razdejanja, ki ga puščamo za seboj v naši iluziji, da se bomo slej ko prej dokopali do raja. Album zaključuje Bad Blood, ki na najbolj zvočno ilustrativen način razbija brezskrbnost potovanja. Sliši se kot impregnacija situacijske klavstrofobije, a kljub temu njena napetost in dramatičnost ohranjata radovednost v nas in nas opogumljata, da pridemo do konca. Album je dolg nekaj manj kot 30 minut. Ko sem ga prvič poslušal, se mi je ta čas strnil v en sam trenutek, drugič pa se mi je zdelo, da mineva cela večnost. Brezčasno v vsakem primeru!