Elektroakustično obredje

Sodobni, predvsem razviti zahodni svet v vsej poplavi racionalizma in neomajne vere v sprevrnjeno koncepcijo znanstvenega napredka vsaj na prvo žogo ne pušča kaj dosti prostora za mit, ritual, vraževerje in podobne procese in tradicije, ki jih spontano radi označujemo za predcivilizacijske, zaostale, primitivne ipd. Vsi ti procesi iz družbe seveda niso popolnoma izginili, pač pa so privzeli sodobno podobo in značaj. Do neke mere še vedno opravljajo funkcijo najmanj psihološkega zadoščenja, metafizične varovalke pred negotovostjo življenja, recimo tudi gradnika identitete in kulturne ekspresije. Dejstvo pa je, da ti procesi niso več osrednjega pomena, kot da bi bili zvedeni na prazne kulturne idiosinkrazije posameznih skupnosti, ki služijo plehkemu identitetnemu razlikovanju. Interes sistema, se pravi sil in predstavnikov akumulirane moči, kapitala in nasilja, kakopak tiči ravno v trivializaciji in občem substančnem razpihovanju vrednosti, ki dejansko obkrožajo mitološke, ritualne, vraževerne in sorodne kulturne tradicije. Past je v tem, da nam pričujoče razpihovanje oziroma zatiranje prodajajo v paketih »plemenitih« zgodbic o triumfu znanosti, modernega racionalnega uma in civilizacije. Bulšit. Tovrstni »predcivilizacijski« procesi in kulturne institucije so v zdravih družbenih okoliščinah srž grajenja in brbotanja kolektivne identitete prek koncepcije lastne zgodovine in bojev v njej, ostrijo moralne principe, splošno kohezijo in vseživljenjsko kontinuiteto določene skupnosti. Vse to vodi k politični vitalnosti, razbija zgodovinske revizionizme nacionalne države, predvsem pa goji voljo do samoobrambe, do odpora. V naših predragih liberalnih demokracijah si tega pač ne moremo privoščiti. Muzika na plošči svoj ritualistični in mistični značaj dobi predvsem po zaslugi pretkane repeticije določenih zvočnih fragmentov in splošnega atmosferičnega oziroma ambientalnega dela, ki se razteza predvsem v širino in z vso elektroakustično senzibilnostjo zasedbe slika evokativne glasbene dogodke.

Tu pridemo do glasbenega mita, rituala in vraževerja, pridemo do Sujevere, kot se je oklicala grupacija, ki je predmet pričujočega besedila. Nekdanji članici kolektiva Kikimore, Nina Orlić in Barbara Poček, Urška Preis ter Luka Seliškar so se prvič skupaj zbrali na Urškino povabilo na rezidenco Dvocikel v Layerjevi hiši, bilo je to oktobra 2020 v Kranju. Od takrat sicer ne igrajo zelo pogosto, je pa ekipi vsekakor uspelo zgraditi čvrsto in konsistentno estetsko bazo in najti učinkovit način dela, kar v prvi vrsti porodi izjemno temačno in teksturno bogato zvočno polje, ki se v vsej celokupnosti lepo razlije na prvencu Sujevera, izdanem oktobra letos pri založbi Kamizdat. 

Muzika na plošči svoj ritualistični in mistični značaj dobi predvsem po zaslugi pretkane repeticije določenih zvočnih fragmentov in splošnega atmosferičnega oziroma ambientalnega dela, ki se razteza predvsem v širino in z vso elektroakustično senzibilnostjo zasedbe slika evokativne glasbene dogodke. Tudi v golem inštrumentalnem smislu je grupacija intrigantna, še zlasti v trenutkih, ko Urška Preis že v osnovi močan resonančni in barvni potencial harfe vpelje v eterično elektroakustično tkivo in ga z bolj preciznim strunskim zvenom mestoma prereže v glasbeno izjemno učinkoviti maniri. Dober primer je Rub Palms 3 Times. Skozi omenjene poglede in opise bi lahko rekli, da je Sujevera neke vrste elegantnejša sestra Marte Fakuch. Manj ekstravagantna je, manj abrazivna in bolj osredotočena na izčiščeno igro barv in tekstur z izrecnim smislom za tematsko kontinuiteto.

Druga plat obrednega značaja albuma pa je zagotovo pristop h kolektivnemu muziciranju, ki je kombinatoren in skupinski, v tvorbi zvočnih fragmentov in idej nadvse vzajemen in praktično nikoli individualističen. Plošča od začetka do konca deluje kot konceptualno in estetsko sklenjen obred, skorajda kot kolektivno očiščenje, ki do neke mere zagrabi tudi poslušalce, predvsem ko nas po poslušanju pusti sproščene in lahkotne, in to vsej temačnosti in težini navkljub. V času informacijske eksplozivnosti in nasičenosti s tovrstno muziko plošča, ki zaradi svojih evokativnih kvalitet (kar je med drugim rezultat izvrstne produkcije) in vpadljivimi zvenskimi sklopi povsem okupira poslušalca, deluje neizmerno učinkovito in prodorno. 

Tovrstni poskusi glasbenega rituala, torej nekakšne kolektivne estetske prakse s senzibilnostjo za nedoumljive, iracionalne, senzualne in mistične razsežnosti sveta in življenja, so zagotovo nekaj, kar sodobni urbani človek potrebuje. Kakopak tudi zato (in tako sklepamo krog z uvodnim delom), ker živimo v časih pospešene militarizacije, čedalje bolj ekstremnih razrednih prepadov in vsesplošne destrukcije vsega in vsakogar, ki oporeka novim ciklom akumulacije. Naj bo Sujevera!