Hrupni obred s plesnim zaključkom

V prostorih velenjskega eMCe Placa se je v petek, 9. decembra, v okviru 2. konS modula odvil koncert domače drone noise skupine Cadlag in modularno plesnega Shekuze. Postregel je z dvema improviziranima nastopoma iz različnih svetov, ki sta bila kljub pičlemu obisku izvedena zavzeto in entuziastično. Nastopajočemu nimam česa očitati, saj je ne glede na malo število obiskovalcev na odru deloval živo, plesno. Videlo se je, da uživa v svoji glasbi. Vsekakor bi tovrsten nastop učinkoval popolnoma drugače, če pred Shekuzo ne bi nastopil Cadlag, ki je s svojim hrupom in vizualizacijo dal močan pečat večeru. Skupaj s projekcijo je nastop zasedbe Cadlag deloval kot premišljena, lepo zaokrožena celota izkušenih glasbenikov, ki jim je mar le za ustvarjanje, in vsekakor kot obvezni obred za ljubitelje hrupnih muzik.

Čeprav je Shekuza nastopil drugi, se bom njegovega nastopa dotaknil najprej. Gre za solo projekt in umetniško ime Mihe Šajina, ki glasbo ustvarja s pomočjo modularnih sintetizatorjev zvoka in druge elektronike. Na njegovih dveh na bandcampu objavljenih albumih De Sica in Coriolis Effect lahko slišimo ritmične zvočne kompozicije, polne nenavadnih zvokov modularcev in ostale elektronike, ki presegajo klasičen tehnoiden plesni produkt. A v petek je Shekuza nastopil v svoji čistejši, techno različici igranja glasbe v živo. Ritmično bogato, plesno, a žal brez domiselnih in navdihujočih zvokov, ki krasijo omenjena albuma. Nastopajočemu nimam česa očitati, saj je ne glede na malo število obiskovalcev na odru deloval živo, plesno. Videlo se je, da uživa v svoji glasbi. Vsekakor bi tovrsten nastop učinkoval popolnoma drugače, če pred Shekuzo ne bi nastopil Cadlag, ki je s svojim hrupom in vizualizacijo dal močan pečat večeru.

Cadlag sestavlja četverica izkušenih glasbenikov: Dejan Brilj, Boris Laharnar s kitarama in efekti, Simon Šerc z električnim basom in Korgovim sintetizatorjem zvoka ter Neven M. Agalma z verigami, kontaktnimi mikrofoni in efekti. Nastop je bil vizualno dobro premišljen. Med poslušalci in bendom je bilo platno, na katero je bil iz projektorja za skupino projiciran beli šum TV statike in tekstur praznih VHS kaset. Tako smo videli le silhuete nastopajočih in njihovega inštrumentarija. Vse skupaj je bilo vizualno podkrepljeno še z rdečo osvetlitvijo. To dramaturgijo nastopa člani benda stopnjujejo s kapucami hoodijev, poveznjenimi na glavo. In tu se je začela igra možganov, ki interpretirajo sliko po svoje. Ker pred nastopom namenoma nisem pogledal, kaj se skriva za platnom, sem bil med koncertom prepričan, da so člani benda obrnjeni stran od nas in da je miza z elektroniko postavljena proč od roba odra, tako, da glasbeniki gledajo v vir svetlobe. Poveznjene kapuce so ustvarjale vtis, da imata Simon in Neven na sebi obredno obleko in smo poslušalci del nekakšnega obreda. Sama slika na platnu pa je ustvarila dvom, ali so glasbeniki sploh z nami v prostoru. Zlahka bi bili iz nekega drugega prostora in časa. V zvok je bend vstopil počasi in hrupno. Malo daljši nastop za bend, okoli eno uro dolg, je drsel skozi ušesa počasi, a prijetno. Gmota zvoka, ki so jo ustvarjali in plastili štirje člani benda, se je zlivala v zgoščeno celoto. Kitari Dejana in Borisa sta s pomočjo reverb, eho in modularnih efektov ustvarjali sonično polje zvoka in piskov, v katerem je uho zaznalo reference mojstrov hrupne kitare, kot sta Thurston Moore in Keiji Haino, s katerim so skupaj že tudi nastopali. A te reference ne jemljejo samosvojosti kitaristoma. Lepo sta zasedala ter ustvarjala vsak svoje polje in se občasno sprehajala z ene na drugo stran zvočnikov. Nevenova hrupnost je tvorila čvrsto podlago, na kateri je zvočna gmota jadrala po prostoru, ostali člani pa so na njej brezskrbno gradili. Prepoznavno in svojo noto je hrupu benda dal Simonov električni bas, ki je poslušalca ovil v prijetne dronirajoče in mastne vibracije. 

Svoj improvizirani zvočni obred Cadlag gradi počasi in potrpežljivo. Tako smo lahko slišali, kako člani benda dodajajo svoje zvočne sestavine v skupno obredno posodo in kako so se iz nje kar nekajkrat silovito dvignile vedno nove podobe hrupa. A nikoli boleče za ušesa, vedno prefinjeno in zanimivo pripovedno, brez dolgovezenja. Skupaj s projekcijo je nastop zasedbe Cadlag deloval kot premišljena, lepo zaokrožena celota izkušenih glasbenikov, ki jim je mar le za ustvarjanje, in vsekakor kot obvezni obred za ljubitelje hrupnih muzik.